Jedro

V postopku razveze posvojitve je šlo za strogo osebno razmerje oziroma odločanje o pravicah in pravnih koristih, vezanih izključno na posvojitelja in posvojenca osebno, torej nepodedljivih osebnih in osebnostnih pravicah (kot je na primer pravica do priimka) ter da so pravni učinki posvojitve in razveze posvojitve omejeni izključno na posvojitelja in posvojenca, zato tožnica kot pravna naslednica ne more z uspehom uveljavljati zahtevka za izrek ničnosti Odločbe o razvezi in na ta način vstopati v strogo osebno posvojitevno razmerje med drugima že preminulima dvema osebama, saj niti zatrjevane dedne pravice, ki bi naj po navajanju tožnice izhajale iz vzpostavljenega in naknadno razvezanega posvojitvenega razmerja, ne utemeljujejo nasledstva glede posvojitve, kar enako velja tudi glede uveljavljanja pravne koristi stranskega udeleženca, ki mora sprejeti upravni postopek v tistem stanju, v katerem je ob njegovem zahtevanem vstopu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bil zavržen predlog za izrek ničnosti odločbe o razvezi posvojitvene pogodbe strank: A. A. (kot posvojenec) in B. B. (kot posvojitelj), izdane pod št. 57-15/71 dne 8. 2. 1972 s strani Zavoda za socialno delo Občine Ljubljana Bežigrad (v nadaljevanju Odločba o razvezi).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ uvodoma pojasnjuje, da je bilo z Odločbo o razvezi, v zvezi s katero je vložen zadevni predlog za ugotovitev ničnosti, odločeno o osebnem razmerju, in sicer o razvezi posvojitvene pogodbe, sklenjene med A. A. in B. B., ki sta edino bila stranki postopka. Nadalje navaja, da se stvarna legitimacija presoja po pravilih materialnega prava in ne po določilih procesnega prava, zato zaključuje, da v že pravnomočno zaključenem postopku razveze posvojitve, kjer sta obe stranki postopka že umrli, ne gre za pravico, obveznosti ali pravno korist, ki bi lahko prešla na pravne naslednike ter da pravica do izpodbijanja dokončne in pravnomočne Odločbe o razvezi posvojitvene pogodbe ne more preiti na dediče. Ker je iz predmetne zahteve za ugotovitev ničnosti Odločbe o razvezi razbrati, da zasleduje zgolj premoženjsko-pravni interes, kar je v sodni pristojnosti in do katerega se je Okrožno sodišče v Ljubljani tudi že opredelilo v sodbi opr. št. P 2153/2014 z dne 18. 10. 2016 (v 40. in 41. točki obrazložitve), je prvostopenjski organ zavrgel predlog za ugotovitev ničnosti Odločbe o razvezi na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj očitno ne gre za pravico, obveznost ali pravno korist, ki bi lahko prešla na pravne naslednike.

