Jedro

Od novele dalje tar. št. 1112 ZST-1 določa, da znaša količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 1,0, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Od 12. 1. 2022 dalje je torej kritičen razmejitveni trenutek oz. procesno dejanje začetek pripravljalnega ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Tožničin predlog, da ji sodišče prve stopnje povrne stroške tega pritožbenega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka) in da se tožničin predlog za vračilo dela sodne takse zavrne (II. točka izreka)

2. Zoper II. točko izreka sklepa je tožnica vložila pritožbo.

3. Na pravilno vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

4. O pritožbi je na temelju prvega odstavka 366.a člena Zakona o pravdnem postopku ZPP) odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je izpodbijani del sklepa utemeljilo s tem, da je v skladu s tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri znaša v primeru, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 1,0, razpis naroka tisto procesno dejanje sodišča, ki razmejuje primere, v katerih je stranka zaradi umika tožbe upravičena do povračila sodne takse oziroma do plačila znižane sodne takse, od primerov, ko do tega ni upravičena, in da glede na to, da je narok za glavno obravnavo razpisalo že 23. 10. 2023, tožnica pa je tožbo umaknila šele 15. 12. 2023, tožnica do povračila dela sodne takse ni upravičena.

7. Po presoji pritožbenega sodišča ti razlogi niso (več) materialnopravno pravilni. Pritožnica pravilno opozarja, da je ureditev, ki jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče, veljala do 11. 1. 2022, skladno z do takrat veljavno tar. št. 1112 ZST-1, in da je novela ZST-1D, ki je začela veljati 12. 1. 2022, uvedla novo merilo razmejevanja. Od novele dalje tar. št. 1112 ZST-1 določa, da znaša količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 1,0, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Od 12. 1. 2022 dalje je torej kritičen razmejitveni trenutek oz. procesno dejanje začetek pripravljalnega ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi.

8. V tej zadevi je bila tožba vložena 21. 4. 2023, tj. po uveljavitvi novele ZST-1D.1 Tako v času vložitve tožbe, ko je nastala taksna obveznost,2 kot tudi v času njenega umika 15. 12. 2023 je ZST-1 v tar. št. 1112 določal, da znaša količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 1,0, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Sodišče prve stopnje, ki tega ni upoštevalo, je torej materialno pravo zmotno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep v II. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Iz ZST-1 še izhaja, da o vrnitvi takse odloča sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji (prim. prvi odstavek 37. člena ZST-1). To naj ravna skladno s stališči iz tega pritožbenega sklepa.

9. ZST-1 za primer, da stranka uspe s pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da se njen predlog za vračilo dela sodne takse zavrne, ne določa ničesar o povrnitvi pritožbenih stroškov. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 se je zato treba ozreti k ZPP. Ta v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnica povrnitve pritožbenih stroškov ne uveljavlja v razmerju do toženke niti ne trdi, da je tožbo umaknila takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek.3 Že v vlogi z dne 15. 12. 2023 je namreč pojasnila, da sta stranki spor rešili izvensodno ter uredili tudi vprašanje povračila stroškov in se dogovorili, da nobena od strank v tem postopku ne bo od druge zahtevala povračila stroškov. V pritožbi je tudi izrecno zapisala, da " … pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi II. točko izreka izpodbijanega sklepa ter prvostopenjskemu sodišču naloži, da je tožniku dolžno vrniti 2/3 plačane sodne takse, tj. 120 EUR, ter mu povrniti stroške tega pritožbenega postopka. Ker pa v ZPP niti v ZST-1 ni podlage, da bi obravnavane pritožbene stroške lahko v plačilo naložili prvostopenjskemu sodišču oziroma državi, je pritožbeno sodišče tožničin predlog, da ji sodišče prve stopnje povrne stroške tega pritožbenega postopka, zavrnilo.

1 Kar je pomembno z vidika prehodne določbe ZST-1D, urejene v njegovem 48. členu, ki v prvem odstavku določa, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je taksna obveznost nastala do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi, v drugem odstavku pa, da če je bila do uveljavitve tega zakona plačana taksa za postopek ali dejanje, ki bo opravljeno po uveljavitvi tega zakona, se taksa po tem zakonu ne plača. 2 Prim. 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1. 3 Samo v tem primeru bi lahko povrnitev terjala od tožene stranke.