Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito je treba za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1327/2017-8 z dne 23. 8. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-656/2016/17 (1312-02) z dne 23. 5. 2017, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi sodbe je pritrdilo toženi stranki, da se je tožnik v Sloveniji krstil zaradi lažje pridobitve statusa begunca, njegovi odgovori v zvezi z zanimanjem za krščansko vero v Iranu so bili neprepričljivi, podana pa so tudi nasprotja glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Presodilo je še, da ne more upoštevati vabila na sodišče v tujem jeziku, neprevedene domnevne kopije s Facebooka, knjige v tujem jeziku, v kateri naj bi mu bilo poslano domnevno originalno vabilo sodišča v Iranu in predloga za zaslišanje priče, saj gre za nedopustne tožbene novote. Zato kljub tožnikovemu predlogu ni odločilo na glavni obravnavi. Pojasnilo je še, da je do tolmačenja upravičen le prosilec in ne njegov pooblaščenec.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo. Poudarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, da je za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče in s tem v zvezi ni zaslišalo predlagane priče, prav tako pa ni odločilo na glavni obravnavi. Sicer pa tožena stranka ocene, da so pritožnikove navedbe malo verjetne, ni podkrepila z objektivnimi dejstvi. Prav tako ni tožena stranka tista, ki bi se lahko opredeljevala, ali je pritožnik dovolj seznanjen z novo vero, saj o tem odloča predstojnik cerkve.

4. Sodišče tudi ni presojalo tožbenih navedb, nanašajočih se na nujnost primerjave pritožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi, pri čemer je nepravilno ugotovilo, da je tožena stranka proučila vse navedene informacije. Prav tako se sodišče ni opredelilo do vabila na zaslišanje, ki ga je pritožnik prejel od iranskega sodišča, ampak je nepravilno presodilo, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Nepravilna je tudi presoja, da pritožnikov pooblaščenec ni upravičen do tolmača. Z dokazno oceno navedenega vabila, knjige, v kateri je bilo to skrito, izpovedbe socialne delavke A. A., poškodovane kuverte, vrečke, v kateri je bila pošiljka in pisanja delavca azilnega doma, bi bile potrjene pritožnikove navedbe, da mu je sodišče v Iranu že vročilo vabilo na zaslišanje. Na podlagi izvedenih dokazov bi sodišče lahko ugotovilo, da je pritožnik v Iranu preganjan oziroma da mu tam grozi resna škoda.

5. Izpodbijane sodbe se tudi ne da preizkusiti glede ugotovitev, da so imele dejavnosti in ravnanje pritožnika v zvezi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Niso jasni razlogi, zakaj sodišče meni, da je imel pritožnik interes, da zapusti Iran, glede na to, da je v svojem butiku pred novim letom celo zaposlil nove ljudi.

6. Glede na navedeno pritožnik predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in po opravljeni glavni obravnavi pritožniku prizna status begunca ali subsidiarno zaščito.

7. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Pritožnik smiselno uveljavlja, da v tožbi ni mogel navesti vseh pravno pomembnih dejstev v zvezi s predložitvijo vabila na zaslišanje, ki ga je prejel od iranskega sodišča, in knjige, v kateri mu je to vabilo iz Irana poslala sestra, saj se s pooblaščenko zaradi njegovega neznanja angleščine ni mogel sporazumevati. Tožena stranka namreč ni odobrila po pooblaščenki vložene pritožnikove prošnje, da bi se mu zaradi navedenega zagotovil tolmač.

10. Sodišče prve stopnje je enake tožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene. V bistvenem meni, da sporazumevanje s pooblaščencem sodi v zasebno sfero prosilca za mednarodno zaščito, saj 6. člen ZMZ-1 tolmačenja in prevajanja v tem primeru ne zagotavlja.

11. Določba 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) daje stranki pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. V obravnavanem zadevi je to ZMZ-1, ki v splošnih določbah opredeljuje pravico osebe,1 ki ne razume uradnega jezika, da se ji za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1). Temeljno postopkovno jamstvo osebe v postopku je namreč tudi pravica spremljati postopek v jeziku, ki ga ta razume.2

12. Ključno vprašanje, ki je v obravnavani zadevi med strankama sporno, je vprašanje, ali pravica do tolmačenja in prevajanja iz citiranega drugega odstavka 6. člena ZMZ-1, zajema tudi pravico osebe do pomoči tolmača pri sporazumevanju s pooblaščencem zaradi vložitve tožbe zoper odločbo pristojnega organa.3 Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali je v obravnavanem primeru tožena stranka zagotovila, da je imel pritožnik pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločbo, izdano v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito (točka (a) prvega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev); v nadaljevanju Procesna direktiva II).4

