Jedro

Zahtevati obresti za investicije v podržavljeno nepremičnino je v dispoziciji vlagatelja zahteve in ne spada v okvir odločanja po 25. členu ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 19. 2. 2008 se odpravi in zadeva vrne drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Drugostopni organ je na pritožbo tožeče stranke v 1. točki izreka pritožbi delno ugodil in 2. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote A., št. ... z dne 3. 7. 2007 odpravil in nadomestil z novo 2. točko, ki se glasi: "1. Skrbnik za poseben primer odvetnik A.A. je dolžan na podlagi izstavljenih računov Mestne občine A., v 10 letih od pravnomočnosti te dopolnilne odločbe zagotoviti izplačilo odškodnine za povečano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine - poslovne stanovanjske zgradbe, v skupnem znesku v višini 100.843,10 DEM oz. 51.560,25 EUR, pri čemer se odškodnina izplača v 20 polletnih obrokih in sicer tako, da prvi obrok zapade v plačilo 6 mesecev po pravnomočnosti te dopolnilne odločbe, naslednji obrok pa v nadaljnjih šestmesečnih intervalih, prejemnica Mestna občina A. pa je upravičena tudi do obresti po 6 % letni obrestni meri, v primeru zamude pa tudi do zamudnih obresti po zakonu. Obročna plačila odškodnine se vršijo na izstavljeni račun, št. ... pri UJP B. Po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku, ko bodo znani dediči upravičenke, se vsak dedič zaveže plačati njemu lastni delež odškodnine."; v točki 2 pa, da se pritožba v preostalem zavrne in se potrdi izpodbijana dopolnilna odločba. Prvostopni organ je v 1. točki izreka odločil, da se zahtevku za povrnitev večvrednosti v naravi vrnjene nepremičnine, ki ga je 12. 3. 2007 podala Mestna občina A., ugodi tako, da se Mestni občini A. določi odškodnina v višini 100.343,10 DEM (1. točka izreka), odločil, da je plačilo odškodnine dolžan zagotoviti skrbnik za poseben primer odvetnik A.A., na način in po naslednjih pogojih plačila: odškodnina se izplača v enem letu v štirih enakih obrokih; vsak obrok znaša 25.210,80 DEM oziroma 12.890,07 EUR; prvi obrok odškodnine zapade v plačilo tri mesece, drugi obrok zapade v plačilo šest mesecev, tretji obrok odškodnine zapade v plačilo devet mesecev, četrti obrok odškodnine zapade v plačilo v roku dvanajst mesecev po pravnomočnosti dopolnilne odločbe, obročna plačila odškodnine pa se vršijo na izstavljen račun po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku, ko bodo znani dediči upravičencev, se vsak dedič zaveže plačati svoj del odškodnine neposredno, v njemu lastnem deležu (2. točka izreka); ter da dolžnost izplačila odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti nepremičnine, postane izvršljiva po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (3. točka izreka). V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da je pritožba v delu, ki se nanaša na način in pogoje plačila odškodnine za razliko v vrednosti nepremičnine (2. točka izreka izpodbijane dopolnilne odločbe) utemeljena, v preostalem delu pa je izpodbijana dopolnilna odločba pravilna in zakonita. Predmet izpodbijane dopolnilne odločbe je zahtevek iz naslova večvrednosti v naravi vrnjene nepremičnine, katerega v skladu s 25. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) uveljavlja Mestna občina A.. Iz dokumentacije izhaja, da je izvedenec gradbene stroke B.B. ugotovil, da znaša povečana vrednost poslovne stavbe 100.843,10 DEM. Drugostopni organ se strinja s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na način in pogoje plačila odškodnine. Rok plačila odškodnine, ki ne sme biti krajši od 10 let, in drugi pogoji plačila, se določijo z določbo o denacionalizaciji. Glede na to, da ZDen ne določa drugih pogojev plačila odškodnine iz naslova povečanja vrednosti, mora o tem odločiti upravni organ. Pri tem je avtonomen, vendar ne sme ravnati arbitrarno, ampak mora upoštevati splošna pravna načela in rešitve v drugih veljavnih predpisih. Ker so utemeljene navedbe glede načina in pogojev plačila odškodnine, je izpodbijano 2. točko odpravil in nadomestil. Odločitev prvostopnega organa, ki je plačilo naložil v roku enega leta, je v nasprotju s 3. odstavkom 25. člena ZDen. Po mnenju drugostopnega organa je potrebno odškodnine določiti tako, da je določena skupna višina obveznosti, rok plačila obveznosti, število zapadlosti obrokov, in glede na dejstvo, da gre za odloženo plačevanje, tudi določiti obresti. ZDen o tem nima izrecne določbe, vendar v 45. členu ZDen (sicer za plačevanje odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe) določa tudi obveznost plačila obresti po 6 % obrestni meri. Upravna in sodna praksa pa je že zavzela stališče, da mora biti pri odloženem plačilu položaj upravičenca do denacionalizacije, ko ta nekaj dolguje, podoben položaju zavezanca do denacionalizacije, Slovenske odškodninske družbe, ko ta dolguje, ker je pravni naslov obeh obveznosti - denacionalizacija, isti. Tako morajo biti tudi pri odloženem plačilu odškodnine za povečano vrednost nepremičnine obresti enake, kot za Slovensko odškodninsko družbo po 45. členu ZDen. Obresti se izračunajo kot % od glavnice, po "linearni" metodi.

Tožnici v tožbi navajata, da je prvostopni organ z dopolnilno odločbo ugodil zahtevku Mestne občine A. za povračilo povečane vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine. Na podlagi pritožbe je drugostopni organ pritožbi ugodil in nadomestil 2. točko izreka dopolnilne odločbe. Zoper to odločbo pa se tožnici iz razloga absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožujeta in navajata, da je drugostopni organ spremenil modalitete plačila obveznosti, ki je bila naložena z dopolnilno odločbo, ter dodatno naložil tožnicam še plačilo obresti na glavnico. Tožnici deloma sprejemata argumentacijo tožene stranke v zavrnilnem delu njene odločitve. Vendar tožnici zoper temelj ne vlagata tožbe. Vlaganja so dejansko bila, upravičenci pa naj se med seboj dogovorijo (Mestna občina A. ali A.A.A. d.d.), (če se bodo), kako se bodo stroški razdelili, tožnici se v to ne bosta več spuščali. Drugostopni organ pa je z napadeno odločbo naložil dodatno obveznost - poleg plačila glavnice, o čemer je odločila UE A., še plačilo 6 % letnih obresti na glavnico, v primeru zamude pa zakonske zamudne obresti. ZUP/86 v 1. odstavku 244. člena ureja "reformatio in melius", v 2. odstavku 244. člena ZUP/86 pa je urejena t.i. "reformatio in peius", ko zakon določa, kdaj lahko organ druge stopnje ob reševanju pritožbe spremeni odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, iz razlogov, ki so določeni v 262., 265. in 266. členu. V vsakem primeru pa je organ druge stopnje pri odločanju omejen z obsegom zahtevka, ki je bil postavljen na prvi stopnji. Zoper odločbo UE A. se je pritožila samo tožnica, s tem ko je tožena stranka poleg glavnice skrbniku oziroma tožnicama kot dedinjama naložila še plačilo 6 % letnih obresti, je odločila v škodo tožnic in s tem kršila prepoved "reformatio in peius". Res je, da 3. odstavek 25. člena ZDen določa, da se drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji, vendar Mestna občina A. plačila obresti sploh ni zahtevala, kar pomeni, da je tožena stranka odločila zunaj obsega postavljenega zahtevka. S takšnim postopanjem pa je bistveno kršila pravila upravnega postopka in tudi napačno uporabila materialno pravo. Predlaga odpravo odločbe drugostopnega organa in zahteva povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom v tem postopku Mestna občina A. je na tožbo odgovorila in glede instituta "reformatio in peius" navaja, da v konkretnem primeru tožnici nista oškodovani, ko je z izpodbijano odločbo določen namesto enoletnega desetletni rok za izplačilo odškodnine s 6 % obrestno mero, temveč gre za zakonski rok, ki ga je organ prve stopnje v svoji odločbi prezrl. Mestna občina A. zoper odločitev organa prve stopnje o plačilu odškodnine v enoletnem roku v štirih tranšah ni nasprotovala, posledično temu tudi ni zahtevala obresti. Meni, da je zakonita in pravilna odločitev organa druge stopnje, glede česar Mestni občini A. poleg glavnice pripadajo v izreku izpodbijane odločbe določene obresti glede na desetletno odloženo plačilo odškodnine iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/07, v nadaljevanju: ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Pri reševanju pritožbe lahko organ druge stopnje drugače reši stvar, kot jo je rešil organ prve stopnje in spremeni odločbo prve stopnje v škodo pritožnika le iz razlogov, navedenih v 2. odstavku 244. člena ZUP/86, torej razlogov, zaradi katerih bi se lahko odpravila ali razveljavila odločba po nadzorstveni pravici (262. člen ZUP/86), zaradi katerih je mogoča izredna razveljavitev odločbe (265. člen ZUP/86) ter zaradi razlogov, zaradi katerih je odločba nična (266. člen ZUP/86). V obravnavani zadevi je organ druge stopnje, (na podlagi pritožbe tožnika) v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZDen, določil rok plačila odškodnine, število in zapadlost obrokov. Ob navedenem pa je določil tudi obresti (v višini 6 %, kot določa 45. člen ZDen za obveznosti SOD-a) z razlogom, ker gre za odloženo plačevanje. Tožeča stranka zatrjuje, da je z navedenim postopanjem bistveno kršil določbe postopka, ker je odločitev organa prve stopnje spremenil v škodo pritožnika. Ugovor je utemeljen. Namreč z določitvijo obresti je pritožnici - tožnici zavezal poleg plačila glavnice še za obresti, kar je mimo odločitve organa prve stopnje in mimo zahtevka Mestne občine A., ki je zahtevek za plačilo postavila. Z naložitvijo dodatne obveznosti (poleg glavnice še obresti) je zato odločil v njuno škodo, ne glede na to, da je rok plačila obveznosti, število in zapadlost obrokov določil, kot določa 3. odstavek 25. člena ZDen. Upoštevanje modalitet plačila, kot določa 3. odstavek 25. člena ZDen in kot meni stranka z interesom v tem postopku Mestna občina A., ugodneje kot prvostopni organ, ni odmena za določitev obresti. Do plačila odškodnine za vlaganja oziroma večvrednosti vrnjene nepremičnine je upravičen zavezanec za vrnitev nepremičnine (oz. najemojemalec) pod pogoji, ki jih določa 3. odstavek 25. člena ZDen, v kolikor tak materialni zahtevek postavi. Ker gre za materialni zahtevek, je organ vezan na ta zahtevek, tudi v okviru pripadkov, kar obresti v razmerju do glavnice so. Določitev obresti ne pomeni določitve pogojev plačila, kar je organ, ki odloča o odškodnini, dolžan urediti v denacionalizacijski odločbi (3. odstavek 25. člena ZDen), zato je organ druge stopnje kršil tako določbe postopka, kot materialne določbe ZDen, na katere je svojo odločitev nepravilno oprl. Iz navedenega, ker je sodišče ugotovilo, da je odločitev drugostopnega organa v škodo pritožnicam - tožnicam, je izpodbijano drugostopno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek reševanja pritožbe.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila določbe materialnega prava in pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

Ker sta tožnici v tem upravnem sporu uspeli, jima je sodišče prisodilo znesek povračila stroškov postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.