Jedro

Tožena stranka je s spremembo akta o sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, kar predstavlja zakonito podlago za njeno premestitev iz poslovnega razloga po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Ker v skladu z določbo tretjega odstavka 156. člena ZJU sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predstavlja podlago za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Če delodajalec zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto in ustvari novo delovno mesto, je podan utemeljen razlog za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, četudi ta dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo.

Glede na to, da je tožena stranka z reorganizacijo ukinila službo in z njo delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, tožnico pa s tega delovnega mesta premestila na drugo delovno mesto v novo ustanovljeni službi, je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za njeno premestitev in ta ni bila izvedena z izključnim namenom znižanja osnove plače, kot je zatrjevala tožnica. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnice nezakonita. R acionalizacija poslovanja, ki zasleduje (tudi) znižanje ravni plač, je lahko podlaga za drugačne organizacijske rešitve v aktu o sistemizaciji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 27. 3. 2013 sta nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati mesečno bruto razliko v plači, ki jo je prejemala po sklepu tožene stranke št. ... na delovnem mestu pod šifro … - podsekretar in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu pod šifro ... - sekretar od 20. 2. 2013 dalje, po odvedbi davkov in prispevkov, ki se plačujejo od razlike bruto plače, pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati pripadajoče mesečne zneske neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega neto zneska od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 9. dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki do plačila, pod izvršbo." se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 417,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklep tožene stranke št. … z dne 24. 1. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 27. 3. 2013 nezakonita (točka I izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati mesečno bruto razliko v plači, ki jo je prejemala po sklepu tožene stranke št. ... na delovnem mestu pod šifro ... - podsekretar in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu pod šifro ... - sekretar od 20. 2. 2013 dalje, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče mesečne zneske neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega neto zneska od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka II izreka sodbe). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 41,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da za ugoditev tožbenemu zahtevku za izplačilo razlik v plači (točka II izreka sodbe) ni pravne podlage, saj sodišče prve stopnje sklepov tožene stranke z dne 24. 1. 2013 in z dne 27. 3. 2013 ni razveljavilo oz. odpravilo, tožena stranka pa zato tožnici plačo utemeljeno izplačuje na podlagi veljavnega sklepa z dne 24. 1. 2013. Tožena stranka je po izvedbi analize delovnih opravil in postopkov ugotovila presežke kadrovskih virov v odnosu do obsega in zahtevnosti javnih nalog, zato je število in strukturo javnih uslužbencev prilagodila nalogam, za katere je bilo ugotovljeno, da jih mora tožena stranka opravljati tudi v prihodnje. Namen postopka reorganizacije je bil torej optimizirati delovanje ministrstva in znižati stroške dela, saj je tožena stranka zaradi zmanjšanja razpoložljivih denarnih sredstev morala sprejeti ukrepe, s katerimi je zagotovila dovolj sredstev za plače vseh svojih uslužbencev. Navedeno predstavlja organizacijski razlog za premestitev nekaterih uslužbencev na manj zahtevna delovna mesta. Javno finančni razlog je samostojen razlog za premestitev javnega uslužbenca in predstavlja enega od poslovnih razlogov za izvedbo premestitve na drugo delovno mesto, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je napačno. Sekretar je nosilec ... na posameznem področju, zato na ministrstvu opravlja najzahtevnejše naloge, naloge, ki jih je pred reorganizacijo opravljala tožnica v nazivu sekretar, pa so bile manj zahtevne od nalog, ki jih sicer opravljajo sekretarji. Ker je tožnica svoje delovne naloge lahko opravljala tudi v nazivu podsekretar, njeno delo na delovnem mestu pod šifro ... - sekretar po reorganizaciji ni bilo več potrebno. Pravna podlaga za tožničino premestitev je bila sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katero je bilo delovno mesto pod šifro ... - sekretar pri toženi stranki ukinjeno, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev nepravilno oprlo le na ugotovitve glede dejanskega dela tožnice. Za presojo zakonitosti premestitve namreč ni pomembno, kakšna je bila vsebina tožničinega dela po premestitvi, saj je bistveno le, da delo na delovnem mestu pod šifro ... - sekretar ni bilo več potrebno ter da je tožena stranka postopek premestitve tožnice izvedla skladno z določbo 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS; št. 56/2002 in nadalj.). Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki, s sklepom št. ... z dne 24. 1. 2013 (A1; v nadaljevanju: sklep o premestitvi) pa je bila z delovnega mesta pod šifro ... - podsekretar v Službi A. (v nadaljevanju: delovno mesto pod šifro ...), ki ga je opravljala v nazivu sekretar, premeščena na novo ustanovljeno delovno mesto pod šifro ... - podsekretar v B., v Službi C. (v nadaljevanju: delovno mesto pod šifro ...). Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, vendar je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS njeno pritožbo s sklepom z dne 27. 3. 2013 zavrnila kot neutemeljeno (A3). Tožnica je zato v tem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev nezakonitosti zgoraj navedenih sklepov ter plačilo razlik v plači pred in po premestitvi, sodišče prve stopnje pa je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oz. na lastno željo. Po drugem odstavku istega člena je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. 1. točka prvega odstavka 149. člena ZJU nadalje določa, da se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so za to podani poslovni razlogi. Uradnik, čigar delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno, se premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto (drugi odstavek 158. člena ZJU). Javni uslužbenec je lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (drugi odstavek 156. člena ZJU).

