Jedro

Če škode ni mogoče reparirati z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, jo nadomesti denarna odškodnina. 186. člen ZOR določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Ob nastanku škode se lahko zgodi, da odškodninska obveznost še ni dospela, še ni čista. Zato ni nujno in to ta določba tudi ne pomeni, da je od trenutka nastanka škode dolžnik vedno že v zamudi.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ocenilo, kdaj je bila znana realna škoda in tožniku, razen s pavšalnim stavkom, ni povedalo zakaj šteje, da škoda še ni bila znana prej, kot pa mu jo je prisodilo.

Kdaj je bila škoda ugotovljena, je dejansko vprašanje, ki ga mora ugotoviti sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nad zneskom 399.540.30 SIT in nad prisojenimi obrestmi do 24.02. 2004 in v odločitvi o stroških postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljni stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo materialne škode, ki jo je v prometni nezgodi utrpel na osebnem avtomobilu in za katero je sodišče ugotovilo, da je bila izračunana po sistemu totalka. Tožnik je prvotno zahteval odškodnino v višini kot jo je izračunal izvedenec cenilec po cenah na dan škodnega dogodka, 399.540,30 SIT in za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.1996 dalje. Na ugovor tožene stranke pa je tožnik poleg zahtevka, ki ga je imenoval primarnega postavil še subsidiarni zahtevek in zahteval plačilo odškodnine v višini 679.457,60 SIT in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2004 dalje, to je od takrat, ko je izvedenec izračunal škodo na osebnem avtomobilu po sistemu totalka.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tako imenovanemu podrednemu zahtevku in mu priznalo odškodnino v višini 679.457,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.2.2004 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka, primarni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil zavarovanec tožene stranke odškodninsko odgovoren in da je povzročil prometno nezgodo, v kateri je bil 30.5.1996 poškodovan tožnikov osebni avtomobil. Glede višine škode pa je sodišče na podlagi mnenja in dopolnitve mnenja izvedenca K. ugotovilo, da je bilo vozilo uničeno do te meje, ko popravilo ni več gospodarno, ker bi stroški popravila presegli tržno vrednost vozila na dan škodnega dogodka. Tako je tožniku priznalo škodo po izračunu izvedenca na dan 24.2.2004, v razlogih sodbe pa navedlo, da v primeru izračuna ekonomske totalne škode, to je v primeru, ko vozila zaradi uničenja ni gospodarsko in ekonomsko utemeljeno popraviti, se škoda obračuna na dan obračuna totalne škode in ne od nastanka škode. Tako je priznalo tožniku subsidiarni zahtevek, primarni zahtevek pa je zavrnilo. O stroških postopka je odločilo glede na tožnikov uspeh.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in izpodbija zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njen primarni zahtevek, ki ga je podal v pripravljalnem spisu 28.1.2004, to je tek zamudnih obresti od 30.5.1996 do plačila, uveljavlja pa pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj so razlogi izpodbijane sodbe o bistvenih okoliščinah v nasprotju z listinami, ki so v spisu in sicer z izvedeniškim mnenjem izvedenca avtomobilske stroke z dne 19.1.2004. Iz tega mnenja nedvomno izhaja, da znaša škoda na tožnikovem avtomobilu na dan škodnega dogodka 30.5.1996 399.540,30 SIT. Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava, določila čl. 186 ZOR prisoditi tožniku odškodnino po cenah, ki so veljale na dan škodnega dogodka in mu od takrat dalje prisoditi tudi zakonske zamudne obresti. Tako je sodišče kršilo določbo 186. člena, ki jasno in nedvomno določa, da se odškodninska obveznost za povrnitev gmotne škode šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Sodišče prve stopnje je nasedlo stališčem tožene stranke, da naj izvedenec oceni višino škode po cenah, veljavnih na dan dopolnilnega izvedeniškega mnenja. Tožena stranka je tista, ki se nahaja v večletni dolgotrajni dolžniški zamudi in da ji ne bi bilo treba plačati zakonskih zamudnih obresti od njegove škode je ugovarjala izvedenčevemu izračunu. Sodišče prve stopnje bi moralo prisoditi odškodnino po razmerah na dan nastanka škode, upoštevati, da znesejo obresti kar 1.673.389,23 SIT in da je tožena stranka v 7 letni dolžniški zamudi. V njegovi zadevi je grdo špekulirala, ničesar mu ni plačala in je tudi računala, da ji ne bo treba plačati zamudnih obresti pa čeprav je bila ves čas v zamudi. Sodišče je tako odločilo pristransko in v korist tožene stranke. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi primarnemu zahtevku in obsodi toženo stranko, da je dolžna plačati tožeči stranki 399.540,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.1996 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Tako tožeči stranki kot sodišču je najprej treba povedati, da denarna zahtevka ne moreta biti postavljena primarno in subsidiarno kot je to storil tožnik in kot je sodišče ugodilo zahtevku. Gre za isti zahtevek, z različno višino in z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti, ista zahtevka pa ne moreta biti položaju primarnega in podrednega. Sodišče bi moralo odločati o tožnikovem zahtevku, ki je postavljen višje, to je v znesku 613.398,00 SIT in o zakonskih obrestih, ki tečejo od 30.5.1996, to je od dneva škodnega dogodka. Gre le za en denarni zahtevek glede katerega pa sta različni dejanski trditvi.

