Jedro

V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 1. člena ZAzil za priznanje azila tožniku. Pravilen je zaključek, da strah tožnika pred preganjanjem objektivno ni utemeljen in da tako tožnik ne izpolnjuje pogojev po 2. odstavku 1. člena Zazil. Azil iz humanitarnih razlogov se prizna zgolj ob predpostavki, da takšni razlogi v konkretnem primeru tudi obstajajo. Vendar pa tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi bili takšni razlogi podani, pa tudi sicer tožnik ni navajal nobenih konkretnih dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati drugače. Pogoje, pod katerimi se prosilcu prizna azil, je določil že zakonodajalec, tožena stranka pa mora kot pristojni organ v postopku za priznanje azila oceniti, ali so konkretne okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za priznanje azila takšne, da se lahko utemeljeno čuti ogroženo in ali je tak strah tudi objektivno utemeljen.

Tožena stranka je na podlagi dveh zaslišanj tožnika in številnih poročil zaključila, da so tožnikove izjave glede časovno odmaknjenega odhoda iz matične države v letu 2001 verjetne ter da se nekatere izjave tožnika, podane ob vložitvi prošnje za azil in na zaslišanjih glede dogodkov v preteklosti v splošnem ujemajo in da je tožnikova zgodba v tem smislu verodostojna. Vendar pa tožena stranka ob upoštevanju poročil, ki jih je preučila in se nanašajo na aktualne (sedanje) razmere v tožnikovi matični državi, utemeljeno zaključuje, da za tožnika ni več nevarnosti, da bi bil preganjan v matični državi zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Izčrpno navaja poročila, ki jih je preučila v zvezi z položajem tožnika v matični državi, preverila pa je tudi, kakšen je odnos do bivših pripadnikov službe državne varnosti, ki so se uprli sodelovanju s to službo z vidika, ali imajo zaščito s strani lastne države, in ugotovila, da je v Srbiji znan primer bivšega pripadnika službe državne varnosti, ker je na televiziji javno govoril o obstoju odredov za likvidacije v policiji, vendar pa mu je bilo po dveh tednih pripora dovoljeno, da se brani s prostosti, sojenje pa se je končalo v avgustu leta 2000, ko je tožilstvo odstopilo od obtožb. Tožena stranka je preverila tudi sedanjo politično situacijo v matični državi tožnika. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno preučila tiste okoliščine, ki jih je navedel tožnik in je po presoji sodišča pravilno ocenila vse pravno relevantne okoliščine. Tožnik v tožbi tudi ne oporeka poročilom, ki jih je tožena stranka preučila, in tudi ne podatkom, ki jih je tožena stranka pridobila ter na podlagi tega naredila oceno stanja v matični državi tožnika.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odločba US, 113/00 - odločba US, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji (dalje: RS) ter odločila, da mora tožnik zapustiti RS v roku 30 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 21. 8. 2001 podal prošnjo za azil, v kateri je navedel, da je bil politično preganjen, da je član SPO in se nanj izvajajo psihični pritiski, kličejo ga na informativne razgovore in zaslišujejo, silijo ga, naj podpiše izjavo, ki so jo v naprej pripravili in katera blati predsednika izvršilnega odbora SPO v A; če pa se ni javil, so ga iskali tudi doma, kjer tožnik nima nikogar, saj njegov sin živi z njegovim očetom v Nemčiji. Tožnik je hotel priti v Slovenijo in ne v katero drugo državo. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je bil tožnik zaslišan dne 15. 1. 2002 ob prisotnosti pooblaščenke in ponovno 14. 5. 