Jedro

Sodbe, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se ne sme izpodbijati iz razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je samo izdalo pod opr. št. Id 583/92 z dne 3.9.1992 in sicer v točkah 1. in 3. in hkrati naložilo toženki povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 3.200,00 SIT tožeči stranki. Po stališču prvega sodišča je plačevanje stroškov upravljanja, funkcionalnih stroškov in stroškov vzdrževanja zakonita obveznost etažnega lastnika, poleg tega pa toženka za svoje trditve, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogodbenih določil, ni predložila nobenega dokaza.

Zoper takšno sodbo se je toženka pritožila iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistvene kršitve iz drugega odst. 354. čl. ZPP in sicer iz točk 5., 7. in 11. Navaja, da je prvostopno sodišče svojo odločbo oprlo na zahtevek tožeče stranke, s katerim pa le-ta razpolaga v nasprotju s prisilnimi predpisi in sicer Zakonom o stanovanjskem gospodarstvu in Pravilnikom o minimalnih tehničnih in drugih normativih ter standardih za vzdrževanje stanovanj, kajti tožeča stranka vzdrževalnih opravil, predpisanih s temi predpisi, ni opravljala. Toženka navaja tudi, da je na glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dne 1.4.1989 ob 10.30 uri prišla točno ob 10.33 uri in se je opravičila, vendar pa jo je sodnica zavrnila, da je obravnava že končana in je odklonila možnost, da bi toženka vseeno pristopila k obravnavi, s čimer pa je bila toženki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, čeprav lahko, kot toženka poudarja v pritožbi, stranke pristopijo h glavni obravnavi tudi 15 minut kasneje kot je razpisana. Toženka nadalje navaja, da je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda in pri tem navaja postopek pod opr. št. IV LJ 207/93, za katerega trdi, da je v teku pri istem sodišču. Toženka navaja tudi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker v sodbi navaja in utemeljuje le določila Zakona o stanovanjskem gospodarstvu, ki govorijo o dolžnostih lastnika stanovanja, sporno pa je neopravljanje del in nalog, ki jih predstavlja vzdrževanje stanovanjskega objekta. Pripominja tudi, da so terjatve stroškov, ki jih prikazuje tožeča stranka, po Zakonu o obligacijskih razmerjih, zastarale. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo prvostopenjskega sodišča kakor tudi, da zavrže tožbo ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Vse navedbe, s katerimi toženka utemeljuje pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 5. tč. drugega odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, so zgolj pojasnjevanje dejanskega stanja.

Ker pa gre pri tej zadevi za spor majhne vrednosti, zakon ne dovoljuje uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odst. 467. čl. ZPP), zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga torej nedopustno in zato pritožbeno sodišče na ta izvajanja toženke ne bo posebej odgovarjalo, ker bi se s tem spuščalo v presojo dejanskega stanja. Pripominja le, da prvo sodišče ni oprlo svoje odločbe na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odst. 3. čl. ZPP), kot to navaja toženka v pritožbi, ko pojasnjuje, da tožeča stranka stanovanjskih hiš ni vzdrževala in uveljavlja oz. izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Toženki tudi ni bila z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (7. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP).

Toženka je zamudila glavno obravnavo, ki je bila zaključena ob 10.35 uri v njeni nenavzočnosti, kot to izhaja iz razpravnega zapisnika (list. št. 10), ker toženke ob oklicu ni bilo v razpravno dvorano. Da je toženka dejansko zamudila oklic, smiselno izhaja tudi iz njene pritožbe. Prvo sodišče je pričelo z glavno obravnavo točno ob določeni uri (tudi to je razvidno iz razpravnega zapisnika) in točne ure so se stranke vsekakor dolžne držati. Navedba toženke, da zagotovo ve, da lahko stranke pristopijo tudi 15 minut po začetku glavne obravnave, pa je vsekakor deplasirana. Tudi ta pritožbeni razlog torej ni utemeljen.

Neutemeljeno pa toženka uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopk iz 11. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, ko v pritožbi trdi, da je prvo sodišče v izpodbijani sodbi odločilo o zahtevku, o katerem teče pri istem sodišču še en postopek, ki zajema isti zahtevek in ima oznako IV LJ 207/93. Že iz pritožbenih navedb toženke izhaja, da je bila tožba IV LJ 207/93 vložena kasneje, kot pa tožba v obravnavani zadevi. Po določbi tretjega odst. 194. čl. ZPP pa se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami, dokler prva pravda teče. In če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zavreči bi bilo torej treba kvečjemu tožbo v zadevi IV LJ 207/93. Tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP torej ni podan.

Toženka uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa se vse njene obširne navedbe nanašajo le na dejansko stanje, ki pa ga toženka, kot je bilo že povedano, v tem postopku ne more uveljavljati. Izrecno pa toženka trdi, da so terjatve stroškov že zastarale. Vendar pa na podlagi določbe prvega odst. 372. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih terjatve občasnih dajatev zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Terjatve tožeče stranke se nanašajo na obdobje od septembra 1989 do novembra 1991, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa je bil vložen 21.7.1992, iz česar izhaja, da toženka tudi zastaranje uveljavlja neutemeljeno.

Po obrazloženem toženka neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Neutemeljeno pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbe toženke temelji na določbah prvega odst. 166. čl. v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP in je vsebovana v izreku sodbe. Izrecno pa pritožbeno sodišče pripominja, da četudi bi toženka s pritožbo uspela, ne bi bila upravičena do povrnitve odvetniških stroškov, kajti pritožbe ni sestavil odvetnik.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi določbe prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).