Jedro

Tudi pogodba o naročilu se lahko sklene v korist tretjega. Če ta ob sklepanju pogodbe še ne obstoji, pridobi lastno in neposredno pravico iz pogodbe o naročilu proti prevzemniku naročila, z izpolnitvijo odložnega pogoja - pridobitvijo pravne in poslovne sposobnosti.

Ravnanje prevzemnika naročila s predmetom naročila, v nasprotju z naročilom je v nasprotju z moralo - zato prevzemniku naročila prepovedano.

Če je prejšnja obveznost nična, prenovitev nima učinka.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi: - sodišča druge stopnje, razen v delu o zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene zoper odločitev v 3. točki prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje ter - sodišča prve stopnje, razen v 3. točki prvega odstavka izreka, razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo;

III. V ostalem delu - glede odločitve o zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene zoper odločitev v 3. točki prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje (zavrnitev zahtevka na ugotovitev, da je bilo podjetje J. d.o.o. kupec nepremičnin v vložku štev. 636 k.o. P.), se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo sledeč tožbeni zahtevek:

1. Ugotovi se, da je kupoprodajna pogodba z dne 9.12.1991, s katero je M., B.C.C. p.o. prodal M. T. nepremičnine, vpisane pri vložku štev. 636. k.o. P. nična in zato brez pravnega učinka.

2. Ugotovi se, da je kupoprodajna pogodba z dne 30.9.1992, s katero je M. T. prodal in izročil v last podjetju V., M. in p. d.o.o., Š., nepremičnine v vložku štev. 636 k.o. P. nična in zato brez pravnega učinka.

3. Ugotovi se, da je bilo podjetje J. d.o.o. I. kupec nepremičnin v vložku štev. 636 k.o. P., prodanih na javni dražbi dne 9.12.1992 in na katerih je imelo pravico uporabe družbeno podjetje M., B.C.C. p.o. C., kar je le-ta dolžna priznati.

4. Tožene stranke so dolžne v 15 dneh izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri zemljiškoknjižnem telesu II. vložek štev. 636 k.o. P. s stavbo na parceli štev. 402 vknjižila lastninska pravica v korist družbe J. d.o.o. L., pri zemljiškoknjižnem telesu I. s parcelo 402, 331/2, 331/3, 331/4, 331/5, 331/6, 332/3, 332/4 in 352/5, ki so v družbeni lastnini pa pravica uporabe v korist družbe J. d.o.o. L., sicer bo listino nadomestila pravnomočna sodba.

5. Ugotovi se, da je pogodba, ki so jo tožene stranke sklenile dne 30.3.1995 in s katero je M., B.C.C. prenesel na M. T., ta pa na V. d.o.o. pravico uporabe na parceli štev. 402 P. in lastninsko pravico na objektu v Š. štev. 252a, ki stoji na tej parceli in s katero je M. C. oddal družbi V. d.o.o. v brezplačen najem ostale parcele, vpisane v vložku štev. 636 k.o. P. in sicer parcelne številke, navedene v 3. točki pogodbe, nična in zato brez pravnega učinka.

Sodišče prve stopnje je zahtevke tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljene ter ji pri tem glede zahtevkov v točkah 1./, 2./ in 5./ sploh odreklo aktivno legitimacijo. S takšnim stališčem prvostopnega sodišča se je pritožbeno sodišče strinjalo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, ki jo je v revizijskem roku dvakrat dopolnila. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženim strankam. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo, druga in tretja tožena stranka pa sta nanjo odgovorili, menili, da ni utemeljena in predlagali njeno zavrnitev.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen nakupa nepremičnin (ki so predmet spornih pogodb), da jih kupi drugi toženec M. T., ta pa naj bi se jih zavezal pozneje prenesti na subjekt, ki v času nakupa še ni obstojal. Ta dejanska ugotovitev nakazuje na pravilnost revizijskega stališča, da je treba za odločitev v sporu uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev.

29/78...57/89; v nadaljevanju: ZOR), ki urejajo naročilo (749. člen ZOR in sledeči). Kdo je sklenil s prevzemnikom naročila pogodbo o naročilu, na obveznost prevzemnika naročila, da jo izpolni tako, kot se glasi, ne vpliva, če je obveznost po zakonu možno izpolniti. Po zgoraj navedeni dejanski ugotovitvi je (bila) obveznost prevzemnika naročila - drugega toženca - kupljene nepremičnine prenesti na subjekt, ki v času nakupa še ni obstojal. Če je ta bodoči subjekt pravna oseba slovenskega prava, ni z vidika njene državne pripadnosti zakonske ovire za prenos kupljenih nepremičnin nanjo, ne glede na državno pripadnost naročnika.

Pogodba o naročilu se glasi v korist tretjega. Zato je treba za rešitev vprašanja aktivne legitimacije tožeče stranke uporabiti še določbe splošnega dela ZOR, ki urejajo pogodbo v korist tretjega. Po teh pridobi tretji lastno in neposredno pravico proti dolžniku, če ni dogovorjeno, ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega (149. člen ZOR). Okoliščina, da tožeče stranke v času sklepanja pogodbe med prvo toženo stranko in drugo toženo stranko še ni bilo, ni takšna okoliščina. Tožeča stranka je zato kot pravna oseba po slovenskem pravu pridobila lastno in neposredno pravico nasproti prevzemniku naročila z izpolnitvijo odložnega pogoja - pridobitvijo pravne in poslovne sposobnosti z vpisom v sodni register (1. odst. 74. člena ZOR).

Zaradi materialnopravno zmotne odklonitve aktivne legitimacije tožeči stranki dejansko stanje za odločitev še ni popolno ugotovljeno. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo spremeniti, ampak je na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v večjem delu razveljavilo in vrnilo zadevo v razveljavljenem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje iz sledečih razlogov.

Po 4. členu Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS štev. 19/76 in 42/86, v nadaljevanju: ZPN), ki je veljal v času sklenitve pogodbe med prvo in drugo toženo stranko dne 9.12.1991, na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini lastninske pravice ni bilo mogoče pridobiti. Prva tožena stranka pa je z njo prenesla na drugo toženo stranko lastninsko pravico na stavbi, stoječi na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini, poleg tega pa tudi lastninsko pravico na stavbnem zemljišču, tudi tistem, ki ni bilo pod stavbo niti ni služilo njeni redni uporabi (primerjaj: 1. odst. 7. člena ZPN).

Omenjena določba ZPN je prisilne narave. Pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom pa je nična (1. odst. 103. člena ZOR). Zaradi ničnosti pogodbenih določb o prenosu lastninske pravice na stavbnem zemljišču pa ni nujno, da je nična vsa pogodba, tudi tisti del, ki se nanaša na prenos lastninske pravice na stavbi, če so za to izpolnjeni pogoji iz 105. člena ZOR. V tej smeri sodišče dejanskega stanja še ni ugotavljalo.

Pogodba z dne 30.9.1992, ki sta jo sklenila drugi toženec in tretja toženka, je vsekakor nična v delu, v katerem drugi toženec prenaša na tretjo toženko lastninsko pravico na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini. Če bo v nadaljnjem postopku glede pogodbe z dne 9.12.1991 ugotovljeno, da za stavbo ni nična, bo treba vprašanje ničnosti pogodbe z dne 30.9.1992 v obsegu, nanašajočem se na stavbo, presojati z drugega vidika. Če je drugi toženec v razmerju z naročnikom ravnal protipogodbeno in ni izročil stavbe tistemu, ki bi jo moral, je ravnal v nasprotju z moralo. Njemu je bila zato sklenitev pogodbe o prodaji s tretjo toženo stranko prepovedana. Dovoljenost ravnanja tretje tožene stranke pa bo treba presojati z vidika njene dobre vere.

V IV. členu pogodbe z dne 30.3.1995 so tožene stranke navedle, da po 348. členu ZOR obnavljajo in nadomeščajo kupoprodajni pogodbi z dne 9.12.1991 med prvo in drugo toženo stranko ter z dne 30.9.1992 med drugo in tretjo toženo stranko. Glede na 1. odst. 351. člena ZOR pa prenovitveni pogodbi zaenkrat ni mogoče priznati učinka. Njeno morebitno delno učinkovitost bo mogoče presojati šele po ugotovitvi, ali in v kolikšnem obsegu sta morda pogodbi z dne 9.12.1991 in 30.9.1992 vendarle veljavni.

Čeprav je kot neutemeljeno zavrnilo revizijo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev, da je bila tožeča stranka kupec nepremičnin, vpisanih v vložku štev. 636 k.o. P (točka 3./ prvostopne sodbe), je revizijsko sodišče razveljavilo odločitev o zavrnitvi zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine (točka 4./ prvostopne sodbe). Morda ima namreč tožeča stranka vendarle proti kateri od toženih strank vsaj za del nepremičnin iz vložne številke 636 k.o. P. takšen zahtevek, ne sicer na podlagi pogodbe z dne 9.12.1991, ampak na izpolnitvi pogodbe o naročilu. To pravno vprašanje bo sodišče lahko rešilo v okviru 1. odst. 12. člena ZPP potem, ko bo v nadaljnjem postopku ugotovilo vsa dejstva, relevantna za odločitev o ostalih zahtevkih tožeče stranke, glede katerih je bilo reviziji ugodeno.

Kot neutemeljeno pa je sodišče zavrnilo revizijo proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev, da je bila tožeča stranka kupec nepremičnin, v vpisanih pod vložno štev. 636 k.o. P. Ugotovljeno je namreč bilo, da kupec nepremičnin ni bila tožeča stranka ampak drugi toženec. Tožeča stranka to tudi ni mogla biti. Pravno osebnost je namreč pridobila šele z vpisom v sodni register dne 28.2.1992. Zato pred tem dnem ni mogla nastopati kot subjekt pravic in obveznosti.

Glede na zgoraj obrazloženo pravno stališče revizijskega sodišča, ki je narekovalo delno razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, okoliščine, ki jih vlagatelj revizije opredeljuje kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, to niso. Te okoliščine pa se ne nanašajo na tisti del odločitev sodišč druge in prve stopnje, ki jih revizijsko sodišče ni razveljavilo. Ker v tem delu tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP (delna ugoditev reviziji) oziroma 393. člena ZPP (delna zavrnitev revizije kot neutemeljene) odločilo tako, kot to izhaja iz izreka odločbe. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo še dejstva, pomembna za odločitev v smeri, nakazani v gornji obrazložitvi. Ko bo to storilo, bo lahko materialnopravno pravilno odločilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.