2003, ponovno v prisotnosti pooblaščenke. V obrazložitvi še navaja, da je v postopku tožena stranka preverjala utemeljenost razlogov za priznanje azila, na katere se v svoji prošnji in izjavah na zaslišanju sklicuje tožnik. Tožena stranka je najprej v postopku ugotavljala verodostojnost izjav tožnika in utemeljenost njegovega subjektivnega strahu zaradi preganjanja v preteklosti. Prav tako je tožena stranka posebej preverjala, ali se zgodba tožnika sklada tudi z objektivnimi informacijami iz njegove matične države in pri tem uporabila naslednje vire informacij: Poročilo Raziskovalnega direktorata odbora za imigracije in begunce, Ottawa, November 2001, Poročilo organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE), December 1999, Program Srbskega gibanja za obnovo (SPO), intervju Vuka Draškovića za novosadski dnevnik (leta 2000), Poročilo Agencije France press, Avgust 1995, Poročila Agencije BETA in Tanjug, odgovor Daniela Schunterja, International War and Peace Reporting Program Manager and Coordinative Editor, Serbia, Poročilo Mednarodne krizne skupine z dne 18. 3. 2003 z naslovom Srbija po Djindjiću, Navodila (Asylum policy instructions) pristojnega organa Velike Britanije, članki objavljeni v časopisu Delo dne 18. 3. 2003, 19. 3. 2003 in 20. 3. 2003 ter Poročila Slovenske tiskovne agencije, http://www.24ur.com. Tožena stranka je po preverjanju ugotovila, da se nekatere izjave prosilca, podane ob vložitvi prošnje za azil in na zaslišanjih glede dogodkov v preteklosti v splošnem smislu ujemajo in je njegova zgodba v tem smislu verodostojna. Tožnik je po lastnih navedbah pripadnik Srbskega gibanja za obnovo (SPO), ki ga vodi Vuk Drašković. Po zmagi DOS na volitvah se je začel politični teror in boj za oblast med dvema vodilnima strankama DOS in sicer demokratsko stranko (DS) Zorana Djindjića in demokratsko stranko Srbije (DSS) Vojislava Koštunice. Ker niso šli na volitve, ima DSO pripadnike SPO za izdajalce, za katere ni mesta v Srbiji. Razlog, da je tožnik zapustil matično državo pa so tudi politični umori štirih visokih funkcionarjev njegove stranke in poizkus umora vodje stranke Vuka Draškovića. V ugotovitvenem postopku je tožena stranka navedeno posebej preverjala na podlagi Poročil Agencije BETA z dne 30. 1. 2003, ki je poročala o sojenju morilcem štirih pripadnikov SPO, ki so bili ubiti 3. 10. 1999. Daniel Schunter pa v svojem odgovoru med drugim navaja, da sta bila meseca januarja 2003 zaradi umora štirih visokih predstavnikov SPO na 15 let zapora obsojena pripadnika specialnih enot (Jedinice za specialne operacije - JSO), katerih vozilo se je zaletelo v konvoj, v katerem se je vozil Vuk Drašković in umorjeni. Slovenska tiskovna agencija je nato dne 30. 4. 2003 poročala, da je beograjska policija vložila kazensko ovadbo proti Slobodanu Miloševiću, ki ga bremenijo vpletenosti v poizkus uboja Vuka Draškovića. Tožnik je na zaslišanju med drugim pojasnil, da je po narodnosti Srb pravoslavne veroizpovedi in je živel v vasi B pri A. Z ženo sta se ločila leta 1986, ko je bil sin dodeljen s sodno odločbo tožniku, vendar živi pri tožnikovem očetu v Nemčiji. Tožnik je po poklicu voznik, vendar zaposlen ni bil, pač pa je doma obdeloval zemljo in je živel dobro. V stranko SPO je vstopil leta 1991 zaradi ideje o demokraciji in močni evropski Srbiji ter borbi proti komunizmu, poleg tega pa se stranka zavzema za vračanje monarhije in za demokratično Srbijo. V vodstvu stranke sta bila poleg zakoncev Drašković tudi odvetnik AA in BB, predsednik stranke imenovane Nova Srbija, tožnik pa je bil v vodstvu stranke na ravni občine. Članske izkaznice nima pri sebi, pač pa jo ima doma. Po vstopu v stranko so ga večkrat odpeljali na informativne pogovore na policijo, vendar ga niso fizično nadlegovali, pač pa samo psihično. Prepričevali so ga, da bi bilo bolje, če bi se vključil v socialistično stranko Miloševića, vendar ti pritiski niso bili posebej hudi, ker je šlo za manjšo vas. Na podlagi Poročila Raziskovalnega direktorata odbora za imigracije in begunce, Ottawa, Kanada, tožena stranka ugotavlja, da so informacije glede obravnavanja članov SPO in njihovih odnosov z vlado Miloševića oziroma Koštunice precej skope. Agencija BETA pa je 7. 