Jedro

Hipodrome Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev uvršča med rekreacijske površine, ki jih v celoti izključuje iz GERK. Izjema pri rekreacijskih površinah velja le za smučišča, če se na njih izvaja kmetijska dejavnost. Glede na jasno določbo te izjeme ni mogoče širiti tudi na hipodrome, zato niso relevantne tožnikove navedbe, da navedene površine kosi, gnoji, ureja ter uporablja za krmo živali.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) razveljavila začasno odločbo z dne 10. 11. 2014, ugodila zahtevku tožnika za plačilne pravice v znesku 5.669,42 EUR ter pod 3. točko izreka zavrnila plačilne pravice za površino 10,52 ha. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka. V obrazložitvah odločb oba upravna organa navajata, da je skupno število upravičenih površin, ki so predmet izplačila plačilnih pravic, manjše kot je število plačilnih pravic, za katero se zahteva izplačilo. Nepravilnosti se nanašajo na GERK-PID 2223081, 2222365, 4385442, kjer se zavrne površina 3,15 ha. Prav tako so bile ugotovljene nepravilnosti pri GERK-PID 2222753 in 2223078 glede vrste rabe znotraj posameznega GERK, zato se zavrne površina 0,07 ha. Čezmerna prijava za izplačilo plačilnih pravic tako znaša 3,22 ha, kar predstavlja več kot 3 %, zato se zahtevek za izplačilo plačilnih pravic zmanjša za dvakratno ugotovljeno razliko, to je za 6,45 ha. V zvezi z GERK 4385442 tožena stranka navaja, da je bilo ob kontroli na kraju samem ugotovljeno, da je navedeni GERK v celoti spremenjen v neupravičeno rabo. Gre za travnate površine, ki so znotraj objektov, ki se ne uporabljajo za kmetijsko dejavnost (hipodrom). Po določbi 8. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: Pravilnik), ki je veljal ob vložitvi zbirne vloge za leto 2014 kot v času kontrole, namreč morajo biti površine, ki se ne uporabljajo za kmetijsko dejavnost ter rekreacijske površine (golf igrišča, parki, zelenice, travnata igrišča, hipodrom in podobno) izključene iz GERK. Tožnik je sicer ob kontroli izjavil, da navedene površine pokosi trikrat letno, ter da s travo krmi živino, kakor tudi da travnik gnoji, apni oziroma redno čisti, vendar navedeno ni relevantno glede na izrecno določbo Pravilnika, da se površine okoli hipodroma ne morejo šteti v GERK. V tem postopku pa ni mogoče upoštevati, da je bil navedeni Pravilnik v letu 2014 spremenjen (Uradni list RS, št. 73/2014), saj je upravni organ dolžna odločati na podlagi predpisov, ki so podlaga za posamezni ukrep. Tako spremembe Pravilnika, ki je bil spremenjen po oddaji zbirne vloge, za subvencijsko leto 2014 ni mogoče upoštevati.

2. Tožnik v tožbi ugovarja le odločitvi tožene stranke o izključitvi površin v okviru GERK 4385442. Meni, da je kontrolor navedeno površini neupravičeno označil za nekmetijsko površino, saj gre za 100 % kmetijsko rabo površine. V naravi je to površina znotraj stez, ki jih uporabljajo konji kasači za svoje treninge. Steze pa je mogoče obravnavati kot poti znotraj travniških površin, ki se obdelujejo na predpisan način. Prav tako so kmetijsko rabo sporne površine pred tem priznale vse predhodne kontrole. Sporna površina se tako zagotovo uporablja za kmetijske namene, saj je trava najmanj trikrat letno pokošena, prav tako poskrbi za ustrezno nego travnate površine. Tretji odstavek 8. člena Pravilnika je zapisan zelo dvoumno, novi Pravilnik, ki se uporablja od 14. 10. 2014, pa je v šestem odstavku 12. člena jasno določil, da se v GERK uvrščajo površine znotraj hipodromov, če so v kmetijski rabi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V zadevi je sporno, ali površine tožnikovega kmetijskega gospodarstva, ki so v okviru hipodroma, predstavljajo upravičene površine za uveljavljanje plačilnih pravic, med strankama pa ni sporno, da se površine v okviru GERK 4385442 uporabljajo kot hipodrom.

6. Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev, ki je veljal v času vložitve vloge, je v 8. členu določal površine, ki morajo biti izključene iz GERK. Tako se po določbi tretjega odstavka navedenega člena v GERK ne uvršča travnatih površin okoli objektov, ki se ne uporabljajo za kmetijsko dejavnost, ter rekreacijskih površin (golf igrišča, parki, zelenice, travnata igrišča, hipodromi ipd.), razen smučišč, če se na njih izvaja kmetijska dejavnost. Po presoji sodišča je že na podlagi branja navedena določba jasna in ne zbuja dvoma v njeno razlago kot izhaja iz jezikovne razlagalne metode, zato zavrača tožnikov ugovor o dvoumnosti sporne določbe. Hipodrome namreč Pravilnik uvršča med rekreacijske površine, ki jih v celoti izključuje iz GERK. Izjema pri rekreacijskih površinah velja le za smučišča, če se na njih izvaja kmetijska dejavnost. Glede na jasno določbo te izjeme ni mogoče širiti tudi na hipodrome, zato niso relevantne tožnikove navedbe, da navedene površine kosi, gnoji, ureja ter uporablja za krmo živali.

7. Tožena stranka pa je po presoji sodišča tudi utemeljeno zavrnila uporabo določb novega Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 73/2014), ki se uporablja od 14. 10. 2014 dalje. Obravnavani zahtevek se namreč nanaša na leto 2014, ko je v času roka za oddajo vlog veljal še prejšnji Pravilnik. Zaradi zagotavljanja enake obravnave vseh prijaviteljev v zvezi z uveljavljanjem plačilnih pravic za leto 2014 je treba vse vloge obravnavati na enaki pravni podlagi, ne glede na to, da je v času izdaje izpodbijane odločbe veljal že nov Pravilnik. Za samo zakonitost izpodbijane odločbe pa tudi ni relevanten tožnikov ugovor, da so bile sporne površine v preteklih letih, tudi po opravljenih kontrolah, priznane kot upravičene površine.

8. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.