Up-68/96

21.9. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 21. septembra 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 30/95 z dne 9. 1. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik navaja, da je leta 1988 postal invalid II. kategorije, leta 1993 pa se mu je že ugotovljena invalidnost poslabšala tako, da je pridobil pravico do invalidske pokojnine. Pridobil je tudi pravico do dodatka na invalidnost po 66. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - v nadaljevanju: ZPIZ). Pri uporabi tega člena pa naj bi po pritožnikovem mnenju sodišča ustvarjala prakso v nasprotju z določbami 27., 33., 61. in 66. člena navedenega zakona, ker naj ne bi upoštevala definicije invalidnosti iz 27. člena. Pritožnik meni, da mu gre dodatek na invalidnost po 66. členu ZPIZ v višini 20% pokojnine, ker je bil ob nastanku invalidnosti leta 1988 star 54 let in ne le v višini 10 %, saj naj bi leta 1993 v njegovi starosti 58 let prišlo le do spremembe invalidnosti. Poudarja, da ima vsak od datumov svoj pomen, pri čemer naj bi zakonodajalec na datum spremembe invalidnosti vezal pogoj gostote pokojninske dobe in pravico do invalidske pokojnine, na datum nastanka invalidnosti pa pravico do dodatka na invalidnost po drugem odstavku 66. člena. Pri nastanku invalidnosti, spremembi invalidnosti in pridobitvi pravice do invalidske pokojnine naj ne bi šlo le za en sam upoštevan datum - invalidnost in vse pravice naj ne bi zanj nastale šele leta 1993. Tolmačenje Vrhovnega sodišča naj bi bilo samovoljno, ker besedilo:" če je nastala invalidnost pred dopolnjenim letom starosti" dejansko spreminja v besedilo:"če je bila pridobljena pravica do invalidske pokojnine pred dopolnjenim letom starosti". Takšno, samovoljno, naj bi bilo tudi sklepanje v izpodbijani sodbi, da dodatek na invalidnost nadomešča le manjkajočo pokojninsko dobo, saj naj bi v času invalidnosti II. kategorije nastajale tudi druge, pomembnejše posledice v škodo invalida (bistveno manjši osebni dohodek, nezmožnost spremembe zaposlitve, nezmožnost napredovanja itd.), kar pogojuje nižjo pokojnino. Prikrajšanja invalidov definira Konvencija št.159 Mednarodne organizacije dela. Sodišče naj bi zato namena dodatka na invalidnost ne smelo tolmačiti restriktivno le na nadomeščanje pokojninske dobe. Dodatek na invalidnost naj bi bil ravno zaradi vseh posledic, ki nastajajo od začetka invalidnosti, vezan na čas nastanka invalidnosti.

2.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26.2.1998 - OdlUS VII, 118).

Ustavni pritožnik nasprotuje temu, kako je Vrhovno sodišče v sporni zadevi razumelo prvi in drugi odstavek 66. člena ZPIZ v zvezi z vprašanjem, ali je za odmero invalidskega dodatka relevantna leta 1988 ugotovljena invalidnost II. stopnje ali leta 1993 ugotovljeno poslabšanje invalidnosti, torej invalidnost, ki je bila podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

3.Vrhovno sodišče je svoje stališče utemeljilo in navedlo, zakaj šteje, da se v prvem odstavku 66. člena uporabljeni pojem nastanka invalidnosti nanaša na tistega od primerov invalidnosti, ki je bil osnova za priznanje invalidske pokojnine. V tem kontekstu pojasnjevanja stališča uporabljeno povezovanje invalidskega dodatka z nadomeščanjem delovne dobe zato predstavlja le enega od elementov v procesu uporabljanja prava. Utemeljitev Vrhovnega sodišča, s katero to potrjuje pravilnost uporabe ustreznih določb ZPIZ pred nižjimi sodišči, je oprta na ustrezne določbe ZPIZ ter obrazložena z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo, in ji glede na to ni mogoče očitati arbitrarnosti ali samovoljnosti. Zato samo s tem, da je sodišče v sporni zadevi pravo razumelo in razložilo drugače, kot ga razume pritožnik, ni mogla biti kršena pravica do socialne varnosti. Kršitev drugih ustavnih norm, mimo človekovih pravic in svoboščin, pa ne more biti predmet ustavne pritožbe.

4.Očitno je torej, da ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsenica senataMilojka Modrijan