Jedro

Če obe stranki zatrjujeta, da sta v celoti plačali določen znesek, ni v nasprotju s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP) niti s pravili dokazne ocene (8. člen ZPP), če sodišče ugotovi, da sta plačali vsaka približno polovico.

Če sodišče ugotovi, da je bil vtoževani znesek plačan iz skupnega premoženja, toži pa le eden od skupnih lastnikov (zakoncev, partnerjev ipd.) tako, da vtožuje celoti sporni znesek v svojem imenu, mu sodišče lahko prisodi le delež, ki ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju; to je de facto delitev skupnega premoženja v pravdi, pri čemer je vprašanje obstoja in deležev na skupnem premoženju predhodno vprašanje, z učinkom le v tej pravdi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo tožnika A. A., ki je hkrati toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju obrazložitve imenovalo tožnik, toženko C. C., ki je hkrati tožnica po nasprotni tožbi, pa toženka.

2.Tožnik je lastnik stanovanja (ki ga je podedoval po svojem očetu B. A.). V stanovanju so na podlagi najemne pogodbe bivali toženka, njen partner D. D. ter njuna otroka. Ob izteku najemne pogodbe se je D. D. izselil, toženka z otrokoma pa je ostala v stanovanju in je v njem po trditvah tožnika bivala brez pravnega naslova. Tožnik vtožuje uporabnino in obratovalne stroške za sporno obdobje. Toženka je vložila nasprotno tožbo, s katero na podlagi 98. člena Stanovanjskega zakona1 zahteva povrnitev vlaganj v stanovanje, ki so bila nesporno izvedena, sporno pa je bilo: a) dovoljenje za vlaganja, b) aktivna legitimacija toženke (tožnice po nasprotni tožbi),2 c) kdo je vlaganja oziroma obnovo plačal in č) višina vlaganj, vključno z amortizacijo.

3.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo zahtevku tožnika (I. točka izreka); dovolilo objektivno spremembo nasprotne tožbe (II. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano); delno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in naložilo tožniku, da toženki plača 1.756,74 EUR (III. točka izreka); zavrnilo višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (IV. točka izreka) in naložilo toženki, da tožniku povrne 1.983 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

4.Zoper odločitev se pritožuje toženka in med drugim navaja, da ugotovitev, da naj bi celotna renovacija znašala 18.909,58 EUR brez DDV, pri čemer naj bi znašal sorazmerni delež A. A. 13.842,88 EUR, delež D. D. in toženke pa skupaj 5.084,97 EUR, ni podprta z nobenim izvedenim dokazom. Noben dokaz ne potrjuje, da je del obnove plačal A. A., delnega plačevanja oziroma delitve stroška tudi nobena stranka ni zatrjevala. Vsaka stranka je trdila, da je ona izvršila obnovo in plačala vse stroške. Najemodajalec ni prispeval ničesar k obnovi, kar je navajala in izpovedala toženka, potrdil pa je tudi priča E. E. Na računih je navedeno ime D. D., iz računa številka 2 je razvidno delno plačilo 3.500 EUR. Tožnik bi dejstvo, da je bil znesek plačan z računa B. A., lahko dokazal, vendar dokazov ni predložil. Sodišče je zmotno ocenilo pričanje F. F., po drugi strani pa ne verjame izpovedbi toženke. Toženki ne verjame, da je takrat razpolagala s svojim denarjem, čeprav glede tega niso bili izvedeni nobeni dokazi, pri čemer iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1538/2018 izhaja, da je imela svoj denar iz naslova dediščine, da je imela redne prihodke in svoj poseben denar. Materialnopravno napačna je tudi odločitev v delu, ki se nanaša na kolektivno terjatev.

5.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča:

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožba uvodoma navaja, da izpodbija tudi I. točko sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku po tožbi, vendar v zvezi s tem delom zahtevka ne navede nobenih pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku3) v tem delu ni ugotovilo nobenih kršitev.

8.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje natančna, skrbna in preveljiva, sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje (upoštevaje tudi relativno nezanesljivost in neverodostojnost nekaterih izpovedb, o čemer sledijo razlogi v nadaljevanju, ter razmeroma zelo skope listinske dokaze), sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožba v veliki meri ne vzpostavi konkretizirane, vsebinske polemike z razlogi sodišča prve stopnje, temveč velikokrat le ponavlja, da naj bi toženka to in ono zatrjevala ali dokazala oziroma da sodišče prve stopnje nekaterih dejstev ni ugotovilo, čeprav to ne drži.

