Jedro

Tožnikov zahtevek je nejasen. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo treba najprej zahtevati dopolnitev vložnikove vloge, da bo jasno, kaj pravzaprav tožnik zahteva in potem v nadaljevanju odločiti v okviru tožnikovega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.6.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo tožnika odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 13.4.2000 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. S prvostopno odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za vrnitev razlaščenih in nacionaliziranih parcel v času prve razlastitve št. 837, 872 in 352, vpisanih v vl. št. 604 k.o. M. ter parcele št. 847, vpisane v vl. št. 606 k.o. M. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za odločanje o tožnikovem zahtevku, ki ga je vložil 19.2.1996, iz katerega ni jasno razvidno, ali zahteva vračilo določenih parcel v postopku denacionalizacije, ali v postopku odprave njihove razlastitve. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je ta zahtevek nejasen, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo treba najprej zahtevati dopolnitev vloge, da bo jasno, kaj pravzaprav tožnik zahteva in potem v nadaljevanju odločiti v okviru tožnikovega zahtevka. Kolikor pa tožnik uveljavlja denacionalizacijo, se sodišče prve stopnje strinja, da je ta zahtevek, ki je bil vložen 19.2.1996, prepozen in ga je treba zavreči, ker je bilo treba zahtevke za denacionalizacijo po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) vložiti najpozneje do 7.12.1993. Iz upravnih spisov pa je po mnenju sodišča prve stopnje razvidno, da je bil že tožnikov denacionalizacijski zahtevek z dne 13.11.1995 pravnomočno zavržen kot nepravočasen. Sodišče prve stopnje se strinja z napotki, ki jih je tožena stranka dala za ponovno delo prvostopnega organa. Glede na navedeno je tudi po mnenju sodišča prve stopnje o možnosti vračila tožniku razlaščenih zemljišč mogoče odločati le v okviru (seveda, če so za to izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji za takšno vračanje razlaščenih zemljišč), kot ga je pravilno nakazala tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi, ki je pravzaprav izdana v tožnikovo korist. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Predlaga, da se mu v naravi vrnejo tiste parcele, ki jih je mogoče vrniti. Njegova soproga je pravočasno vložila denacionalizacijske zahtevke. Za to pa nima potrdil. Iz sklepa Upravne enote - Izpostave M.P. z dne 4.3.1996 je razvidno, da je bila vloga oddana 25.1.1993. Iz priloženega dopisa z dne 28.4.1993 pa je razviden datum zahtevka za denacionalizacijo tudi z dne 25.1.1993. Iz tega se da utemeljeno sklepati, da je bil denacionalizacijski postopek začet pravočasno. Zato ne more biti nobenih zadržkov za vrnitev prostih parcel njemu v okviru nadaljevanja rednega postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnikov zahtevek z dne 19.2.1996, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, nejasen, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prvostopno odločbo z dne 13.4.2000 odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo treba najprej zahtevati dopolnitev vložnikove vloge, da bo jasno, kaj pravzaprav tožnik zahteva in potem v nadaljevanju odločiti v okviru tožnikovega zahtevka. Tudi pritožbeno sodišče meni, da kolikor tožnik uveljavlja denacionalizacijo, je njegov zahtevek, ki je bil vložen 19.2.1996, prepozen in ga je treba zavreči, ker je bilo treba zahtevke za denacionalizacijo po ZDen vložiti najpozneje do 7.12.1993. Sodišče prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je bil že tožnikov denacionalizacijski zahtevek z dne 13.11.1995 pravnomočno zavržen kot nepravočasen (glej sklep Oddelka za okolje in prostor ter premoženjskopravne zadeve Občine L.M.P. z dne 4.3.1996). Tudi pritožbeno sodišče se strinja z napotki, ki jih je tožena stranka dala za ponovno delo prvostopnega organa, to je, da je o možnostih vračila tožniku razlaščenih zemljišč mogoče odločati le v okviru (seveda, če so za to izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji za takšno vračanje razlaščenih zemljišč), kot ga je pravilno nakazala tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi, ki jo je pravzaprav izdala v tožnikovo korist. Tožnik pa bo lahko v novem postopku pred prvostopnim organom uveljavljal svoj zahtevek, ki ga bo natančno preciziral. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.