13. Izhodišče za presojo utemeljenosti pritožbenih navedb je tretji odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), po katerem je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod. Pri tem je treba upoštevati, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU.5

14. Pravna pomoč in zastopanje v pritožbenih postopkih vključuje vsaj pripravo potrebnih postopkovnih dokumentov in prisotnost na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje v imenu prosilca (prvi odstavek 20. člena Procesne direktive II), pri čemer se prosilcem za potrebe predložitve primera pristojnim organom zagotovijo storitve tolmačenja (prvi stavek točke (b) prvega odstavka 12. člena Procesne direktive II). Za vložitev tožbe in zastopanje pred sodiščem so prosilcem v skladu z ZMZ-1 na voljo svetovalci za begunce,6 ki so lahko tudi odvetniki.7

15. Glede na navedena izhodišča je po stališču Vrhovnega sodišča očitno, da navedeni pooblaščenci interesov strank (prosilcev) ne morejo varovati, če je sporazumevanje prosilca za mednarodno zaščito z njimi onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi neznanja jezika, ki ga razumeta oba. Če pooblaščenec za pripravo tožbe v takšnem upravnem sporu ravno iz tega razloga, ki ne izvira iz njegove sfere,8 nima vseh potrebnih podatkov, je torej jasno, da je poseženo v prosilčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS9 in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS.10

16. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča treba v obravnavani zadevi določbe 6. člena ZMZ-1 uporabiti (razlagati) z upoštevanjem namena, zaradi katerega je bil ta zakon sprejet in v skladu s pravilno razlago citiranih določb Procesne direktive II.11 Cilj ZMZ-1 je namreč uvedba zakonitih, učinkovitih in hitrih postopkov, ki dajejo potrebno zaščito državljanom tretjih držav.12 To pa že po naravi stvari pomeni, da je treba prosilcu za mednarodno zaščito za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.13

17. Pravilna razlaga določb prvega odstavka 20. člena in prvega stavka točke (b) prvega odstavka 12. člena Procesne direktive II se ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Zato Vrhovno sodišče upoštevaje sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., št. 283/81 z dne 6. 10. 1982, ugotavlja, da po doktrini _acte clair_ niso izpolnjeni potrebni pogoji za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU na podlagi 267. člena PDEU.

18. Zaradi navedenega bi po presoji Vrhovnega sodišča razumevanje zakona, za kakršno se zavzema sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pomenilo obid namena, zaradi katerega je bil ZMZ-1 sprejet, in je zato izpodbijana odločitev očitno napačna. Nepravilna razlaga drugega odstavka 6. člena ZMZ-1 pa je v konkretnem primeru nedopustno posegla v uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS.

19. Pravno stališče sodišča prve stopnje o pravici prosilca za mednarodno zaščito do tolmačenja je glede na navedeno zmotno, kar pa je (lahko) vplivalo tudi na nadaljnjo presojo glede pravočasnosti dejstev v zvezi s predložitvijo vabila na zaslišanje in knjige, v kateri je bilo to vabilo pritožniku poslano. Zato je Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (77. člena ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi ali je opustitev navajanja teh dejstev (novot) povezana s kršitvijo pravice do tolmača in zato niso nedopustna.

1 Oseba je stranka v postopkih po tem zakonu (12. točka 2. člena ZMZ-1). 2 Predlog ZMZ-1 (EVA 2015-1711-0008), obrazložitev 6. člena. 3 Sodno varstvo ureja 70. člen ZMZ-1. 4 Iz prve alineje drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 je razvidno, da ta zakon določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v skladu s Procesno direktivo II. 5 Glej sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 6 Iz prvega odstavka 9. člena ZMZ-1 je razvidno, da svetovalec za begunce daje podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. 7 Šesti odstavek 9. člena ZMZ-1. 8 Iz določbe 9. člena ZMZ-1 ni razvidno, da bi bilo opravljanje dela svetovalca za begunce pogojeno z znanjem kateregakoli tujega jezika. 9 Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 23. člena URS). 10 Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 11 Posamezne zakonske določbe ni mogoče razlagati neodvisno od drugih zakonskih določb. Pomen posamezne zakonske določbe je treba razlagati glede na njeno umeščenost v pravni sistem (M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Zbirka Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 71). 12 Procesna direktiva II v 34 uvodni izjavi predvideva, da bi morali postopki za obravnavanje potreb po mednarodni zaščiti pristojnim organom omogočati temeljito obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. 13 Obravnavana situacija se nanaša na _"druge utemeljene primere"_ iz drugega odstavka 6. člena ZMZ-1. Pristojni organ bo torej v posebnem upravnem postopku na podlagi ugotovljenih dejstev izdal odločbo o navedeni zahtevi stranke (prvi odstavek 125. člena v zvezi s prvim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).