2. 2001 poročala, da je v regiji C v vzhodnem delu Srbije, stranka SPO oblikovala koalicijo z Demokratično opozicijo Srbije (DOS), ki jim je prinesla sedež več v občinski skupščini. Ista agencija je dne 25. 7. 2001 poročala, da na parlamentarnih volitvah v Srbiji 23. 12. 2000 stranka SPO ni dobila dovolj glasov za sodelovanje v parlamentu. Na federalni ravni je imela SPO enega predstavnika v srbski zbornici in nobenega v zbornici državljanov. Iz programa stranke SPO izhaja, da so temeljna načela stranke liberalnost, državljanska in demokratična orientacija, stranka pa si prizadeva za obnovo monarhije in verjame v srbsko tradicijo in vero. Tožnik je na ponovnem zaslišanju naknadno pojasnil, da v času, ko je podal prijavo proti SDV konec meseca aprila oziroma v začetku maja 2001 skoraj ni več sodeloval v stranki SPO, tako pa se je odločil že pred volitvami leta 2000, ko SPO ni hotela sodelovati z DOS in za tožnika sodelovanje ni bilo več smiselno. Na zaslišanju je še povedal, da je leta 1995 dobil poziv za mobilizacijo, vključen pa je bil v enoto državne varnosti, čeprav to na pozivu ni bilo navedeno. Najprej je bil kot rezervist v centru za urjenje državne varnosti in MNZ Srbije v D, potem pa so jih odpeljali na E goro, ki je bila takrat del srbske krajine. Cilj je bil pomagati Fikretu Abdiću pri vzpostavitvi civilne in vojaške oblasti v Veliki Kladuši in boj proti muslimanom Alije Izetbegovića. Ker je 40 ljudi odklonilo sodelovanje, so jih istega dne odpeljali neznano kam. Tožnik je vstopil v vojno v začetku junija 1995, v začetku avgusta 1995, ko je padel Knin, pa so se umaknili. Tožniku so povedali, da je doživljenjski pripadnik rezervistov enote državne varnosti. Kot rezervist je bil ponovno mobiliziran leta 1999, ko so ga poslali v F. Tam je šlo bolj za posamične napade na civiliste in tudi nasprotnike, vendar pri slednjih sam tožnik ni bil udeležen. Nato je bil razporejen v domači kraj, ki leži na tromeji med Jugoslavijo, Romunijo in Bolgarijo. Do konca vojne je bil razporejen v kontroli za varovalne meje. Ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka v obrazložitvi še navaja, da je pri preverjanju teh navedb uporabila poročilo OSCE, kjer je navedeno, da je bila E gora utrdba srbskih sil v boju proti hrvaški vojski v Kninu, avgusta 1995 pa je po ofenzivi hrvaške vojske samooklicana Republika Srbska krajina razpadla in E goro so zavzeli Hrvati, kar je imelo za posledico val preseljevanja Srbov iz Knina. Več kot 3.000 članov Službe državne varnosti (Služba državne bezbednosti, v nadaljevanju: SDB) Srbije se je neposredno pred letalskimi napadi NATA 24. 3. 1999 premaknilo v notranjost Kosova z namenom zbirati informacijo o strukturah in podpori UCK. Zvezo med SDB in paravojaškimi skupinami je predstavljal poveljnik specialnih enot državne varnosti (JSO) CC. Na Kosovu so delovali trije glavni centri SDB v krajih G, H in I. Natančna vloga in organizacija SDB je nejasna, čeprav so njena prisotnost in vojaške aktivnosti na Kosovu neizpodbitne tako pred vojno kot tudi v času vojne, najbolj zloglasna pa je bila specialna enota JSO, ki so jih imenovali tudi Rdeče baretke in so bili zelo aktivni na Kosovu. Poleg JSO je sestavljala SDB tudi redna civilna tajna policija, ki je bila na Kosovu pred in med konfliktom bazirana v navadnih policijskih postajah, čeprav je delovala ločeno od (javne) policije (dalje: MUP). Njeni uradniki so bili odgovorni za preiskovanje političnih aktivnosti in kriminala