3. Tožnica se je zoper navedeni sklep pritožila, pritožbeni organ druge stopnje pa je njeno pritožbo na podlagi določil 248. člena v povezavi z 258. členom ZUP zavrnil kot neutemeljeno. Pri tem pojasnjuje, da se skladno z 280. členom ZUP sicer odločba lahko izreče za nično tudi na predlog stranke, zato je potrebno najprej ugotoviti, ali je (pri)tožnica, kot hčerka in pravna naslednica očeta A. A., za vložitev predloga za izrek ničnosti Odločbe o razvezi tudi stvarno legitimirana glede na 1. odstavek 42. člena, 1. odstavek 43. člena in 1. odstavek 50. člena ZUP ter stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-666/10, Up 1153/10, saj gre za vprašanje, ali s sklenjeno posvojitvijo ter nadaljnjo razvezo te posvojitve kakršnekoli pravice, obveznosti ali pravne koristi iz tega razmerja sploh lahko preidejo na pravne naslednike v smislu 1. odstavka 50. člena ZUP, po katerem se v primeru, če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na naslednike. Ker posvojitveno razmerje na podlagi v času izdaje Odločbe o razvezi veljavnega Temeljnega zakona o posvojitvah predstavlja osebno razmerje, vezano izključno na osebo posvojitelja in posvojenca z osnovnim namenom pridobitve roditeljske pravice oziroma pridobitve položaja rodnega otroka in s tem upravičenca do izvrševanja roditeljske pravice, ne pa z namenom urejanja drugih razmerij, (pri)tožnica ne more z uspehom uveljavljati pravnega interesa, niti kot stranski udeleženec s predlogom za izrek ničnosti Odločbe o razvezi, niti s predlogom za izrek ničnosti uveljavljati ponovno vzpostavitev posvojitvenega razmerja med osebama, ki sta že pokojni. Posvojitveno razmerje, sklenjeno s posvojitveno pogodbo je nastalo izključno med posvojiteljem in posvojencem ter njegovimi starši, torej gre za osebno razmerje. Navedena Odločba o razvezi pa je temeljila na Temeljnem zakonu o posvojitvah, v skladu s katerim sta stranki postopka razveze posvojitve le posvojitelj in posvojenec, zato je šlo za odločanje o pravicah in pravnih koristih, vezanih na posvojitelja in posvojenca, pri čemer je pravni učinek tako posvojitve kot razveze te posvojitve omejen izključno na posvojitelja in posvojenca glede (ne)obstoja pravic in obveznosti v smislu roditeljske pravice, ki pa niso takšne narave, da bi lahko prešle na pravne naslednike. Zato (pri)tožnica kot pravna naslednica pokojnega A. A. ne more zahtevati ničnosti Odločbe o razvezi ter vstopati v posvojitveno razmerje v smislu urejanja oziroma izvrševanja roditeljske pravice. Tudi iz razpoložljive sodne prakse namreč izhaja, da ima razveljavitev odločbe o posvojitvi učinek le glede razmerja posvojitve in se ne razširja na druga razmerja, nastala na podlagi drugih predpisov (VSS U 290/85-5 z dne 9. 1. 1986). Nadalje v zvezi s pritožbenimi navedbami glede prekoračitve pristojnosti, češ da je Zavod za socialno delo občine Ljubljana - Bežigrad odločal o dednih pravicah, kar naj bi predstavljalo ničnostni razlog iz 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, pritožbeni organ pojasnjuje, da so bili v skladu s Temeljnim zakonom o posvojitvah za odločanje o razvezi posvojitve tedaj pristojni skrbstveni organi in ne sodišča, konkretno torej Zavod za socialno delo občine Ljubljana - Bežigrad, ki je tudi izdal Odločbo o razvezi, iz izreka katere pa izhaja, da je bilo odločeno o razvezi posvojitve in ne o dednih pravicah.

4. Tožnica, ki se z izpodbijanim sklepom ne strinja, je hkrati s tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijani sklep vložila tudi zahtevek za rešitev predhodnega vprašanja o obstoju in verodostojnosti posvojitvene pogodbe, sklenjene pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod op. št. III 9/42-2 z dne 19. 11. 1942 med C. C. in B. B. in o obstoju dednih pravic iz posvojitvene pogodbe sklenjene pri Okrajnem sodišču v Ljubljani odd. VIII dne 23. 9. 1942 z op. št. VIII R 93/42-3. Po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je pravočasno pred iztekom danega roka tožbo modificirala oziroma dopolnila. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo pritožbenega organa druge stopnje razveljavi (pravilno: odpravi) ter odloči, da je tožničin oče A. A. v posvojitveni pogodbi, sklenjeni pri Okrajnem sodišču v Ljubljani odd. Vlil dne 23. septembra 1942 z op. št. Vlil R 93/42-3, pridobil tudi dedne pravice po posvojitelju B. B., katere mu z Odločbo o razvezi (posvojitve z dne 8. 2. 1972) niso bile odvzete, ter da Odločbo o razvezi izreče za nično na podlagi 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP ter da odredi izbris Odločbe o razvezi v matični knjigi.

