Jedro

Ocena, ali je posameznik dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Po presoji sodišča je razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, skladna z ustaljenimi metodami razlage prava. Tožena stranka je namreč pravilno upoštevala navedena izhodišča in v tem pogledu ugotovila, da gre za grožnje na abstraktni ravni, ki niso tako intenzivne, da bi narekovale posest strelnega orožja, še zlasti ker obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje hipotetične nevarnosti. Sklicevanje na hipotetične situacije, do katerih bi morebiti lahko prišlo, pa ne zadošča za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Povzetek odločb organa prve in druge stopnje_

1. Organ prve stopnje je zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti (1. točka izreka) in ugotovil, da ni bilo posebnih stroškov postopka (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je organ prve stopnje povzel tožnikove navedbe, da je lastnik in direktor podjetja A., d. o. o., ki izvaja tudi dejavnost prodaje športnega, lovskega in varnostnega orožja skupaj s pripadajočo opremo. Tožnikova trgovina je na zelo odročnem kraju B., ki je obdan z gozdom in okrnjeno prometno ureditvijo, ob državni meji ter na območju, kjer se dnevno beleži povečan pretok migrantov, ki vlamljajo tudi v objekte blizu trgovine in bivakirajo v gozdu. Tožnik pojasnjuje, da kakršnakoli intervencija ob morebitnem sproženju alarma zahteva strankin odziv, saj je treba vsaj 20 minut čakati na prihod varnostnih služb. Navaja, da je bilo zabeleženih več vlomov v objekte v neposredni bližini trgovine in njegovega doma, srečanje z migranti pa je osebno doživel tudi na dvorišču. Pojasnjuje, da sam zagotavlja transport orožja do trgovine, kar je po njegovem mnenju zadosten razlog za izdajo orožne listine iz razloga varnosti. Poudarja, da ima kot odgovorna oseba dovoljenje za nabavo vseh vrst orožja, ki se lahko prodajajo v maloprodaji, in da je lastnik športnega orožja, kar pomeni, da je bil varnostno preverjen kot posameznik in trgovec. Vodi tudi tečaje večdnevnega preživetja v naravi in je kot organizator odgovoren za varnost tečajnikov.

3. Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje po 1., 2., 3., 5. in 6. točki drugega odstavka 14. člena ZOro-1, ne pa tudi pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, saj ni dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje (prva alineja prvega odstavka 17. člena ZOro-1).

4. Tožnik je v odgovoru na poziv organa prve stopnje, naj se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah oziroma izkaže, (1) da obstajajo objektivne dejanske konkretne okoliščine, zaradi katerih je njegova varnost bolj izpostavljena v primerjavi z ostalimi državljani, in (2) da je strelno orožje najbolj primerno sredstvo za zagotovitev le-te oziroma da zagotovitve varnosti ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, navedel, da kot trgovec z orožjem dobro pozna zakonodajo. Poudaril je še, da je možno določbo 17. člena ZOro-1 razlagati na različne načine, predvsem v smislu, do katere mere mora biti varnost ogrožena, da je posameznik upravičen do orožja za varnost. Izpostavil je tudi načelo enake obravnave, saj pozna veliko ljudi, ki jim je bilo takšno dovoljenje odobreno zaradi enakih razlogov in da so že navedeni razlogi zadostni za pridobitev orožne listine iz razloga varnosti, zato dodatnih pojasnil ne bo podal. 5. Glede na navedeno je organ prve stopnje presodil, da tožnik ni dokazal konkretne ogroženosti, saj so opisane okoliščine preveč splošne in subjektivno nakazane ter se nanašajo zlasti na tožnikovo lokacijo trgovine in razloge v zvezi z opravljanjem poslovne dejavnosti. Navedene okoliščine pa same po sebi ne izkazujejo take ogroženosti, ki bi upravičevala potrebo po pridobitvi pravice do izdaje dovoljenja za nabavo orožja iz razloga osebne varnosti.

6. Organ druge stopnje je ob sklicevanju na razloge izpodbijane odločbe zavrnil tožnikovo pritožbo. Poudarja, da je bila tožniku skladno z določbami 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 20. člena ZOro-1 dana možnost dokazovanja upravičenega razloga za posest in nošenje orožja, vendar za to ni izkazal dovolj tehtnega razloga. Opozarja, da je zaradi varstva pravnega reda za osebno varnost posameznikov in njihovega premoženja dolžna poskrbeti država s svojimi organi, kot so policija, državno tožilstvo in sodišča. Posamezniki sicer imajo pravico do samopomoči, ki pa je omejena z določbami kazenskega zakonika in drugimi instituti veljavnega prava. Pri tem je treba upoštevati, da je orožje po svoji naravi nevarna stvar, ki lahko pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ter javnega reda.