in niso bili direktno udeleženi v vojnih operacijah. Tožnik je na ponovnem zaslišanju pojasnil, da so ga leta 1999 poslali v F, kjer so bili pripadniki SDB nameščeni v zgradbi MUP, tako kot enote javne varnosti. Tožena stranka je posebej preučevala in preverjala navedbe tožnika zaradi njegove prijave proti SDB in tako ugotavljala možnost preganjana tožnika zaradi njegovega političnega prepričanja, ki mu ga po prijavi pripisuje SDB, drugih azilnih razlogov pa tožnik niti sam ne navaja. Tožena stranka ugotavlja, da o podobnih zadevah še nista odločala niti Upravno niti Vrhovno sodišče Republike Slovenije, zato je upoštevala prakso in smernice (policy) imigracijskega organa Velike Britanije - Immigration and Nationality Directorate. Ta glede postopanja s prosilci za azil iz Srbije in Črne Gore med drugim navaja, da so srbske oblasti v splošnem sposobne zagotoviti zadostno zaščito državljanom, čeprav korupcija in politični vplivi znotraj policije in sodstva še niso popolnoma odpravljeni; da bi se ugotovilo, ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec v primeru vrnitve preganjan zaradi konvencijskih razlogov, mora biti vsaka trditev prosilca ocenjena in če ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, je potrebno preveriti, ali bi bila primerna humanitarna zaščita. V primeru, da tudi za tovrstno zaščito niso izpolnjeni pogoji, je potrebno oceniti, ali gre za katero od posebnih kategorij, kot so mladoletniki brez spremstva ali zaradi pomanjkanja zdravstvene zaščite oziroma ali gre za posebne okoliščine prosilca. Navedeni organ posebej navaja, da je pod novo vlado v Srbiji politična opozicija sprejeta kot del demokratičnega procesa, vlada pa dela nujne korake v smeri odpravljanja korupcije in kriminalnih elementov iz svojih struktur, za politične aktiviste pa obstaja zadostna zaščita. Vloge, ki se nanašajo na preganjanje s strani Miloševičevega režima pred oktobrom 2000, se ob upoštevanju zamenjave vlade v splošnem ne kvalificirajo za azilno ali humanitarno zaščito, prav tako ne tiste, ki se sklicujejo na preganjanje s strani trenutne administracije. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne spada med navedene posebne kategorije, zato je dolžna tožena stranka ugotoviti, ali obstajajo posebne okoliščine, na podlagi katerih bi tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje azilne zaščite. Na zaslišanju je navedel, da je po vojni živel dokaj normalno in čakal, da pride do spremembe oblasti, v mesecu maju 2001 pa je na javno tožilstvo podal prijavo proti načelniku državne varnosti v regiji C, DD-ju in državni varnosti (SDB) na splošno. Prijavil je izginotje 40 ljudi in uboj pevca EE, znanega pevca in aktivista stranke Ibrahima Rugove. Sam tožnik je skozi okno videl, kako je pevca ustrelil policist FF. Tožnik je zahteval odgovor, kje so izginuli ljudje, ker ga je oblast glede tega 10 let zavajala. Javno tožilstvo je njegovo prijavo poslalo preiskovalnemu sodniku GG, ki je s spremembo oblasti zamenjal stranko in vstopil v Demokratsko stranko Srbije. Zato je tožnik mislil, da bo sodnik ustrezno ukrepal. Vendar pa je bil tožnik čez nekaj dni priveden k DD, ki je tožnikovo prijavo pred njim raztrgal in mu rekel, da tožnik ni več njihov. Čez 7 dni mu je nato nekdo v avto podtaknil eksploziv, tako da je avto eksplodiral pred lokalom, kjer se je nahajal tožnik. To je bilo zanj neposredno sporočilo, da je omenjena izjava DD-ja pomenila, da bo ubit. Naslednjega dne je odšel k prijatelju v 15 km oddaljen kraj, kjer je skrivoma ostal 7 dni, nadaljnjih 7 dni pa je bil na skrivaj pri prijatelju v kraju J, v Slovenijo pa je pripotoval ilegalno preko Madžarske in Hrvaške. Na Madžarskem je tožnik ostal nekaj dni, vendar ni podal vloge za azil, ker je bil prepričan, da ga bo Slovenija zaščitila najbolje. V RS je že živel in delal v letih med 1976 in 1985. V matični državi ima tožnik le teto in brata, s katerima pa nima nobenih stikov. Prav tako tudi ne kliče očeta in sina v Nemčijo. Noče, da bi izvedeli, da je tožnik v Sloveniji, kamor je prišel 19. 