Tožnik je glede zatrjevane škode v tožbi zatrjeval, da zahteva od višine škode zakonske zamudne obresti od 30.5.1996, vendar v tožbi ni obrazložil zakaj zahteva obresti od tega datuma. Kasneje je zatrjeval, da mu je avtoklepar na podlagi zapisnika izdelal predračun in da bi po predračunu znašali stroški popravila 445.433,00 SIT. V pripravljalnem spisu pa je navedel, da tožeča stranka na mnenje izvedenca o totalni škodi na dan 30.5.1996 nima nobenih pripomb in je zato prilagodil zahtevek mnenju izvedenca, zahteval plačilo odškodnine po sistemu totalne škode in zakonskih zamudnih obresti od dneva dogodka, ko je izvedenec izračunal totalno škodo. Na ugovor tožene stranke, da bi izvedenec moral izračunati škodo na sedanji čas je sodišče od izvedenca zahtevalo dopolnitev mnenja, izvedenec pa je totalno škodo izračunal na današnje cene, vendar se tožeča stranka s takšnim izvedeniškim mnenjem ni strinjala, vztrajala je pri plačilu odškodnine po cenah na dan nastanka škodnega dogodka in zakonskih zamudnih obresti od takrat, postavila pa je subsidiarni zahtevek.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni obravnavalo ugovora tožeče stranke niti ni navedlo zakaj meni, da tožeča stranka ni upravičena do plačila škode po cenah na dan nastanka škodnega dogodka in doplačila zakonskih zamudnih obresti od takrat dalje. Pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče odločalo enostransko in da svoje odločitve sploh ni obrazložilo, saj je le obrazložilo mnenje izvedenca v tistem delu, ko je v dopolnitvi, ki jo je napravil na predlog sodišča, izračunal škodo po sistemu totalka na dan 24.2.2004. Sodišče je sicer navedlo, da držijo trditve tožeče stranke, da se odškodninska obveznost za premoženjsko škodo šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar pa ni povedalo zakaj meni, da se v primeru izračuna ekonomske totalne škode, škoda obračuna na dan obračuna totalne škode in ne od nastanka škode. S tem pa sodišče tožniku ni odgovorilo, niti ni obrazložilo zakaj šteje, da tožnik ni upravičen do reparacije na takšen način, kot jo je postavil v primarnem zahtevku.

Pravna podlaga za odločanje o zahtevku je v določbi 186. člena, ki določa, kdaj zapade odškodninska obveznost in v določbi 189. člena, ki ureja obseg povrnitve gmotne škode. Velja pravilo popolne odškodnine, ki je določeno v 190. členu ZOR. Pri povrnitvi gmotne škode je primarna vzpostavitev stanja, ki je bilo preden je škoda nastala, če pa vzpostavitev prejšnjega stanja škode ne odpravi je odgovorna oseba dolžna dati za ostanek škode denarno odškodnino, kadar pa vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino (185. čl. ZOR).

