Jedro

Pravdni stranki sta v medsebojnem pravnem razmerju na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, zato toženec ni tretji v smislu 6. odstavka 357. člena OZ.

Regres po enotnem stališču sodne prakse temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe oziroma ima podlago v določbah drugega odstavka 7. člena ZOZP in ima odškodninsko naravo. Povračilni zahtevek tožeče stranke kot zavarovalnice lahko le-ta uveljavlja samostojno, vendar šele po kršitvi določil zavarovalne pogodbe oziroma pogodbeno dogovorjeni izgubi zavarovalnih pravic in plačilu škode oškodovancu.

Dokazno breme, da toženec ni povzročil prometne nesreče oziroma da je šlo pri vožnji toženca za (neobičajen) načina reševanja nevarne prometne situacije, je bilo na strani toženca.

Kljub ugotovljeni alkoholiziranosti obstaja možnost, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz obveznega zavarovanja oziroma ni dolžan povrniti izplačane odškodnine, če dokaže, da ni kriv za prometno nesrečo ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.097,81 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 502.720,00 SIT od 22.2.2003 do 31.12.2006 in zakonske zamudne obresti od zneska 2.097,81 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 396,69 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec 20.12.2002 na cesti H/1 od Trebnjega proti Novemu mestu pri naselju Karteljevo prehiteval tovorno vozilo, pri tem pa povzročil škodo na tovornem vozilu. Ker je v času prometne nezgode upravljal vozilo pod vplivom alkohola, je v skladu z določbami 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97 izgubil zavarovalne pravice. Zato je regresnemu zahtevku zavarovalnice ugodilo, upoštevajoč pri tem neutemeljenost ugovora zastaranja terjatve, upoštevajoč da je bila škoda izplačana 20.2.2003 in 19.3.2003, tožba pa vložena 17.2.2006, ko triletni zastaralni rok še ni iztekel. Utemeljeni pa niso niti ugovor toženca, da ni bil pod vplivom alkohola, kot tudi ne ugovor neobstoja vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom prometne nesreče. Škoda pa je nastala v višini dosojene terjatve.