7. Že iz narave stvari, ki ima podlago v 1., 2., 17., 28. in drugih členih ZOro-1 ter drugih predpisih (na primer predpisi s področja lovstva, javne varnosti...), izhaja, da je civilno orožje v prvi vrsti namenjeno lovu, športu ter zbiranju in le izjemoma osebni varnosti. Zato se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, pri kateri je osebna varnost dejansko ogrožena v tolikšni meri, da bi uporaba orožja pomenila skrajno možnost varovanja ali odvrnitve nevarnosti in da pri tem oseba nima na izbiro druge možnosti varovanja. To pomeni, da mora upravni organ glede vsakega posameznika posebej proučiti, ali je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da potrebuje orožje. Po veljavni ureditvi je treba nabavo in posest varnostnega orožja obravnavati kot privilegij in ne kot pravico, seveda v primeru, ko posameznik, ki prosi za orožje, izpolnjuje ostale pogoje iz 14. člena ZOro-1. 8. Po presoji organa druge stopnje so sicer razumljive okoliščine, ki jih tožnik navaja v vlogi in pritožbi, vendar ni mogoče prezreti, da posest orožja upravičuje le (1) z opravljanjem dejavnosti prodaje orožja, pri čemer naj bi bila njegova trgovina na odročni lokaciji, mimo katere prehajajo nezakoniti pribežniki (zato se je povečalo število vlomov v okolici), (2) s transportom dobavljenega orožja do trgovine in (3) z zaščito varnosti udeležencev tečajev preživetja v naravi. Organ druge stopnje opozarja na stališče sodne prakse, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera ter da se pri tem upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le hipotetično sklepanje oziroma občutek o tem, in ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo te konkretne nevarnosti. Trditveno in dokazno breme o tem, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da je ni mogoče zagotoviti drugače kot z varnostnim orožjem, nosi posameznik, ki zahteva izdajo dovoljenja, kar izhaja iz prve alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1, takšno stališče pa potrjuje tudi 20. člen tega zakona.

9. Organ druge stopnje povzema ugotovitve organa prve stopnje, da je tožnik odgovorna oseba gospodarske družbe A., d. o. o., ki ima dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem, za pridobitev navedenega dovoljenja pa mora subjekt izpolnjevati določene tehnične pogoje varovanja prostorov tako, da je onemogočen dostop nepooblaščenih oseb (38. člen ZOro-1), kar podrobneje določa tudi Pravilnik o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja (U. l. RS št 66/01). Na podlagi 37. člena ZOro-1 morajo odgovorna oseba trgovca (gospodarska družba ali podjetnik, ki se ukvarja s prometom z orožjem) in pri njem zaposleni posamezniki, ki opravljajo neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja ali streliva, poleg splošnih pogojev, določenih s predpisi o delovnih razmerjih in pogoja, da so državljani Republike Slovenije, izpolnjevati tudi pogoje iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, med katerimi pa ni naveden pogoj iz 4. točke te določbe. Odgovorna oseba trgovca je odgovorna tudi za varnost v podjetju oziroma varnost zaposlenih, ki jo zagotavlja s fizičnim in tehničnim varovanjem tako, da prepreči vsako možnost za nasilno odtujitev orožja in streliva v obratovalnem času in izven, povezavo alarma z intervencijskim centrom podjetja za varovanje, vendar ne z orožjem za osebno varnost. Organ druge stopnje ugotavlja, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi že prišlo do izgredov strank ali vlomov v poslovni prostor, le sklicevanje na hipotetične situacije pa ne zadošča za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. Za tako dovoljenje prav tako ni odločilna tožnikova trditev, da je njegova osebna varnost ogrožena že zato, (1) ker živi v neposredni bližini trgovine z orožjem, ki je na odročnem kraju, (2) da kakršnakoli intervencija ob morebitnem sproženju alarma zahteva njegov odziv in (3) da je na prihod varnostne službe treba počakati vsaj 20 minut, saj bi to po presoji organa druge stopnje pomenilo, da bi morali imeti orožje za osebno varnost tudi sosedje, ki živijo blizu trgovine. Ob tem organ druge stopnje opozarja, da 24. člen ZOro-1 izrecno določa, da orožja ni dovoljeno nositi ali prenašati na javnih krajih na način, ki vznemirja ljudi ali tako, da ga ljudje opazijo, kar nedvomno velja tudi za trgovca z orožjem, kljub temu da je na njegovem delovnem mestu razstavljeno orožje. Sama prodaja orožja mu namreč omogoča le ravnanje z orožjem, ki ga prodaja, nikakor pa ne more nositi orožja, pripravljenega za uporabo. Trgovina je namreč javni kraj, na katerem orožja za zasebno varnost ne bi smel uporabljati nihče, ki bi mu bilo izdano dovoljenje za nabavo varnostnega orožja.

