Jedro

Ker so tožniki navajali več okoliščin, ki bi lahko kazale na njihovo subjektivno ogroženost zaradi pripadnosti določeni narodnostni manjšini, bi tožena stranka pri odločanju o statusu beguncev morala upoštevati informacije o izvorni državi (s katerimi je sicer razpolagala).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25. 7. 2011 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka ponovne (tretje) prošnje za priznanje mednarodne zaščite tožnikov (oziroma ponovno drugo prošnjo petega tožnika) kot očitno neutemeljene zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka s tem, ko je oprla svojo odločitev tudi na določbo tretjega (prej četrtega) odstavka 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki jo je Ustavno sodišče z odločbo U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 razveljavilo, nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka zaradi splošne neverodostojnosti tožnikov namreč ni uporabila informacij o stanju v Republiki Kosovo, kljub temu, da so tožniki zatrjevali svojo subjektivno ogroženost. Zato, ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča, prošenj tožnikov, v katerih navajajo dejanja, ki bi lahko zaradi njihove pripadnosti določeni narodnostni manjšini (Romom) kazala na preganjanje, po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, ne da bi tožena stranka v rednem postopku tožnike zaslišala in pri tem uporabila informacije o stanju na Kosovu. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku odpraviti navedene pomanjkljivosti in pri tem upoštevati tako stališče Ustavnega sodišča kot tudi stališča v pravnomočnih sodbah upravnega (I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010) in Vrhovnega sodišča (I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011).

3. Tožena stranka zoper citirano sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Meni, da je pri ponovnem odločanju o prošnjah tožnikov popolnoma sledila napotilom Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011. V omenjeni sodbi je Vrhovno sodišče namreč le deloma potrdilo sodbo upravnega sodišča z dne 3. 11. 2010 ter izrecno navedlo, da je zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje zgolj iz razlogov, navedenih v sodbi Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je namreč dalo izrecna napotila, da mora v ponovnem postopku odločati zgolj o tem, ali je družina A. upravičena do subsidiarne oblike zaščite. Zato so neupravičeni očitki sodišča prve stopnje, da je ravnala v nasprotju z napotili obeh sodišč. Poudarja, da je zaradi razjasnitve dejanskega stanja celo opravila osebne razgovore z vsemi polnoletnimi tožniki ter kljub opravljenim osebnim razgovorom ugotovila, da ne obstajajo razlogi, ki bi narekovali drugačno odločitev. Ob ponovnem odločanju je tožena stranka pri presoji pogojev za subsidiarno zaščito brez dvoma ugotovila, da tožniki ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bili podvrženi resni škodi, določeni v drugi alineji 28. člena ZMZ. Ne strinja se z navedbo sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odločba oprta tudi na določbo tretjega odstavka 22. člena ZMZ. Pri ponovnem odločanju o prošnjah je uporabila številne informacije o stanju v Republiki Kosovo, zato trditev sodišča prve stopnje, da tega ni storila, ni točna. Tožena stranka zavrača tudi navedbe sodišča prve stopnje, da je prošnje tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, ne da bi jih v rednem postopku zaslišala in pri tem uporabila informacijo o stanju na Kosovu. Iz dokumentacije je namreč razvidno, da so bili vsi polnoletni tožniki zaslišani. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnikov zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožniki so do sedaj v Republiki Sloveniji trikrat (peti tožnik dvakrat) zaprosili za mednarodno zaščito. Republiko Slovenijo so dvakrat samovoljno zapustili, zato sta bila postopka ustavljena.

7. O tretji prošnji za mednarodno zaščito je tožena stranka enkrat že odločila z odločbo z dne 30. 9. 2010. S to odločbo je v pospešenem postopku prošnje tožnikov kot očitno neutemeljene zavrnila. Upravno sodišče je s sodbo I U 1450/2010-5 tožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Pritožbo tožene stranke je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011 sicer zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, v obrazložitvi pa je navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajajo pogoji za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku na podlagi četrte alineje 55. člena ZMZ. Pritrdilo pa je Vrhovno sodišče sodišču prve stopnje glede odločitve o subsidiarni zaščiti, saj tožena stranka ni celovito presojala, ali prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti življenj ali svobode prosilcev, oziroma da prosilci ne bodo izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.

8. Tožena stranka je na podlagi sodb Upravnega in Vrhovnega sodišča opravila razgovor s polnoletnimi prosilci (prvi trije tožniki) ter nato izdala novo (v tem postopku izpodbijano) odločbo. Ponovno je v pospešenem postopku ugotovila, da obstajajo razlogi za zavrnitev prošenj kot očitno neutemeljenih na podlagi prve, četrte in pete alineje 55. člena ZMZ.