Zoper sodbo se pritožuje toženec „iz vseh pritožbenih razlogov“ s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo ugovora zastaranja tožene stranke, saj je tožeča stranka tožbo vložila po preteku treh let, ko je zapadla njena obveznost plačati škodo oškodovancu. Škoda, ki je temelj predmetnega regresnega zahtevka tožeče stranke, je nastala 20.12.2002; oškodovanec je že 27.12.2002 vložil odškodninski zahtevek, istega dne pa je tožeča stranka opravila tudi ogled poškodovanega vozila oškodovanca. V skladu z določbo 943. člena Obligacijskega zakonika (OZ), katerega sodišče sploh ni uporabilo, bi morala tožeča stranka škodo izplačati v 14. dneh od dneva, ko je zvedela za nastanek zavarovalnega primera, najkasneje torej 10.1.2003. Tega ni storila, nasprotnega pa ni zatrjevala niti dokazovala. S plačilom škode je bila tožeča stranka v zamudi od 11.1.2003 do 20.2.2003, ko je plačala prvi del škode ter do 19.3.2003, ko je plačala drugi del škode. Terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči po splošnih pravilih 336. člena OZ. Po navedenem določilu začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Oškodovanec je pridobil pravico terjati plačilo od tožnice že 11.1.2003, od takrat dalje pa teče tudi zastaranje eventualnega regresnega zahtevka tožnice zoper toženca. V primerih, ko zavarovalnica plača odškodnino oškodovancu in ima nato proti zavarovancu regresni zahtevek, začne zastaranje teči po splošnih pravilih o zastaranju, to je takrat, ko je plačala odškodnino oziroma najkasneje takrat, ko bi morala izpolniti svojo obveznost do oškodovanca (tako komentar 357. člena OZ avtorjev Plavšak in ostalih, GV Založba, 2004). Poleg tega tožeča stranka ni upravičena do regresnega zahtevka, kajti okoliščina da je kritičnega dne prišlo do škodnega dogodka, ni v sferi tožene stranke; toženec je trčil v oškodovančev tovornjak, ker je med prehitevanjem kolone vozil osebno vozilo, ki je vozilo v koloni pred njim, začelo nepravilno prehitevati in mu je zaprlo pot; škodo je torej povzročil voznik tretjega vozila. Sodišče tudi ni angažiralo drugega izvedenca, kljub temu da je toženec podanemu mnenju Š. utemeljeno in obrazloženo ugovarjal, zato bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca. Neutemeljeno sodišče tudi ni upoštevalo ugovora, da je preizkus alkohola pokazal nerealno vrednost, ker je toženec vdihaval zrak v odvetniški pisarni, kjer je bil sveže lakiran parket. Sodišče tudi ne bi smelo pokloniti vere izpovedbi priče B.. Glede izpovedbe zaslišanih policistov pa je toženec pojasnil, da so se ti do njega obnašali izjemno nestrokovno in nesramno in mu sploh niso dovolili, da bi jim pojasnil, kako je do nesreče prišlo. Zato toženec ni pristal na nadaljnje obravnavanje z njihove strani. Zato gotovo ni dokazano, da naj bi bil toženec v času nesreče alkoholiziran. Še toliko bolj so nesprejemljivi zaključki sodišča, da bi koncentracija alkohola vplivala na njegov način vožnje. Poleg nedokazane alkoholiziranosti sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, ki bi lahko povezovalo eventualno stopnjo alkoholiziranosti s sposobnostmi za vožnjo določenega človeka. Glede same višine škode pa je bila le-ta ugotovljena nesprejemljivo in brez podlage v izvedenih dokazih, saj so se tekom postopka podane navedbe domnevnega oškodovanca pokazale za popolnoma nesprejemljive in brez dejanske osnove. Le-ta sploh ni dokazal, da bi bilo res karkoli poškodovano v smislu, da bi moral škodo tudi odpravljati. Poleg tega tudi ni predložil računov, temveč zgolj predračun, izstavljen mesec dni po samem škodnem dogodku. Toženec je izpodbijal tudi mnenje izvedenca v zvezi z materialno škodo, saj je izvedenec nekritično sledil spornemu predračunu, ne da bi sam ugotovil nastalo škodo, sploh pa njeno višino.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane, niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeni očitek o napačni odločitvi o zastaranosti terjatve, ki jo je tožeča stranka uveljavljala, je jasno neutemeljen. Da zastaranje terjatve začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), ni sporno. Sporno je, kdo je v tem primeru upnik – oškodovanec ali tožnica (zavarovalnica). Pravdni stranki sta v medsebojnem pravnem razmerju na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, zato toženec ni tretji v smislu 6. odstavka 357. člena OZ (in zato te določbe ni mogoče uporabiti za razsojo v tem sporu – pritožbeni očitki v tej smeri so neutemeljeni, citiran komentar pa očitno napačen). Povračilni zahtevek (povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški - vtoževana terjatev), za katerega se je uveljavila oznaka regres in kakršen je predmet te pravde (zahtevek zavarovalnice proti njenemu zavarovancu), po enotnem stališču sodne prakse temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe (in zavarovalnih pogojev, kot sestavnega dela – oziroma natančneje pogodbeno dogovorjeni izgubi zavarovalnih pravic) oziroma ima podlago v določbah drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, ki določa, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, v primerih določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe), in ima odškodninsko naravo (tako meni tudi sodišče prve stopnje). Povračilni zahtevek tožeče stranke kot zavarovalnice (ne glede ali odškodninski, ali ne) lahko le-ta uveljavlja samostojno (na pogodbeni oziroma zakonski podlagi), vendar šele (kot upnik) po kršitvi določil zavarovalne pogodbe (konkretno Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97 – več v nadaljevanju) oziroma pogodbeno dogovorjeni izgubi zavarovalnih pravic in plačilu škode oškodovancu. Tožeča stranka pred dnem izplačila škode od toženca ni mogla uveljavljati vtoževane povračilne terjatve, ne glede na to, kdaj bi morala odškodnino na podlagi toženčevega obveznega zavarovanja plačati oškodovancu. Gre za pogodbeno dogovorjen primer izgube zavarovalnih pravic; do njih je lahko prišlo šele, ko je bila oškodovancu izplačana odškodnina. Upnica je torej v obravnavanem primeru tožnica. Takrat je nastopil pogodbeno dogovorjen pogoj izgube zavarovalnih pravic zaradi navedenih razlogov; takrat je tožnica pridobila povračilni zahtevek po drugem odstavku 7. člena ZOZP. Zato so pritožbene trditve o nepravilni uporabi materialnega prava pri odločanju o zastaranju terjatve tožeče stranke povsem nesprejemljive in neutemeljene.