9.Ne drži, da iz nobenega dokaza ne izhaja, da znaša sorazmerni delež A. A. 13.842,88 EUR, saj je ta znesek razviden iz nedatirane listine, ki jo je predložila toženka (priloga B4), ki se glasi na D. D. kot prejemnika storitve in v kateri je zapisano, da slednjemu zaračunajo sorazmerni delež opravljenih del v stanovanju, na zadnji strani pa je zapisano: "sorazmerni delež A. A. 13.824,88 EUR" [poudarka pritožbeno sodišče]. Tudi ni res, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša delež toženke in njenega partnerja skupaj 5.084,97 EUR, temveč je ugotovilo, da njun delež znaša 10.000 EUR oziroma 49,79 % celotne investicije (27. točka obrazložitve, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija).

10.Res je, kar navaja pritožba, da nobena stranka ni zatrjevala delnega plačevanja oziroma delitve stroškov obnove, ne drži pa, da za takšno sklepanje sodišče prve stopnje ni imelo podlage v dokaznih listinah niti v zaslišanju strank in prič (več o tem v nadaljevanju). Če obe stranki zatrjujeta, da sta v celoti plačali določen znesek, ni v nasprotju s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP) niti s pravili dokazne ocene (8. člen ZPP), če sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da sta plačali vsaka približno polovico. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo (primerjaj 24. in 25. točko obrazložitve izpodbijane odločbe, ki nista konkretizirano izpodbijani), da bi tožnik dokazal, da je njegov oče delno plačal obnovo, temveč, da toženka ni dokazala, da bi ona v celoti plačala sporno obnovo, ker je uspela dokazati le plačilo 10.000 EUR, zato sodišče prve stopnje trditvene podlage tožnika ni prekoračilo. Toženka, ki vtožuje povrnitev vlaganj, nosi dokazno breme, da je sporna vlaganja v celoti plačala ona.

11.Sodnica prve stopnje je stranke in priče neposredno zaslišala in si tako ustvarila neposreden vtis o prepričljivosti njihovih izpovedb (iudicatrix facti), kar je v dokazni oceni tudi skrbno, preverljivo in logično obrazloženo, pritožba pa te dokazne ocene argumentirano niti ne napada, temveč govori mimo nje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da izpovedbe toženke ne ocenjuje za verodostojno zaradi spreminjanja navedb oziroma izpovedb o tem, ali gre za skupno ali posebno premoženje, ter zaradi izmikajočih se in nezanesljivih odgovorov (22. in 24. točka obrazložitve izpodbijane odločbe, ki pritožbeno nista konkretizirano izpodbijani4), zato so neupoštevne in neprepričljive posplošene pritožbene navedbe, da naj bi toženka to in ono potrdila v svoji izpovedbi. Smiselno enako velja za pritožbeno sklicevanje na posamezne dele izpovedbe priče E. E., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot popolnoma neverodostojno in naučeno (25. točka obrazložitve izpodbijane odločbe, ki prav tako ni konkretizirano izpodbijana).

12.Parcialno, iz teksta iztrgano in netočno je pritožbeno sklicevanje, da je na "računih" navedeno ime D. D. V spisu sta le dva računa, pri čemer je na enem (priloga B4) naveden tako D. D. kot tudi A. A., na drugem (priloga A27) pa je kot prejemnik storitve naveden zgolj B. A.5 Navedbe, da je iz računa številka 2 razvidno delno plačilo 3.500 EUR, so nerazumljive in netočne. V spisu ni nobenega računa, ki bi nosil številko 2 (račun v prilogi A27, ki se glasi na B. A., nosi številko 030/2007; "račun" v prilogi B4, ki ga je predložila toženka in ki se glasi na D. D., je brez datuma in številke), nobena od teh listin ne govori o delnem plačilu 3.500 EUR, temveč je v listini v prilogi B4 naveden le avans 3.000 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo.

13.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je stroške gradbenih del nemogoče predvideti do centa natančno, zato je nemogoče, da bi njihov seštevek znašal okrogel znesek 15.000 EUR, kar kaže na to, da je bil račun napisan na ime B. A. le z namenom, da se ga uporabi za znižanje davkov. Načeloma res drži, da gradbenih del ni mogoče predvideti do centa natančno, vendar sodišče prve stopnje dejstva, da je bil račun izdan naknadno in v nekoliko višjem znesku zaradi uveljavljanja davčne olajšave, ni spregledalo, temveč je to okoliščino ustrezno ovrednotilo in umestilo v dokazno oceno (24. točka obrazložitve, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija).

