Jedro

Tožnik ni bil vključen v postopek, ki se je vodil po uradni dolžnosti, niti mu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločitev pomembne. Zaradi navedene bistvene kršitve pravil postopka je izpodbijana odločba nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kočevje št. 330-197/2012/4 z dne 20. 4. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v odmeri 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da kmetija lastnika A.A., …, izpolnjuje pogoje za opredelitev kot zaščitena kmetija; v 2. točki izreka, da kmetijo iz 1. točke sestavljajo naštete nepremičnine, v 3. točki, da kmetija obsega skupno 9 ha 93 ar 13 m2 primerljivih kmetijskih površin; v 4. točki, da se vpiše v register zaščitenih kmetij; v 5. točki, da se po pravnomočnosti odločbe v zemljiško knjigo vpiše zaznamba o zaščiteni kmetiji pri parcelah, navedenih v 2. točki izreka. V obrazložitvi navaja, da je v postopku odobritve pravnega posla med A.A. in B.B. ugotovil, da zemljišče, ki je v lasti darovalca, predstavlja zaščiteno kmetijo, zato je po uradni dolžnosti uvedel postopek preveritve zaščitene kmetije, v skladu z določili Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Pri ugotavljanju statusa zaščitene kmetije je po uradni dolžnosti preveril podatke z vpogledom v geodetsko bazo podatkov in v zemljiško knjigo, v skladu z določbami 4. člena ZDKG. Ugotovil je, da je A.A. lastnik nepremičnin, katerih površina v obsegu 18132 m2 je po katastrskih podatkih njiva, površina v obsegu 61138 m2 travnik, 153476 m2 – pašnik, 97950 m2 pa gozd. Skupaj izračunana primerljiva površina je 99313 m2, kar pomeni, da presegajo 5 ha primerljivih kmetijskih površin iz 2. člena ZDKG in izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa soglašal z razlogi organa. V zvezi z ugovorom, da predstavlja večina površin gozd, pa odgovoril, da po podatkih gozdovi predstavljajo le 12,3 % primerljivih površin in ne 95 % kot to navaja tožnik.

Tožnik izpodbija odločbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb materialnega prava. Prvostopni organ je razglasil kmetijo, ki je last tožnika, za zaščiteno kmetijo ter določil sedež zaščitene kmetije na domačem naslovu tožnika, to je v …, ki že več desetletij predstavlja gosto naseljeno urbano področje v samem centru Ljubljane in je od ostalega dela kmetije oddaljen več kot 70 km. Tožnik je v svoji pritožbi navajal, da je izpodbijana odločba v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, ker sestavlja kmetijo, katero se vpiše v register zaščitenih kmetij, 95 % gozdov ter da je sedež zaščitene kmetije v Ljubljani, vendar je drugostopni organ povzel obrazložitev prvostopne odločbe. Prvostopna odločba pa popolnoma prezre dejstvo, da ZDKG v prvem odstavku 2. člena res določa, da je zaščitena kmetija kmetija, ki obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljivih kmetijskih površin, da pa drugi odstavek navaja, da se kmetija, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka, sestavljajo pa jo izključno gozdovi, ne šteje za zaščiteno kmetijo. Iz listin, ki se nahajajo v upravnem spisu Upravne enote Kočevje opr. št. 330-179/2012, pa nedvomno izhaja, da predstavlja 95 % zemljišč last tožnika gozd, ter da je namenjeno proizvodnji hrane borih 5 %, ki v bistvu zagotavljajo le proizvodnjo pridelkov za domače gospodinjstvo. Kmetijo, ki je last tožnika, praktično sestavljajo samo gozdovi in je tedaj ni moč vpisati v register zaščitenih kmetij, ker ne izpolnjuje pogojev na podlagi 2. člena ZDKG. Upravna enota Kočevje je že 6. 8. 2010 izdala odločbo, s katero je zavrnila vlogo tožnika za pridobitev statusa kmeta, z obrazložitvijo, da iz kmetijske dejavnosti na zemljišču, ki so v lasti tožnika, le-ta ne more pridobivati pomembnega dela dohodka. Sodišče naj pozove UE Kočevje, da predloži ta upravni spis. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Po določbi tretjega odstavka je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP izhaja, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Z navedeno bistveno kršitvijo določb postopka je obremenjena odločba prvostopnega organa. Ta je bila izdana na podlagi določb ZDKG, ki v 4. členu določa, da zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. V ZDKG ni predpisano, ali je odločbo potrebno izdati po posebnem ugotovitvenem postopku, ali pa se lahko ugotovi vsa dejstva in okoliščine v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot je postopal prvostopni organ. Če je za ugotovitev dejstev za izdajo zakonite odločbe treba opraviti kakšno dejanje, organ ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku. V obravnavani zadevi pa, kot izhaja iz upravnega spisa in odločb upravnih organov, tožniku ni bila dana možnost, da zavaruje svoje pravice oziroma pravne koristi, kot določa prvi odstavek 138. člena ZUP. Tožnik ni bil vključen v postopek, ki se je vodil po uradni dolžnosti, niti mu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločitev pomembne. Zaradi navedene bistvene kršitve pravil postopka pa je izpodbijana odločba nezakonita. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku omogočiti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile podlaga za njen sklep, da nepremičnine, katerih lastnik je tožnik, obsegajo primerljive površine v obsegu, ki omogoča organu, da z odločbo podeli tem nepremičninam status zaščitene kmetije.

Poudariti je potrebno, da je prvostopni organ pravilno upošteval podatke iz zemljiškega katastra v zvezi z izračunom po prvem odstavku 2. člena ZDKG, saj je v ZDKG predpisano, da se za namembnost zemljišča upoštevajo podatki iz zemljiškega katastra, glede lastništva pa podatki iz zemljiške knjige. Vendar pa bi moral v situaciji, kot obravnavana, ko je v postopku ugotovitve statusa kmeta ugotovil, da podatki katastra ne odgovarjajo stanju v naravi, poučiti tožnika o zakonskih podlagah in o možnosti, da uskladi stanje v naravi z zemljiškim katastrom, saj gre za javno evidenco, katere stanje pa je izpodbojno. V ponovnem postopku naj organ torej omogoči tožniku, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ter mu ta da tudi možnost, da zagotovi uskladitev zemljiškega katastra v stanjem v naravi.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.