8. 2000, ker bi lahko to potem izvedela še SDB, ki bi ga v primeru vrnitve dala ubiti. Tožnik je v letu 2001, ko so se v ZRJ nakazovale določene demokratične spremembe, morebiti napačno ocenil, da lahko brez nevarnosti poda prijavo zoper SDB, kasneje pa se je izkazalo, da ta odločitev ni bila najbolj pametna in se sedaj ne bi rad vrnil v Srbijo in Črno goro, ker se zaveda, da oblast ni zaprla niti 1/10 ljudi iz SDB oziroma JSO, na prostosti pa je tudi še HH, ki je bil dejaven tam, kjer je delovala tožnikova enota. Tožnik misli, da ga oblast še vedno ni sposobna zaščititi, ima pa pravico izbirati, kje bo umrl in bo zato izkoristil vsa pravna sredstva, da bo v Sloveniji tudi ostal. Tožena stranka je v zvezi s tožnikovimi navedbami upoštevala članek agencije BETA, v katerem je navedeno, da je II med pričanjem pred Haaškim tribunalom na sojenju Slobodanu Miloševiću omenila tudi ime policista FF, ki je ubil tri člane njene družine in bil v odsotnosti obsojen na 20 let zapora. Po tožnikovih navedbah na ponovnem zaslišanju pa obsodba v odsotnosti pomeni, da se ta policist najbrž nahaja v Srbiji in Črni gori in je še vedno na prostosti. Tožnik je še pojasnil, da ga je SDB tedaj poslala domov izključno zato, ker je bil priča navedenega uboja pevca EE in je bil zato tudi doma pod kontrolo operativcev SDV v A ter je moral biti vedno "pri roki". Tožena stranka na podlagi razpoložljivih informacij ugotavlja, da ni mogoče zaslediti imena DD, ki naj bi bil načelnik državne varnosti v regiji C, in GG, preiskovalnega sodnika in zaključuje, da ni bilo mogoče preveriti, ali so tožnika res poizkušali ubiti. Na ponovnem zaslišanju je zato tožena stranka tožnika soočila z navedenim in ponovno je tožnik pojasnil, da je DD nedvomno obstajal in je bil na položaju načelnika državne varnosti v regiji C s sedežem v K, vendar tožnik ne ve, ali je še vedno v tem položaju. Prav tako je tožnik pojasnil, da v enoto SDB ni vstopil prostovoljno, čeprav mu je bilo rečeno, da odhaja v vojaške vaje, potem pa so jih odpeljali v D in po 10 dneh na E goro. V D je tožniku DD povedal, da je v rezervni sestavi SDB, se pravi da je bil priključen enotam, ki so bile neposredno odgovorne CC-ju in tožnik ni imel nikakršne izbire ne glede na to, da je bil drugače tedaj član SPO. Tožnik poudarja, da je navedeno prijavo podal proti celotni službi državne varnosti (SDB) in ne le proti DD. Tožena stranka v obrazložitvi še navaja, da je pri preverjanju utemeljenosti subjektivnega strahu tožnika pred vrnitvijo v matično državo upoštevala in posebej preverjala trenutno politično in družbeno situacijo v Srbiji in Črni gori in po najnovejših informacijah ugotovila, da so bile v tej državi preklicane izredne razmerje, ki jih je oblast uvedla po uboju premiera Zorana Djindjića 12. 3. 2003 in so trajale več kot mesec dni. V tem času je srbska skupščina izvolila Zorana Živkovića za novega premiera, Čedomirja Jovanovića pa za podpredsednika srbske vlade, oba pa sta iz Demokratske stranke pokojnega premiera Djindjića. Prav tako se je srbski parlament lotil temeljite prenove zakonov o sodiščih, hkrati pa so "začele padati glave Miloševićevih sodnikov". Novi srbski premier je napovedal možnost prepovedi delovanja radikalnih strank, kot so Šešljevi srbski radikalci ali Stranke srbske enotnosti, na ozemlju Srbije pa so v tem času tudi prepovedali prodajo promiloševićevskega dnevnika Dan in izrekli več opominov in denarnih kazni