14.Pritožba verodostojnost priče F. F. napada le na podlagi dveh iztrganih delov njene izpovedbe, medtem ko je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo ocenilo celovito (25. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer jo je primerjalo tudi z izpovedbama toženke in E. E., ki ju je iz utemeljenih razlogov štelo za neverodostojni. Nič nenavadnega ni pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je F. F. vedela o računu v višini 15.000 EUR, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v zvezi s tem po moževem navodilu napisala dopis (ker je bil njen mož B. A. takrat v bolnišnici), ki ga je vrgla v nabiralnik toženke in ki ga je slednja tudi vložila v spis (priloga B3). Tožbene navedbe v 9. alineji okoliščin na 3. strani pritožbe v zvezi z navedeno pričo so pretežno nedovoljena pritožbena novota; poleg tega je ugotovitev, da je B. A. imel denar, v nasprotju s poprejšnjim pritožbenim sklicevanjem (konec 2. strani pritožbe) na izpovedbo E. E., da B. A. ni imel denarja za renovacijo. S tako protislovnimi navedbami pritožba ne more uspeti.

15.Navedbe v 8. alineji okoliščin na 3. strani pritožbe v zvezi z računom na ime D. D. so deloma nerazumljive, deloma pa je sklicevanje, da naj bi bil ta račun (pritožbeno sodišče zgolj ugiba, da ima toženka pri tem v mislih listino v prilogi B4) podlaga, da se začne izvajanje del, v nasprotju tako z okoliščino, da se v tej listini govori o zaračunavanju sorazmernega deleža6 opravljenih del, kot tudi z okoliščino, da so dela obračunana do decimalke natančno, kar nikakor ne govori v prid tezi, da naj bi šlo za predračun oziroma podlago, da se začne z izvajanjem del.

16.Pritožbene navedbe, da naj bi toženka denar za obnovo prispevala iz svojega posebnega premoženja, so nedovoljena pritožbena novota, saj toženka tega na prvi stopnji ni zatrjevala, kako pa je tovrstna njena izpovedba (ki je v nasprotju s trditvami o skupnem premoženju), vplivala na oceno njene verodostojnosti, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 22. točki obrazložitve in tej dokazni oceni pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Dodatno so pritožbena novota navedbe, da je imela toženka več kot 25 let delovne dobe, da je imela redne prihodke in svoj "poseben denar", pri čemer ni jasno, kaj naj bi bilo s tem mišljeno. Navedbe o rednih prihodkih pa - v nasprotju s trditvami o posebnem premoženju - kažejo kvečjemu na skupno premoženje. Kateri dokazi o tem, da je toženka razpolagala s svojim denarjem, naj ne bi bili izvedeni, pritožba ne pove. Sklicevanje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1538/2018 je nerazumljivo, saj te sodbe toženka ni predložila. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo o "minimalnem prispevku toženke" pri plačilu obnove, so neresnične, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil prispevek toženke (in njenega partnerja) tako rekoč polovičen. Zakaj ji ni bil prisojen celoten tako ugotovljen znesek, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v 27. točki izpodbijane odločbe, s katero se pritožba sploh ne sooči.

17.Trditve v zvezi s kolektivno terjatvijo so v veliki meri nerazumljive in se sploh ne soočijo s pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje v 29. do 31. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Zavzemanje, da naj bi bila toženka v tej zadevi upravičena do celotnega zneska, ki je bil v obnovo vložen kot skupno premoženje, je pravno zmotno. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje ter sodno prakso in pravno teorijo, citirano v opombah št. 7 in 8 izpodbijane odločbe. V pritožbi citirani odločbi VSRS II Ips 204/2014 in II Ips 225/2015 pritrjujeta stališču sodišča prve stopnje in ne stališču pritožbe.

18.Glede na vse povedano in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

19.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril, zato mu je toženka dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (625 odvetniških točk) in 2 % materialnih stroškov (12,5 točke), skupaj torej (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR) 382,50 EUR. Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

------------------------------

1Uradni list RS, št. 69/2003 in nadaljnji.

2Glede vprašanj pod a) in b) je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, ti vprašanji pa v pritožbenem postopku tudi nista sporni.

3Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

Pritožbena navedba na koncu 3. strani pritožbe, da naj bi toženka "povsem jasno in z dokazi [ni jasno, katerimi, op. pritožbenega sodišča] podprto izpovedala, da je plačila izvršila sama," standardu konkretizirano obrazložene pritožbene graje ne zadosti.

V obeh listinah je priimek napačno zapisan kot "A. A." z odvečnim "L".

Ta zapis o sorazmernem deležu pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta obnovo financirala tako najemnik kot najemodajalec; ta zapis je tudi konsistenten z zapisom o sorazmernem deležu A. A. na zadnji strani iste listine.

Zveza:

Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 98 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.