9. Čeprav se je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 360/2010 z dne 12. 1. 2011 strinjalo s stališčem tožene stranke, da v obravnavanem primeru obstojijo pogoji za zavrnitev prošenj tožnikov v pospešenem postopku na podlagi četrte alineje 55. člena ZMZ, in je prvostopenjski sodbi z dne 3. 11. 2010 (s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke z dne 30. 9. 2010) pritrdilo samo glede razlogov (za odpravo odločbe tožene stranke), ki se nanašajo na subsidiarno zaščito, pa odločba tožene stranke z dne 30. 9. 2010 glede »statusa beguncev« (ne glede na razloge v sodbi Vrhovnega sodišča) ni postala pravnomočna. Odločba tožene stranke z dne 30. 9. 2010 je bila namreč s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 3. 11. 2010 »v celoti« odpravljena (in vrnjena v nov postopek toženi stranki), Vrhovno sodišče pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

10. Tožena stranka je glede na navedeno v novem postopku zato pravilno ponovno odločala tako o statusu beguncev kot o subsidiarni zaščiti. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da tožena stranka pri odločanju o statusu beguncev ni upoštevala pridobljenih informacij o izvorni državi. Te informacije (ki jih sicer podrobno analizira) je tožena stranka uporabila izključno pri presojanju subsidiarne zaščite v okviru možnosti nastanka „resne škode“. Glede na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 12. 1. 2011 ter ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka s polnoletnimi prosilci opravila dodatne razgovore in (nekatere) navedbe iz teh razgovorov upoštevala kot dodatne argumente za potrditev njihove splošne neverodostojnosti, je bilo tako postopanje tožene stranke pravilno.

11. Vendar pa je v obravnavanem primeru treba upoštevati, da je po izdaji izpodbijane odločbe (in pred izdajo izpodbijane prvostopenjske sodbe) Ustavno sodišče z odločbo U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 razveljavilo tretji (prej četrti) odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da »če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva splošnih informacij o izvorni državi iz prejšnjega odstavka«. Na podlagi 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

12. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke zato, ker „naj bi tožena stranka oprla svojo odločitev tudi na določbo tretjega odstavka 22. člena ZMZ“ in ker „tožena stranka zaradi splošne neverodostojnosti tožnikov ni uporabila informacij o stanju v Republiki Kosovo, kljub temu, da so tožniki zatrjevali svojo subjektivno ogroženost“. Čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi res ni izrecno navedla določbe tretjega odstavka 22. člena ZMZ kot (procesne) podlage za svojo odločitev (pri odločanju o statusu beguncev), pa je to iz odločbe razvidno. Izpodbijana odločba namreč dovolj jasno razmeji odločanje o statusu beguncev (kjer informacije o izvorni državi niso bile upoštevane) in odločanje o subsidiarni zaščiti (kjer so bile informacije upoštevane).

13. Ne glede na to, da je Ustavno sodišče razveljavilo celoten tretji odstavek 22. člena ZMZ, pa obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti na način, da je tožena stranka dolžna informacije o izvorni državi (pridobiti in) uporabiti v pospešenem postopku v vsakem primeru (saj bi v takem primeru praktično odpadla razlika med rednim in pospešenim postopkom), niti na način, da je informacije treba upoštevati samo v okviru subsidiarne zaščite. Po presoji Vrhovnega sodišča je uporaba informacij o izvorni državi o statusu begunca (v pospešenem postopku) „odvisna“ od okoliščin vsakega posameznega primera. Tako na primer v primeru, če bi določene okoliščine kazale na prosilčevo neverodostojnost, hkrati pa ne bi zatrjeval ničesar, kar bi kazalo na njegovo subjektivno ogroženost (zaradi okoliščin iz 26. člena ZMZ), upoštevanje informacij o izvorni državi seveda ne bi bilo potrebno.

14. V obravnavanem primeru pa so (prvi trije) tožniki navajali več okoliščin, ki bi lahko kazale na njihovo subjektivno ogroženost zaradi pripadnosti določeni narodnostni manjšini. Glede na to ter ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča in dejstva, da je tožena stranka razpolagala z informacijami o izvorni državi, ki pa jih (ob odločanju o statusu begunca) ni upoštevala, je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo treba odpraviti še navedeno pomanjkljivost, pravilna.

15. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.