Torej če škode ni mogoče reparirati z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, jo nadomesti denarna odškodnina. Odškodninska obveznost se spremeni v denarno obveznost. Zakonodajalec je v 189. čl. v II. odst. uveljavil pravilo, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja drugače, zato, da bi v pogojih inflacije zaščitil oškodovanca, ki bi na takšen način prejel povrnjeno škodo v realni vrednosti in bi bilo vzpostavljeno stanje kot je bilo pred škodnim dogodkom (glej Cigoj, komentar obligacijskih razmerji 2. knjiga, stran 731, komentar k členu 189 ZOR; enako odškodninsko pravo in druge poslovne obveznosti, obligacijska razmerja 2 pod VIII/8 stran 187, Boris Strohsack). 186. člen določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba pomeni, da ko je škoda povzročena, tedaj nastane odškodninska zaveza, vendar pa je tako v praksi kot tudi v teoriji sporno, ali z nastankom odškodninskega razmerja dospe obenem tudi odškodninska zaveza, ali pa zapade šele tedaj, ko je mogoče ugotoviti vsebino te obveznosti. Ob nastanku škode se lahko zgodi, da odškodninska obveznost še ni dospela, še ni čista. Zato ni nujno in to ta določba tudi ne pomeni, da je od trenutka nastanka škode dolžnik vedno že v zamudi. Praviloma pa konkretna oblika škode v času nastanka škodnega dogodka še ni znana in torej terjatev še ni nastala. Pri povračilu gmotne škode ZOR najprej daje oškodovancu pravico do vzpostavitve v prejšnje stanje, kar je primarna oblika povrnitve premoženjske škode. Zato je vprašanje, ali opredelitev zapadlosti odškodninske obveznosti pomeni hkrati, da je dolžnik že v zamudi z njeno izpolnitvijo. V teh primerih govorimo o "nečisti" denarni terjatvi v nasprotju s "čisto", kateri dolgovani znesek je znan takoj. Drugačna je situacija, če oškodovanec škodo odpravi in sam krije stroške. V tem primeru je upravičen zahtevati obresti od trenutka, ko je sam te stroške kril. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ocenilo kdaj je bila znana realna škoda in tožniku, razen s pavšalnim stavkom, ni povedalo zakaj šteje, da škoda še ni bila znana prej, kot pa mu jo je prisodilo. Iz prakse je znano, da se pravila ZOR obrazlagajo tako, da kolikor škoda po višini ni znana v času škodnega dogodka, postane znana takrat, ko se oceni, ko je njena višina znana v denarju. Gre za odškodninsko terjatev, ki je postala denarna ob ugotovitvi škode. Kdaj pa je bila škoda ugotovljena pa je dejansko vprašanje, ki ga mora ugotoviti sodišče prve stopnje (glej sodbo VS RS II Ips 520/2000, dokument VS06286). Pritožnik pa pravilno opozarja na to, da teh ugotovitev v sodbi ni, saj je sodišče povzelo le tisto varianto, ki jo je na podlagi pripomb tožene stranke, izdelal izvedenec in s katero se tožeča stranka ni strinjala.

Tako je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni obrazložilo, zakaj šteje, da je odškodninska obveznost zapadla takrat, ko je to odločilo v sodbi, razen tega tožeči stranki ni odgovorilo na njene bistvene navedbe, zato je bilo potrebno sodbo v izpodbijanem delu to je nad višino, s katero se tožeča stranka strinja in v obrestnem delu razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču v ponovno odločanje.Do te višine pa je sodba, glede na to, da se tožena stranka ni pritožila postala pravnomočna. Sodišče bo morala v ponovnem sojenju ugotoviti, kdaj je zapadla tožnilkova terjatev in mu prisoditi odškodnino po razmerah v času zapadlosti, od takrat dalje pa tudi obresti.

Glede na to pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški tega postopka.