10. Glede na navedeno se organ druge stopnje v celoti strinja z odločitvijo organa prve stopnje. Opozarja, da opravljanje dejavnosti ali poklica samo po sebi posamezniku ne daje upravičenja ali predstavlja ovire za izdajo orožnega lista za varnostno orožje, če posameznik v zvezi s poklicem izkaže tehten razlog za izdajo orožnega lista za varnostno orožje. Glede tožnikovega sklicevanja na dovoljenja za nabavo orožja, ki so jih v drugih postopkih izdale druge upravne enote iz razloga varnosti, organ druge stopnje pojasnjuje, da je pri odločanju po prostem preudarku oziroma presoji, ali je posameznik dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, treba upoštevati specifične okoliščine vsakega posamičnega primera in zato ni mogoče vnaprej določiti, kateri dokazi bodo odločilni za sprejem odločitve. Organ mora pri odločanju upoštevati posebno tožnikovo situacijo z njegovim preteklim in sedanjim delovanjem na varnostnem področju ter proučiti, v kolikšni meri je to delovanje povezano z njegovo ogroženostjo.

11. Po oceni organa druge stopnje je tožnik navedel le splošna dejstva, na podlagi katerih ni mogoče utemeljeno sklepati, da je njegova osebna varnost dejansko ogrožena ali da je zaradi spleta okoliščin bolj ogrožena kot osebna varnost ostalih državljanov ali da je ogrožen do te mere, da bi za zagotovitev osebne varnosti potreboval orožje. Zato se organ druge stopnje v celoti strinja z odločitvijo organa prve stopnje in meni, da so tožnikove težave rešljive s posredovanjem družbe za varovanje ljudi in premoženja, policije in sodišča, poleg tega pa lahko uporabi obrambno-zaščitna sredstva, ki ju za zagotavljanje varnosti uporabljajo številni posamezniki, in sicer električni paralizator ter solzivec ali druga alternativna sredstva, s katerimi bi lahko odvrnil domnevno nevarnost. _Povzetek tožbenih navedb_

12. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri ob sklicevanju na pritožbene navedbe poudarja, da bi moral organ upoštevati "načela enakega obravnavanja" in odločiti ne glede na odnos vlagatelja z uslužbencem organa. Težava namreč nastane, ko vlagatelj vlogo odda uslužbencu upravne enote, s katerim ni v dobrih odnosih ali pa uslužbenec nasprotuje orožju.

13. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na pritožbene navedbe, da je bilo določenim posameznikom že izdano dovoljenje "na podlagi razlogov kot so trgovina z orožjem, transport orožja, delo znotraj varnostne agencije, ogroženost življenja zaradi narave dela". Trdi, da prvostopenjski in drugostopenjski organ nista preverila navedb teh vlagateljev, ampak sta podala "generalizirano pojasnilo", da gre za odločanje po prostem preudarku. Tožnik meni, da je treba tudi v tem primeru upoštevati načelo enakega obravnavanja, in poziva sodišče, da z vpogledom v spise navedenih oseb prouči, ali tožnik na enak način izkazuje upravičenost za dovoljenje. Zaveda se, da je nabava in posest varnostnega orožja privilegij in ne pravica, da je že vrsto let zaposlen v vojski. Posplošena je presoja organa, da bi morali glede na tožnikovo razlago okoliščin orožje za varnost imeti tudi ostali sosedje, ki živijo blizu trgovine. Organ namreč ni upošteval, da je tožnik v nasprotju s sosedi usposobljen za rokovanje z orožjem in da opravlja dejavnost, ki predstavlja večje tveganje za odklonsko dejanje. Poleg tega je treba v enaki meri varovati tudi zasebno lastnino, ki je del trgovine, saj je tveganje vdora v hišo in izsiljevanja zaradi tatvine produktov trgovine večje kot pri sosedu.

14. Ni jasna obrazložitev, ki se nanaša na opozorilo organa, "da orožja ni dovoljeno nositi ali prenašati na javnih krajih na način, ki vznemirja ljudi ali tako, da ga ljudje opazijo in da ta določba nedvoumno velja tudi za trgovce z orožjem, kljub temu da je na delovnem mestu in se okoli njega nahaja razstavljeno orožje ter da je trgovina javni kraj in da orožja za zasebno varnost na javnem kraju (npr. v trgovini) ne bi smel uporabljati nihče, ki bi mu bilo izdano dovoljenje za nabavo varnostnega orožja, še več orožja, pripravljenega za uporabo, nikakor ne more nositi pri sebi". Glede na navedeno se tožnik sprašuje, v čem je namen orožja za varnost in kaj se zgodi pri prehodu iz javnega v zasebni prostor, kot to velja za tožnikov primer.