Sodišče prve stopnje glede podlage odgovornosti ugotavlja, da je tožeča stranka dokazala toženčevo alkoholiziranost, in s tem kršitev zavarovalne pogodbe iz 3. točke prvega odstavka 3. člena pogojev AO-97, kot tudi povzročitev škode. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedenih dokazov glede toženčeve „povzročitve škode“ zanesljiva, prepričljiva in povsem življenjsko sprejemljiva, še posebej ob izkustveno povsem nesprejemljivih trditvah toženca glede vzroka trčenja, ki ga je sicer izvedenec teoretično dopustil kot možnega, vendar praktično v mnenju ovrgel, upoštevajoč ugotovljene okoliščine in običajen način vožnje, pri tem pa še posebej izpovedbo (izjavo) oškodovanca. Dokazno breme, da toženec ni povzročil prometne nesreče, oziroma da je šlo pri vožnji toženca za (neobičajen) načina reševanja nevarne prometne situacije (ki je v nasprotju z ugotovitvami o vzrokih trčenja – oplaženja tovornjaka), je bilo na strani toženca, in tega pritožbena polemika z dokazno oceno sodišča prve stopnje v ničemer ne omaja. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče (tudi) ni angažiralo drugega izvedenca, kljub temu da je toženec podanemu mnenju Š. utemeljeno in obrazloženo ugovarjal, in bi zato sodišče moralo postaviti drugega izvedenca, saj zakonski pogoji za določitev drugega izvedenca iz 254. člena ZPP niso bili izpolnjeni, niti se to ne zatrjuje; dejstvo, da je toženec podanemu mnenju izvedenca („utemeljeno in obrazloženo“!?) ugovarjal, še ni razlog za določitev drugega izvedenca.

Dokazno breme, da toženec ni izgubil zavarovalnih pravic, je, upoštevajoč policijski zapisnik PP Novo mesto štev. 351959 (brez datuma) kot javno listino, še posebej pa opravljen preizkus alkoholiziranosti, na strani tožene stranke. Na strani toženca pa je tudi dokazno breme, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo možnost toženčeve ekskulpacije, ko v skladu z drugim odstavkom 3. člena pogojev AO-97 ne bi izgubil zavarovalnih pravic, pri tem pa izrecno ugotovilo, da se toženec ni uspel ekskulpirati. Sodišče je pravilno razlagalo zavarovalne pogoje, in sicer drugi odstavek 3. člena AO-97. Kljub ugotovljeni alkoholiziranosti obstaja možnost, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz obveznega zavarovanja oziroma ni dolžan povrniti izplačane odškodnine, če dokaže, da ni kriv za prometno nesrečo ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (1.a in 1.b točka drugega odstavka 3. člena pogojev AO-97). Z zavarovalno pogodbo in zavarovalnimi pogoji je torej pogodbeno dogovorjeno toženčevo dokazno breme za ekskulpacijo in na ta način je sodišče pravilno obravnavalo tudi toženčevo zadevo. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča je, da toženec ni dokazal, da ni odgovoren za prometno nesrečo in da ni dokazal, da ne obstoji vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodo. In dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da ni vozil pod vplivom alkohola, da prometne nesreče ni zakrivil, kot tudi da njegova alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodo, je po oceni pritožbenega sodišča zanesljiva, prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, ima pa tudi vso potrebno dokazno oporo. Tega pritožbene trditve in zgolj polemiziranje z zaključki prav v ničemer ne omajajo.

Enako velja glede ugotovljene višine škode oziroma dosojenega povračila. Utemeljenost zahtevka za povračilo oškodovancu izplačane odškodnine je sodišče prve stopnje presojalo s pomočjo izvedenca oziroma na podlagi spisovne dokumentacije (listinskih dokazov) ter ugotovilo, da je zahtevek utemeljen le v višini dosojene terjatve. In tega zgolj navržene in ne oziroma ne dovolj konkretizirane pritožbene trditve v ničemer ne omajajo, še posebej ko obveznost povračila škode ni odvisna od tega, ali je oškodovanec vzpostavil prejšnje stanje ali ne (predračun – primerjaj 164. člen OZ).

Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.