Jedro

Rok za pritožbo teče od vročitve odločbe (235. člen ZUP, 86. člen ZDavP-2) in ne od dneva, ko se je stranka z vsebino fiktivno vročene odločbe seznanila.

Vloga je vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Le če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT 42916-2727/2009-2-0802-17 z dne 14. 10. 2009 je Davčni urad Ljubljana kot prepozno zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper odločbo istega urada št. DT 4292-1447/2009-6 0802-17 z dne 26. 8. 2009. Iz obrazložitve sledi, da je bila (pri)tožnici odločba vročena 15. 9. 2009 in da je pritožbo vložila dne 1. 10. 2009. Ker je pritožba vložena po poteku 15 dni od dneva vročitve odločbe (86. člen ZDavP-2), se skladno z 2. odstavkom 240. člena ZUP kot prepozna zavrže. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-31-436/2009-2 z dne 24. 2. 2010 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Vročitev odločbe je, ob ugotovljenem dejanskem stanju, ugotovljena skladno s 4. odstavkom 87. člena ZUP. Na obvestilu, ki je bilo tožnici vloženo v pisemski nabiralnik, je razviden datum vložitve v pisemski nabiralnik 16. 9. 2009, pri čemer je bila tožnica že s sporočilom o prispelem pismu z dne 31. 8. 2009 opozorjena, da lahko pisemsko pošiljko prevzame v roku 15 dni, ki začne teči 1. 9. 2009, če pa pisma v tem roku ne bo prevzela, se bo štela vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, to je 15. 9. 2009. Ker je tožnica pritožbo vložila šele 1. 10. 2009, po poteku pritožbenega roka, je odločitev, da se kot prepozna zavrže, pravilna.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega in procesnega zakona. Ob upoštevanju 4. odstavka 87. člena ZUP ji je bila odločba vročena 16. 9. 2009 in je zato pritožba, vložena 1. 10. 2009, pravočasna. Če je davčni organ pritožbo prejel 1. 10. 2009, je bila ta vročena že dan ali dva prej, torej v okviru roka za pritožbo. Če bi trditve tožene stranke držale, je tožnica zahtevala vrnitev v prejšnje stanje, o kateri pa ni bilo odločeno ne na prvi, ne na drugi stopnji. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi). Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljujeta organ prve in druge stopnje.

Med strankama ni spora o tem, da je bila tožnici odločba osebno vročena s fikcijo, določeno v 4. odstavku 87. člena ZUP. Rok za pritožbo teče od vročitve odločbe (235. člen ZUP, 86. člen ZDavP-2) in ne od dneva, ko se je stranka z vsebino fiktivno vročene odločbe seznanila. Kolikor tožeča stranka kot dan vročitve navaja 16. 9. 2009, ker je bila odločba tega dne vložena v njen pisemski nabiralnik, je njeno stališče neskladno z določbami ZUP. Skladno z določbami ZUP pa tudi ni stališče, da velja vročitev za opravljeno 16. 9. 2009, ker velja vročitev po 4. odstavku 87. člena ZUP za opravljeno z dnem poteka 15 dnevnega roka za prevzem pisanja. Tožeča stranka je bila o prispeli pošiljki obveščena dne 31. 8. 2009. Petnajstdnevni rok za prevzem pošiljke je začel teči 1. 9. 2009 in je iztekel 15. 9. 2009. Vročitev se po navedeni določbi ZUP šteje za opravljeno s tem dnem in ne s prvim naslednjim dnem. Utemeljeno tudi ni (smiselno) stališče tožeče stranke, da se pri presoji pravočasnosti vloge upošteva datum oddaje pošiljke na pošto. Po določbi 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Le če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. V obravnavanem primeru je bila pritožba poslana z navadno poštno pošiljko, zato je pravilna ugotovitev, da jo je organ prejel 1. 10. 2009. Trditev tožeče stranke, da je zaradi zamude roka predlagala vrnitev v prejšnje stanje, pa je neizkazana in neskladna s podatki spisa. V pritožbi zoper odločbo št. DT 4292-1447/2009-5 0802-17 ali hkrati z njo vrnitev v prejšnje stanje ni predlagana. V pritožbi zoper sklep, ki je predmet tega upravnega spora (o zavrženju pritožbe kot prepozne) je tožeča stranka vztrajala (le) pri pravočasnosti vloge. Da bi tožeča stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vložitev pritožbe vložila, po navedenem iz spisa ne izhaja. Tožeča stranka jo prvič omenja v svojem „obvestilu“, ki ga je prvostopni organ prejel po vročitvi odločbe o pritožbi, dne 16. 3. 2010. Kolikor tožbene navedbe v tem delu temeljijo na mnenju, da prepozno vložena pritožba že sama po sebi terja odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje, pa tožeča stranka nima prav. O vrnitvi v prejšnje stanje se namreč po uradni dolžnosti ne odloča. Ker je izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

Sodišče je v zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi druge alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1. V zadevi je, skladno z 59. členom ZUS-1, odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.