_Povzetek odgovora na tožbo_

15. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na razloge odločbe organa prve in druge stopnje.

_Presoja tožbe_

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.1 Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je 14. člen ZOro-1, ki določa pogoje za izdajo orožne listine posamezniku, med drugim, da ima posameznik za to upravičen razlog (4. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1). Tak razlog ima tudi, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje (prva alineja prvega odstavka 17. člena ZOro-1).

19. V obravnavani zadevi je sporna pravna razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma - ogroženost tožnikove osebne varnosti. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma.2 Po presoji Vrhovnega sodišča lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže samo, če je uprava pri tem prekoračila zakonski okvir razlage takega nedoločenega pravnega pojma.3 Sodišče v upravnem sporu namreč ni tisto, ki bi vsebino nedoločenega pravnega pojma samostojno (de novo) opredeljevalo. Njegova primarna funkcija je v nadzoru nad tem, ali ga je vsebinsko pravilno napolnil pristojni organ uprave v okviru in skladno z namenom, ki ga je upravi določil zakonodajalec.4

20. Iz navedenega je razvidno, da je pravna kvalifikacija upoštevnih dejstev neločljivo povezana z izvrševanjem pooblastila, ki ga je prek nedoločenega pravnega pojma upravi podelil zakonodajalec. Zato je sodišče le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja pooblaščeno, da poseže v pravilnost navedene subsumpcije.5

21. Ob takih okoliščinah je ocena, ali je posameznik dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti.

22. Po presoji sodišča je razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, skladna z ustaljenimi metodami razlage prava. Tožena stranka je namreč pravilno upoštevala navedena izhodišča in v tem pogledu ugotovila, da gre za grožnje na abstraktni ravni, ki niso tako intenzivne, da bi narekovale posest strelnega orožja, še zlasti ker obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje hipotetične nevarnosti. S tem povezana dokazna ocena je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene6. Ob upoštevanju obširnih pojasnil upravnih organov (povzetek je razviden iz točk od 5 do 11 obrazložitve te sodbe), pa s posplošenimi tožbenimi očitki ("upoštevati je treba načelo enakega obravnavanja" (povzetek je razviden iz 12. in 13. točke obrazložitve te sodbe); "organ ni upošteval, da je tožnik v nasprotju s sosedi usposobljen za rokovanje z orožjem in da opravlja dejavnost, ki predstavlja večje tveganje za odklonsko dejanje, poleg tega je treba v enaki meri varovati tudi zasebno lastnino" (povzetek je razviden iz 13. točke obrazložitve te sodbe)), ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Ker tožbene navedbe niso določno opredeljene, sodišče nanje ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, torej da iz stališč sodne prakse7 izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj (1) konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter (2) ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti.

23. Glede na navedena izhodišča so po presoji sodišča na ravni posplošenih sklepanj vse tožnikove navedbe v zvezi z njegovo dejavnostjo, sklicevanje na hipotetične situacije, do katerih bi morebiti lahko prišlo, pa ne zadošča za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. Razloge obeh upravnih organov je tako treba razumeti v smislu, da tožnik ni dovolj konkretno izkazal, da bi v zvezi z njegovo dejavnostjo že prišlo do kakršnikoli varnostno problematičnih dogodkov, ampak je le nizal splošne hipotetične situacije, do katerih bi morebiti lahko prišlo.

24. Na presojo ne vplivajo tožbene navedbe o drugačni obravnavi tovrstnih upravnih zadev, saj se presoja vedno opravi glede na ugotovitve konkretnega postopka. Zato sodišče v tem upravnem sporu ne more presojati pravilnosti morebitnih drugih postopkov izdaje dovoljenj za nabavo varnostnega orožja.

25. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 26. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014). 2 Sklep I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 (7. točka obrazložitve). 3 Prav tam, 8. točka obrazložitve. 4 Prav tam, 9. točka obrazložitve. 5 Prav tam, 10. točka obrazložitve. 6 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." 7 Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je treba obstoj nedoločenega pravnega pojma iz prve alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1 razlagati restriktivno (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 162/2014 z dne 5. 6. 2014, sodba Vrhovnega sodišča I Up 28/1998 z dne 7. 3. 2001, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 23/2013 z dne 13. 2. 2013 ter sodbe Upravnega sodišča št. III U 324/2016 z dne 19. 10. 2018, III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017, II U 14/2016 z dne 15. 9. 2016, II U 216/2013 z dne 5. 2. 2014 in I U 1642/2011 z dne 14. 11. 2012)