Jedro

Za pravilno uporabo milejšega zakona ni odločilno, ali je katera izmed sankcij, ki jih je mogoče izreči storilcu prekrška, po novejšem zakonu predpisana kot glavna ali stranska sankcija, temveč je potrebno presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega zakona kot celote na konkretni položaj storilca prekrška.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Tolminu je s sodbo PR 254/2007 z dne 30. 10. 2008 storilko D. M. spoznalo za odgovorno prekrška po drugem odstavku 44. člena v zvezi z 234. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Na podlagi drugega odstavka 44. člena in 234. člena ZVCP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ji je izreklo globo v znesku 300 EUR in pet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Obdolženko je na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo povrnitve stroškov postopka o prekršku.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 2. člena ZVCP-1. V zahtevi navaja, da se ni mogoče strinjati s stališčem izpodbijane pravnomočne sodbe, da je kljub višji predpisani globi in številu kazenskih točk za obdolženko milejši novejši zakon, ker ta ne predpisuje več obveznega izreka stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila. Meni, da zgolj okoliščina, da je za prekršek stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila predpisana obligatorno ali fakultativno, ne vpliva na vprašanje, kateri zakon je v konkretnem primeru za storilca milejši. Pri tehtanju, kateri zakon je milejši, mora imeti prevladujoč vpliv glavna sankcija, zato je višina globe temeljno vodilo pri odločanju, kateri zakon je milejši. Šele v primeru, da je v obeh zakonih predpisana enaka glavna sankcija, pride v poštev tudi presoja možnosti izrekanja ter višine stranskih sankcij. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obdolženi D. M. izreče globo v višini 208,65 EUR in štiri kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, ter ugotovi, da je sodišče glede sankcije prepovedi vožnje motornega vozila kršilo določbo drugega odstavka 234. člena ZVCP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška. Pošiljka se je vrnila z oznako „ni dvignil“.

B.

4. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženka storila prekršek dne 3. 8. 2008, ko pri vključevanju na prednostno cesto ni pustila mimo voznika avtobusa, ki kljub zaviranju trčenja ni mogel preprečiti, kar je imelo za posledico materialno škodo na obeh vozilih in lahko telesno poškodbo voznika avtobusa. V času storitve prekrška je opisano ravnanje inkriminiral 44. člen ZVCP-1 (UPB4), ki je v drugem odstavku zanj predpisoval globo v znesku 50.000,00 SIT (208,65 EUR) ter 4 kazenske točke, ki se za prekršek izrečejo vozniku motornega vozila. V skladu z drugim odstavkom 234. člena ZVCP-1 se je vozniku motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo, med drugim zaradi kršitve prednosti vozil izrekla tudi stranska sankcija prepoved vožnje motornega vozila.

5. Pred izdajo sodbe o prekršku je dne 30. 4. 2008 začel veljati ZVCP-1E, ki je za obravnavani prekršek predpisal globo v znesku 300 EUR ter besedilo 234. člena ZVCP-1 (UPB4) spremenil tako, da se udeleženec cestnega prometa, ki s prekrškom povzroči prometno nesrečo, razen prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, kaznuje za prekršek z globo najmanj 200 EUR, vozniku motornega vozila se izreče tudi 5 kazenskih točk, lahko pa se mu izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila.

6. Okrajno sodišče v Tolminu je storilki prekrška izreklo sankcijo na podlagi ZVCP-1E ter v razlogih sodbe navedlo, da je novi zakon za obdolženko, ne glede na višjo predpisano globo in število kazenskih točk, milejši, ker ne predpisuje obveznega izreka stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, ki jo je predpisoval predpis, ki je veljal v času storitve prekrška.

7. Vrhovni državni tožilec se s takšno uporabo milejšega zakona ne strinja in navaja, da zgolj okoliščina, da je stranska sankcija po novem zakonu predpisana fakultativno, ne vpliva na vprašanje, kateri zakon je v konkretnem primeru za storilko milejši. Po zakonu, veljavnem v času storitve prekrška, je bila za ta prekršek predpisana globa 208,65 EUR, po noveli ZVCP-1E, ki jo je uporabilo sodišče, pa globa 300 EUR. Višina globe, ki je edina glavna sankcija za prekrške, je temeljno vodilo pri odločanju, kateri zakon je milejši. Presoja možnosti izrekanja ter višine stranskih sankcij bi prišla v poštev šele v primeru, da je po obeh zakonih predpisana enaka glavna sankcija.