nekaterim uredništvom, ki niso delovala v skladu z izrednimi razmerami, po katerih so morali vsi, ki obveščajo javnost, vse kar je v zvezi s preiskavo atentata podrediti uradnim sporočilom ali izjavam odgovornih. Med drugim so mediji poročali, da je srbsko notranje ministrstvo podalo kazenske ovadbe proti pripadnikom kriminalne združbe iz Beograjske mestne občine Zemun, t.i. Zemunski klan, ki so osumljeni umora premiera Zorana Djindjića. Srbski notranji minister Dušan Mihajlović pa je na novinarski konferenci povedal, da so bile vložene kazenske ovadbe proti 45 osebam, med katerimi so tudi nekdanji pripadniki razpuščene policijske enote za posebne operacije (JSO), politične osebnosti in visoki vojaški častniki. Kazenske ovadbe so vložene med drugim proti nekdanjemu poveljniku JSO in poznejšemu voditelju "Zemunskega klana" HH, nekdanjemu pomočniku poveljnika JSO II in petim pripadnikom Miloševićeve SDB, ki so neposredno sodelovali pri poizkusu atentata v Budvi junija leta 2000. Prav tako pa je kazenska ovadba vložena proti nekdanjemu načelniku jugoslovanskega generalštaba JJ. Med preiskavo atentata na Zorana Djindjića in vzporednim bojem proti organiziranemu kriminalu je policija pojasnila 28 ubojev, 23 poizkusov ubojev, 45 izsiljevanj, 15 ugrabitev, 208 kaznivih dejanj v zvezi z mamili ter številna druga kazniva dejanja. Iz odgovora KK na vprašanja tožene stranke, kakšen je odnos do bivših pripadnikov SDB, ki so se uprli sodelovanju s to službo in ali imajo zaščito s strani lastne države izhaja, da se ta odnos razlikuje glede na čas pred in po padcu režima Slobodana Miloševića ter opisuje v Srbiji znani primer bivšega pripadnika SDB Božidara Spasića, lastnika privatne detektivske agencije SIA, ki so ga srbske oblasti aretirale 30. 11. 1999, ker je na televiziji govoril o obstoju "odredov za likvidacije" v policiji. Njegova aretacija bi naj bila povezana z njegovo ostro kritiko režima Slobodana Miloševića in tudi z odkrivanjem detajlov o povezavi SDB s kriminalom pri likvidaciji političnih emigrantov v zahodni Evropi in ZDA v času SFRJ. Vendar je bilo po dveh tednih pripora Spasiću dovoljeno, da se brani na prostosti, sojenje pa se je končalo meseca avgusta 2000, ko je tožilstvo odstopilo od obtožbe. Po padcu Miloševićevega režima se je v resor državne varnosti Srbije vrnilo veliko njenih bivših pripadnikov, ki so iz nje sami odšli oziroma so bili žrtve političnih čistk, lustracija v SDB pa ni bila izvedena. Zato so vsi sedanji in bivši pripadniki te službe zaščiteni s strani države. To je bilo povsem očitno takrat, ko je demokratična oblast državljanom omogočila vpogled v originalne dosjeje SDB, v katerih pa so bila cenzurirana imena sodelavcev in pripadnikov RDB, ki so dostavljali podatke o zasledovanih osebah. Dejstvo, da je del nekdanjih in sedanjih pripadnikov RDB odkrito delal za organizirani kriminal, in umor predsednika vlade Zorana Đinđića pa sta vpliva na to, da je država radikalno spremenila svoje stališče do vprašanja lustracije SDB in preiskovanja odgovornosti njenih uslužbencev in tako so bili aretirani bivši vodje SDB LL in njegov bližnji sodelavec in kreator JSO CC kot tudi na desetine pripadnikov JSO. Po izjavah organov oblasti v Beogradu so bili v zadnjih akcijah aretirani tudi nekateri sedanji in do pred kratkim aktivni pripadniki SDB (sedaj BIA), ki so bili povezani z organiziranim kriminalom in atentatom na premiera. Odkritje, da je bil atentator na Zorana Đinđića dolgoletni pripadnik SDB oziroma namestnik poveljnika JSO ter da je SDB oziroma JSO ugrabila in ubila nekdanjega predsednika Srbije Ivana Stambolića, bo očitno vplivala na to, da bodo številne tajne službe kot tudi njeni bivši in sedanji pripadniki postali predmet javnih preiskav in sodnih procesov. Iz vpogledanih poročil, ki jih je zbrala tožena stranka zaradi ocene tožnikove subjektivne ogroženosti oziroma iz trenutne objektivne politične situacije v matični državi tožnika, je razvidno, da je 4. 