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožničino premestitev utemeljevala z organizacijskim, strukturnim in javnofinančnim razlogom. V obrazložitvi sklepa o premestitvi je navedla, da je na podlagi sklepa Vlade RS z dne 29. 3. 2012 (B2) pripravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter določila cilje in razloge za izvedbo reorganizacije. Iz obrazložitve sklepa o premestitvi tudi izhaja, da bo (je) dne 20. 2. 2013 pri toženi stranki začel veljati (nov) akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, zaradi organizacije in optimizacije dela pa delo na delovnem mestu pod šifro ... ni več potrebno. Tožena stranka je zato za tožnico preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto (tj. delovno mesto pod šifro ...), ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje.

9. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da jo je tožena stranka premestila nezakonito, saj že ves čas opravlja isto delo, premestitev pa je bila izvedena z izključnim namenom znižanja njene osnovne plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka reorganizacijo v resnici izvedla, vendar po stališču sodišča prve stopnje formalno izkazana reorganizacija v smislu spremembe akta o sistemizaciji ne pomeni, da je premestitev zakonita, če se hkrati ne spremeni tudi dejanska vsebina dela premeščenega javnega uslužbenca. Takšno stališče je iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, materialnopravno zmotno, sodišče prve stopnje pa je zato na podlagi ugotovitve, da tožnica vseskozi opravlja isto delo (izpovedi tožnice in prič D.D. in E.E.), tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo.

10. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka s spremembo akta o sistemizaciji ukinila delovno mesto pod šifro ..., na katerem je delo opravljala tožnica, takšna ugotovitev pa pomeni zakonito podlago za njeno premestitev iz poslovnega razloga po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZDR. Ker v skladu z določbo tretjega odstavka 156. člena ZJU sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predstavlja podlago za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, pritožba utemeljeno uveljavlja, da dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita. Če delodajalec zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto in ustvari novo delovno mesto, je namreč podan utemeljen razlog za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, četudi ta dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo. Glede na to, da je tožena stranka z reorganizacijo ukinila Službo A. in z njo delovno mesto pod šifro ..., tožnico pa s tega delovnega mesta premestila na delovno mesto pod šifro ... v novo ustanovljeni Službi C., je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za njeno premestitev, ta pa zato ni bila izvedena z izključnim namenom znižanja osnovne plače, kot je zatrjevala tožnica. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnice nezakonita. Pritožba namreč pravilno opozarja, da je javnofinančni razlog v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU eden od poslovnih razlogov za izvedbo premestitve javnega uslužbenca na drugo delovno mesto. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 477/2006 z dne 27. 9. 2007, v kateri je sicer presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zavzelo stališče, da je racionalizacija poslovanja, ki zasleduje (tudi) znižanje ravni plač, lahko podlaga za drugačne organizacijske rešitve v aktu o sistemizaciji.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku premestitve izpolnila vse formalne obveznosti iz 156. in 157. člena ZJU. O uvedbi reorganizacije tožene stranke je na podlagi četrtega odstavka 156. člena ZJU s sklepom z dne 29. 3. 2012 odločila Vlada RS (B2), tožena stranka pa je skladno s petim odstavkom 156. člena ZJU reorganizaciji priložila obrazložitev, ki vsebuje cilje in razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in postopkov ter število in strukturo delovnih mest pred in po uvedbi reorganizacije (B6).

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku premestitve skupno 31 javnih uslužbencev izpolnila obveznost posvetovanja in obveščanja sindikatov iz 97. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 in nadalj.)(1). O razlogih za prenehanje potreb po njihovem delu, njihovemu številu in vrsti delovnih mest, na katerih delajo, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po opravljanju njihovega dela ter o kriterijih za določitev presežnih javnih uslužbencev je namreč dne 11. 12. 2012 obvestila Sindikat delavcev F. (v nadaljevanju: sindikat F.), kopijo tega obvestila pa je posredovala Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ). Dne 21. 1. 2013 se je s sindikatom F. posvetovala o možnostih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic. Tožena stranka je izpolnila tudi obveznost obveščanja ZRSZ iz 98. člena ZDR, saj ga je pisno obvestila o postopku ugotavljanja prenehanja potrebe po delu nekaterih javnih uslužbencev, o številu in kategorijah teh javnih uslužbencev ter o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po njihovem delu, sindikatu F. pa je 21. 1. 2013 posredovala kopijo obvestila ZRSZ.

13. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji dokazala, da je javne uslužbence, ki jih je uvrstila v postopek ugotavljanja presežnih delavcev, znotraj primerljive kategorije javnih uslužbencev določila z uporabo kriterija delovne uspešnosti, pri čemer ni kršila prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov iz 6. člena ZDR, kot je zatrjevala tožnica. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bila tožnica zaradi starosti s strani tožene stranke neenako obravnavana (v času premestitve je bila stara 53 let), poleg tega pa med presežne delavce niso bili uvrščeni le starejši, temveč tudi mlajši javni uslužbenci.

14. Glede na navedeno je bila premestitev tožnice pravilna in zakonita, zato sta sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 27. 3. 2013 zakonita, tožbeni zahtevek pa neutemeljen. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

16. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene stroške postopka. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom in določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) ter toženi stranki glede na vrednost spornega predmeta 4.000,00 EUR(2) priznalo 417,50 EUR stroškov postopka na prvi stopnji (206,70 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 190,80 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT in 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT).

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela, utemeljeno pa je priglasila 274,40 EUR pritožbenih stroškov (254,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

(1) V skladu s prvim odstavkom 157. člena ZJU se glede programa razreševanja presežnih javnih uslužbencev uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih.

(2) Pritožbeno sodišče je vrednost spornega predmeta določilo na podlagi drugega odstavka 22. člena ZOdvT, saj tudi določitev vrednosti spornega predmeta po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (prvi odstavek 22. člena ZOdvT) v konkretnem primeru ni bila mogoča.