8. Drugi odstavek 2. člena ZP-1 določa, da če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. V teoriji in praksi je splošno sprejeto stališče, da presoja, kateri zakon je za storilca milejši, ne zahteva zgolj primerjave abstraktnih dejanskih stanov obeh členov, temveč je potrebno presojati vse določbe, ki se morajo uporabiti zoper določenega storilca zaradi določenega prekrška, nato pa v celoti uporabiti zakon, ki je v konkretni prekrškovni zadevi za konkretnega storilca milejši. 9. Ni mogoče pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je temeljno merilo pri presoji, kateri zakon je za storilca prekrška milejši, višina glavne sankcije, torej globe, in da presoja možnosti izrekanja in višine stranskih sankcij pride v poštev zgolj, če je v obeh zakonih predpisana enaka globa. Za pravilno uporabo milejšega zakona je bistveno, da je položaj storilca prekrška ugodnejši, kot bi bil v primeru uporabe zakona, ki je veljal v času storitve prekrška. Pri tem ni odločilno, ali je katera izmed sankcij, ki jih je mogoče izreči storilcu prekrška, po novejšem zakonu predpisana kot glavna ali stranska sankcija, temveč je potrebno presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega zakona kot celote na konkretni položaj storilca prekrška.

10. Abstraktna primerjava zakona, ki je veljal v času storitve prekrška in novele ZVCP-1E, ki je začela veljati po storitvi prekrška, vendar še pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, pokaže, da je ZVCP-1 (UPB4) za obravnavani prekršek predpisoval globo v višini 208,65 EUR, 4 kazenske točke ter obligatorni izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, ZVCP-1E pa globo v višini 300,00 EUR, 5 kazenskih točk ter fakultativni izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila.

11. Stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila izreče sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 23. člena ZP-1 v trajanju od enega meseca do enega leta.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo ZVCP-1E, ki je za storilko prekrška kljub nekoliko višji globi (91,35 EUR višji, kot po v času storitve veljavnem ZVCP-1 (UPB4)) in eni kazenski točki več, milejši kot v času storitve prekrška veljavni ZVCP-1 (UPB4). Sodišče namreč storilki prekrška na podlagi ZVCP-1E ni izreklo stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, kar bi po v času storitve prekrška veljavnem ZVCP-1 (UPB4) moralo storiti. Prepoved vožnje motornega vozila je opredeljena kot takoimenovana stranska sankcija, vendar pa ima njen izrek za povprečnega voznika težke posledice, saj mu onemogoča vožnjo motornega vozila za najmanj en mesec, lahko pa tudi do enega leta. Okrajno sodišče v Tolminu je zato presodilo, da bo konkretna storilka prekrška lažje utrpela nekaj deset evrov višjo globo in eno kazensko točko več, kot pa posledice izreka stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila. Uporaba zakona, ki je veljal v času storitve prekrška in predpisoval obvezen izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, bi bila upravičena le, če bi ugotovljene okoliščine utemeljevale sklep, da za konkretno storilko prekrška plačilo nekoliko višje globe predstavlja večje breme, kot izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila (na primer, da je izjemno slabega premoženjskega stanja in motorno vozilo vozi le nekajkrat na leto, da je bila v prometni nesreči tako poškodovana, da motornega vozila dalj časa ne bo mogla voziti, da namerava v kratkem odpotovati v tujino, kjer motornega vozila ne bo vozila in podobno). Takšne okoliščine na strani storilke v postopku o prekršku pred Okrajnim sodiščem v Tolminu niso bile ugotovljene, zato je sodišče pravilno uporabilo milejši zakon in ni kršilo določbe drugega odstavka 2. člena ZP-1. C.

13. Ker uveljavljana kršitev zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).