2. 2003 jugoslovanski parlament sprejel novo ustavo, na podlagi katere se je Zvezna Republika Jugoslavija preimenovala v unijo Srbije in Črne Gore. Za vodenje resorja državne varnosti (SDB), ki se je preimenovala v Varnostno informativno agencijo (BIA), je bil januarja 2003 imenovan Miša Miličević, ki velja za profesionalca in mu zaupa tako vlada v Beogradu kot tudi mednarodna skupnost. Njegovo imenovanje pa je sledilo odločitvi srbskega premiera Zorana Djindjića, da prekine povezavo med BIA in kriminalnim "Zemunskim klanom", ki ga danes srbske oblasti tudi obtožujejo, da je organiziral atentat na Djindjića. Tako je bil v mesecu januarju 2003 zamenjan dotedanji direktor BIA Andreja Savić in njegov namestnik Mirolad Bracanović, ki je bil blizu HH, enemu izmed voditeljev "Zemunskega klana" in nekdanjemu poveljniku JSO (Rdečih baretk). Dalje tožena stranka ugotavlja na podlagi podatkov Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju: UNHCR) da je Srbija in Črna gora podpisnica pomembnejših mednarodnih konvencij in članica mednarodnih organizacij. Dne 3. 4. 2003 je postala tudi članica sveta Evrope (Council of Europe). Tožena stranka v obrazložitvi dalje še podrobno opisuje trenutno politično situacijo v Srbiji in Črni gori ter pri tem povzema poročilo ICG ter intervju dr. MM, in na podlagi vsega navedenega zaključuje, da ne obstajajo zadostni razlogi za priznanje azila tožniku po Ženevski konvenciji, ker subjektivni strah tožnika pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju ni utemeljen. Na podlagi izjav tožnika tožena stranka ugotavlja, da zaradi političnega prepričanja pred letom 2001 ni bil preganjan, član stranke SPO pa je bil od leta 1991, vendar je bil kljub temu vpoklican v SDB, po vojni pa je, kot sam pravi, živel normalno življenje. Ne glede na to, da tožnik zatrjuje, da je v SDB vstopil neprostovoljno, ga nihče ni preganjal, prav tako pa ni bil podvržen nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju zaradi političnega prepričanja. Tožena stranka je v postopku posebej preverjala, ali gre za obstoj političnega prepričanja in ali je tega mogoče povezati s subjektivnim strahom tožnika, in zaključuje, da subjektivnega strahu tožnika tudi ni mogoče povezati z razlogom političnega prepričanja pred prijavo SDB, Subjektivni strah tožnika pa tudi ni objektivno utemeljen. Posebej pa je tožena stranka preverjala tudi, ali je morda po prijavi SDV oblast pripisala politično prepričanje tožniku in ali bi tožnik lahko občutil subjektivni strah pred preganjanjem zaradi tega razloga. Pri tem je posebej preverjala, ali gre v tem primeru za pomanjkanje zaščite s strani države, vendar tožnik v postopku ni dokazal, da pripisano politično prepričanje dejansko obstaja. Na podlagi razpoložljivih informacij o politični situaciji v Srbiji in Črni gori ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali država nudi zaščito tistim, ki prijavijo organe državne varnosti, vendar mnoge informacije pričajo o tem, da so nekdanji in sedanji člani BIA (nekdanje SDB) zaradi vojne proti organiziranemu kriminalu vedno bolj podvrženi preiskavam in aretacijam s strani vlade. Če je tožnik res podal prijavo zoper SDB, bi ga morala v skladu s sedanjo politiko in razmerami oblast zaščititi. Čeprav so sedanje razmere v Srbiji kompleksne, v veliki meri pogojene s tem, da se javnost in institucije v Srbiji še niso soočile z zločini v smislu priznanja kolektivne odgovornosti, to samo po sebi še ne more biti razlog za priznanje azila tožniku. Tudi praksa Velike