5. V bistvenem ob sklicevanju na 280. člen ZUP navaja, da bi upravna organa namesto, da sta ugotavljala, ali je tožnica stranka v postopku in ali ima pravni interes v zadevi, obravnavala vsebinsko njen predlog kot obvestilo in po uradni dolžnosti izrekla Odločbo o razvezi za nično iz razloga po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Med drugim navaja, da je bil njen oče pošten človek, ki je skrbel za svojo družino, zato meni, da njen zahtevek ni le materialne narave, ampak gre tudi za povrnitev dobrega imena pokojnega očeta. Nadalje očita, da oba upravna organa nista ugotovila resničnega dejanskega stanja in v ta namen nista ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, niti nista storila vsega potrebnega za ugotavljanje materialne pravice ali pravne koristi tožnice na podlagi pravic njenega očeta. Tožnica navaja, da ima kot dedinja po očetu A. A. pravni interes v obravnavani zadevi na podlagi 33. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Tožnica poudarja, da je njen pokojni oče s posvojitveno pogodbo, sklenjeno pri Okrajnem sodišču v Ljubljani odd. VIII dne 23. september 1942 z op. št. VIII R 93/42-3 med drugim pridobil dedne pravice po posvojitelju, ki mu nikoli niso bile odvzete, niti v poznejših postopkih pripoznane. Tožnica meni, da je za pravilno odločitev v obravnavani zadevi v zvezi z vprašanji, kdo je stranka v postopku, ali so bile v posvojitveni pogodbi zapisane dedne pravice njenega očeta ter ali je bila posvojitvena pogodba veljavno razdrta, oziroma o tožničinem pravnem interesu, potrebno ugotoviti, katera posvojitvena pogodba je verodostojna in veljavna, česar pa tožena stranka dejansko ni ugotavljala. Zato tožnica v nadaljevanju tožbe z dopolnitvijo sodišču predlaga, naj reši predhodno vprašanje o obstoju in verodostojnosti posvojitvene pogodbe, sklenjene dne 19. II. 1942 in pozneje razveljavljene, ter vprašanje dednih pravic iz te pogodbe in obstoja dednih pravic iz posvojitvene pogodbe, sklenjene pri Okrajnem sodišču v Ljubljani odd. VIII dne 23. 9. 1942 z opr. št. Vlil R 93/42-3, tako da primarno ugotovi, katera posvojitvena pogodba je prava, ali pogodba z dne 23. 9. 1942 ali z dne 19. 11. 1942 ter ali je v posvojitveni pogodbi tožničin oče pridobil dedne pravice po posvojitelju.

6. Nadalje v tožbi med drugim še navaja, da bi moral posvojitveno pogodbo razveljaviti organ, pred katerim je bila sklenjena, v konkretnem primeru pa jo je razveljavil Zavod za socialno delo občine Ljubljana-Bežigrad, ki naj bi v razveljavitvenem postopku prekoračil svoje pristojnosti s tem, da je odločal o dednih pravicah tožničinega očeta, z vpisom v matično knjigo pa naj bi dokončno razveljavil nekaj, kar je v pristojnosti sodišča, namreč dedne pravice. Po stališču tožnice so bile v postopku za izdajo Odločbe o razvezi in drugih postopkih kršena določila 2., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave, češ da o dednih pravicah tožničinega očeta po posvojitelju doslej nobeno sodišče, kljub številnim zahtevam njenega očeta in njegovih pravnih naslednikov, še ni zavzelo stališča, zato meni, da gre za kršitev pravice do dedovanja tožničinega očeta, prav tako kot njegovih potomcev, vključno s tožnico.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena ZUP predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijanih aktih obeh organov prve in druge stopnje.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani sporni zadevi je zakonitost dokončne odločitve procesno-pravne narave o zavrženju predloga za izrek ničnosti Odločbe o razvezi (posvojitvene pogodbe strank: A. A., kot posvojenec, in B. B., kot posvojitelj, izdane pod št. 57-15/71 dne 8. 2. 1972 s strani Zavoda za socialno delo Občine Ljubljana Bežigrad), ki sta jo upravna organa prve in druge stopnje utemeljila na podlagi določil 1. in 2. točke 1. odstavka1 129. člena ZUP. Ta določa, da morajo biti za začetek in tek upravnega postopka ves čas postopka izpolnjeni vsi predpisani formalni pogoji oziroma procesne predpostavke, ki jih je zakonodajalec taksativno določil z določili 1. do 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Zakonodajalec je z določilom 2. odstavka 129. člena ZUP namreč določil, da upravni organ lahko tudi kadarkoli med tekom upravnega postopke vse do izdaje odločbe zavrže zahtevo, če so podani razlogi iz 1. do 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

10. Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje v konkretnem primeru pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa sta oba upravna organa celovito in dovolj izčrpno navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2 odstavka 71. člena ZUS-1. 11. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče v danem primeru ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi sprejete odločitve obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ki je celovita in natančna, tako da sta po oceni sodišča neizkazanost procesnih predpostavk iz 1. in 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP pravilno ugotovila oba upravna organa prve in druge stopnje, slednji pa je pri tem celovito in izčrpno odgovoril tudi na vse pritožbene navedbe, ki jih tožnica v tožbi, kot izhaja iz tožbenih navedb, zgolj ponavlja.

12. Tudi po presoji sodišča je prvostopni organ postopal pravilno, ko je zavrgel predlog za izrek ničnosti dokončne in pravnomočne Odločbe o razvezi (posvojitvene pogodbe strank: A. A., kot posvojenec, in B. B., kot posvojitelj, izdane pod št. 57-15/71 dne 8. 2. 1972 s strani Zavoda za socialno delo Občine Ljubljana Bežigrad), saj je pravilno in v skladu s stališči izoblikovane in ustaljene sodne prakse (kot izhaja med drugim iz citirane sodbe VSS, št. U 290/85o) stališče tožene stranke, da je v postopku razveze posvojitve šlo za strogo osebno razmerje oziroma odločanje o pravicah in pravnih koristih, vezanih izključno na posvojitelja in posvojenca osebno, torej nepodedljivih osebnih in osebnostnih pravicah (kot je na primer pravica do priimka) in da so tudi pravni učinki tako posvojitve kot razveze posvojitve omejeni torej izključno na posvojitelja in posvojenca, zato tožnica kot pravna naslednica ne more z uspehom uveljavljati zahtevka za izrek ničnosti Odločbe o razvezi in na ta način vstopati v strogo osebno posvojitevno razmerje med drugima že preminulima dvema osebama, saj niti zatrjevane dedne pravice, ki bi naj po navajanju tožnice izhajale iz vzpostavljenega in naknadno razvezanega posvojitvenega razmerja, ne utemeljujejo nasledstva glede posvojitve, kar enako velja tudi glede uveljavljanja pravne koristi stranskega udeleženca, ki mora sprejeti upravni postopek v tistem stanju, v katerem je ob njegovem zahtevanem vstopu. Iz navedenih razlogov tudi po presoji sodišča tožnica ne more z uspehom uveljavljati pravnega interesa niti kot stranski udeleženec ter s predlogom za izrek ničnosti dokončne in pravnomočne Odločbe o razvezi uveljavljati ponovne vzpostavitve posvojitvenega razmerja med imenovanima osebama, posvojiteljem in posvojencem, ki sta oba že preminula, saj iz izreka Odločbe o razvezi povsem jasno in nedvoumno izhaja, da je bilo odločeno o razvezi posvojitve, ne pa o dednih pravicah.

13. Sodišče ob tem dodaja, da se pri obravnavi te tožbe ni spuščalo v presojo ničnostnih razlogov, ki naj bi bili podani pri drugih upravnih aktih, ki pa niso predmet konkretnega upravnega spora, zato ta ugovor v obravnavani sporni zadevi ni relevanten in na presojo sodišča v obravnavani sporni zadevi ne more vplivati.

14. Ker je po povedanem odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje pravilna in zakonita, prav tako tudi postopek pred njuno izdajo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker je predmet sodne presoje odločitev, ki je sama po sebi zgolj procesnopravne narave.

15. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Določilo 1. odstavka 129. člena ZUP se glasi:"Organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: (1.) če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; (2.) če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; (3.) če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; (4.) če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek /.../." Določilo 2. odstavka 129. člena ZUP se glasi: " Organ lahko zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena."