Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Objekt ni enostaven, če ni izpolnjen katerikoli izmed pogojev. To pomeni, da morajo biti vsi objekti, ki so v predpisu določeni kot enostavni, skladni tudi z določbami prostorskega akta.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje napihljivega šotora dimenzij 71,0 m x 53,1 m (3770,1 m2), višine 15 m, s pripadajočimi vpihovalniki zraka na armirano-betonski plošči dimenzij 13,6 m x 2,85 m, armirano-betonske temeljne plošče dimenzij 7,0 m x 3,0 m, na kateri je jeklen kontejner (toplotna postaja) ter armirano-betonski oporni zid v območju med brežino in temeljno ploščo, dolžine 7,0 m, višine med 0,5 m do 2,0 m, vse na zemljiščih s parc. št. 590/10, 590/11 in 590/3 k. o. ….
V 1. točki mu je naložila, da ustavi nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da jo mora v 30 dneh odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), v 5., 6. in 7. točki pa je bilo odločeno, da bo o stroških izdan poseben sklep, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da je odločba takse prosta.
Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je gradbeni inšpektor 10. 1. 2012 in 6. 3. 2012 opravil inšpekcijski ogled objektov, da je ugotovil, da so bili ti objekti postavljeni brez gradbenega dovoljenja, in da je tožnik v odgovoru na vprašanja inšpekcijskega organa navedel, da je investitor napihljivega šotora in predložil „izjavo o skladnosti za enostaven objekt – napihljiv šotor“ brez izračunov o upoštevanju standardov o začasnih objektih DSIST EN 13782 oz. PSIST prEN 13782:2001 – Naprave in konstrukcije za začasne objekte in zabaviščne parke. Tožnik je predložil še fotokopijo lokacijske informacije z dne 5. 10. 2011, kjer je namenska raba opredeljena kot ZS (površine za oddih, rekreacijo in šport), začasne konstrukcije – baloni za prekritje športnih igrišč višine do 7,0 m pa kot dopusten poseg v prostor.
Inšpekcijski organ je ugotovil, da obravnavanega napihljivega šotora s pripadajočimi vpihovalniki zraka na betonski plošči ni mogoče šteti med enostavne objekte – začasne objekte po b. točki prvega odstavka 17. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ker so bili izvedeni dodatni objekti (temeljne plošče, oporni zid in priključki na javno infrastrukturo). Poleg tega je ugotovil tudi, da je objekt v nasprotju s prostorskim aktom, saj znaša višina napihljivega šotora 15,0 m in tako presega 7,0 m dovoljene višine, in da ni bil predložen statični izračun pred izdajo ustreznega certifikata. Zato je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepov iz 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je 4. točko izpodbijane odločbe odpravil in jo nadomestil z novo (med prepovedmi ni več prepovedi vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi in prepovedi prometa z zemljiščem, ker tožnik ni zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem se izvaja obravnavana gradnja), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjski upravni organ odločil pravilno in zakonito, ko je tožniku izrekel inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Med drugim je pojasnil, da Uredba v 3. točki 11. člena določa, da so škarpe in podporni zidovi nezahtevni objekti, če njihova višina ne presega 1,5 m, že za gradnjo nezahtevnih objektov pa je gradbeno dovoljenje glede na 3. in 3.a člen ZGO-1 treba pridobiti. Obravnavanega šotora pa ni mogoče šteti kot enostavnega že zato, ker je zaradi svoje višine v nasprotju s prostorskim aktom. Kot neupoštevno je zavrnil tožnikovo sklicevanje na soglasja, saj ta ne morejo nadomestiti potrebnega gradbenega dovoljenja. Pojasnil je tudi, da dejstvo, da je tožnik obveznost izpolnil, ne vpliva na presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega inšpekcijskega ukrepa in da lahko tožnik to uveljavlja pri izvršbi.
Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sporno nogometno igrišče šteje za enostaven objekt po 1.a. in 1.b. točki 18. člena Uredbe. Šlo naj bi za travnato površino, namenjeno za nogomet z ustrezno tlorisno površino, ki je v zimskem času pokrito z napihljivim šotorom, ki ima ustrezen certifikat, zaradi česar je v skladu s 1.d. točko 17. člena lahko tudi večji od 500 m2. Ker pri objektu iz 1.d. točke 17. člena ni omejitve višine, tožnik meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za enostaven objekt po Uredbi. Gradnja naj ne bi bi bila v nasprotju s prostorskimi akti, kar naj bi izhajalo iz lokacijske informacije. Kot dokaz prilaga lokacijsko informacijo z dne 10. 9. 2012. Navaja še, da svojega priključka za elektriko nima ter dodaja, da se z lastnikom zemljišča dogovarja za pridobitev stavbne pravice in da bo nato uredil vse potrebno za legalizacijo vseh objektov v …. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani odločbi in toženki naloži povrnitev stroškov tega postopka.
Toženka na tožbo ni odgovorila.
Tožba ni utemeljena.
V skladu z 12. členom Uredbe se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če je v tej uredbi objekt izrecno določen kot enostaven objekt, če ima investitor pravico graditi na zemljišču, če gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskim aktom in če so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni s to uredbo. Glede na tako ureditev objekt ni enostaven, če ni izpolnjen katerikoli izmed navedenih pogojev. To pomeni, da morajo biti vsi objekti, ki so v Uredbi določeni kot enostavni, tj. tudi objekti iz 1.d. točke prvega odstavka 17. člena Uredbe, skladni tudi z določbami prostorskega akta.
V upravnem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da obravnavani objekt ni v skladu s prostorskim aktom, ker je visok 15 m. Med strankama ni sporno, da je objekt visok 15 m, prav tako ni sporno, da se objekt nahaja na zemljiščih, ki jih ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID), in da se nahaja v enoti urejanja BE-375 z namensko rabo prostora ZS – površine za oddih, rekreacijo in šport. Med posegi v prostor, ki so dopustni, je v 21. točki 11. člena OPN MOL ID navedeno tudi prekritje odprtih športnih igrišč z začasnimi konstrukcijami (baloni), vendar pa je treba upoštevati tudi druge pogoje, med katerimi navedeni prostorski akt v 22. členu določa tudi višino objektov. Tako za nestanovanjske objekte na območju ZS (na katerem leži obravnavani objekt, kar med strankama ni sporno) določa višino do 7,00 m. To pomeni, da ne drži tožbena trditev, da obravnavani objekt, ki je visok 15 m, ni v nasprotju s prostorskim aktom. To je razvidno tudi iz 9. strani lokacijske informacije, ki jo tožnik prilaga tožbi, enako je bilo to navedeno na 8. strani v lokacijski informaciji, ki je v upravnem spisu.
Zakaj naj bi bila izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita tudi v delu, ki se nanaša na armirano-betonske plošče in oporni zid, tožnik ne pojasni. Okoliščina, da namerava objekte na tem območju legalizirati, pa na pravilnost in zakonitost odločitve o inšpekcijskih ukrepih zaradi nelegalne gradnje ne more vplivati. Tako sodišče ne na podlagi tožbenih navedb, ne na podlagi listin v upravnem spisu, nima nobene podlage za sklepanje, da upravni organ v obravnavani zadevi ni odločil v okviru in v skladu z namenom 152. člena ZGO-1. Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.
Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.