Britanije, Danske in nekaterih drugih držav kaže na to, da se za novo oblast v Srbiji in Črni gori ocenjuje, da je sposobna urediti razmere v državi, Vlada Srbije in Črne gore pa kaže voljo do vzpostavitve reda v državi in približevanja načelom demokracije in vladavine prava, ki so tudi načela Evropske unije in njenih pridruženih članic. Dalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik na ponovnem zaslišanju sam povedal, da absolutne varnosti ni v nobeni državi in tudi ne v Sloveniji, ker ga kriminalne strukture lahko likvidirajo, če to želijo, kjerkoli. Drugih posebnih okoliščin pa v postopku ni izkazal. Zato ni razlogov za zaključek, da tožnik ne bi bil deležen zadostne zaščite strani lastne države, ki po uboju predsednika vlade Zorana Djindjića poizkuša pretrgati vez med oblastnimi institucijami oziroma varnostnimi in tajnimi službami ter kriminalom in tako vzpostaviti stabilnost ne glede na vse probleme, ki se pri tem pojavljajo. Prav tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje humanitarnega azila, zato je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno in mu določila rok na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, v katerem mora zapustiti RS.

Tožnik meni, da uvodoma navedena odločba ni pravilna in jo s tožbo v celoti izpodbija iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poleg pooblastila za zastopanje in izpodbijane odločbe prilaga še 3 časopisne članke v tujem jeziku in pisavi. V tožbi navaja, da je na zaslišanju podrobno navajal imena ljudi, s katerimi je prišel v stik v zvezi z razlogi, zaradi katerih je ogrožen v primeru vrnitve v matično državo. DD, načelnik državne varnosti v regiji C, h kateremu je bil tožnik priveden po vložitvi prijave proti SDB, je pred njim strgal prijavo ter mu povedal, da ni več njihov. Čez teden dni mu je zaradi podtaknjenega eksploziva razneslo avto, ki se je nahajal pred nekim lokalom. Omenjeni dogodek je bil zadnji v vrsti, ki je privedel do pobega tožnika iz matične države, izjava DD in eksplozija avtomobila tožeče stranke pa pojasnjujeta, da so se tožniku želeli maščevati zaradi njegove prijave proti SDB. Tožniku grozi fizično uničenje v primeru vrnitve v matično državo zaradi tega, ker je nekdanji pripadnik SDB, ki je bil sicer vanjo mobiliziran neprostovoljno, kot tak pa pripada posebni družbeni skupini. Okoliščina, da je približno 40 kolegov tožeče stranke, ki niso hoteli sodelovati v akcijah, izginilo neznano kam, dokazuje, da so omenjene strukture pripravljene resno obračunati tudi z nasprotniki v lastnih vrstah. Tožnik poudarja, da je v primerjavi z ostalimi nekdanjimi pripadniki SDB v drugačnem položaju, saj si je upal prijaviti dejanja te organizacije in tako izpostavil nekatere ljudi, ki so v njej delovali. Država tožnika zaradi prepletenosti mafijskih in oblastnih struktur ne more učinkovito zaščititi, kar dokazuje eksplozija avtomobila tožnika le en teden po vloženi prijavi pri javnem tožilstvu, ki jo je posredovalo preiskovalnemu sodniku GG, nazadnje pa je prišla v roke DD, ki je tožniku grozil, teden dni pozneje pa je eksplodiral tožnikov avtomobil. Med postopkom je tožena stranka preverila nekatere informacije, ki jih je posredoval tožnik in pri tem ugotovila, da se ujemajo z njegovimi izjavami. Nekaterih ključnih informacij za ugotovitev ali obstajajo razlogi za priznanje azila tožniku v Republiki Sloveniji, pa tožena stranka ni preverila oziroma ni o njih našla nobene informacije. Po določbi 6. odstavka 24. člena Zakona o azilu dodelitev azila oziroma zavrnitev prošnje ni odvisna od predložitve nobenega formalnega dokaza, pač pa odločba pristojnega organa temelji samo na podlagi celovite preučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil prosilca za azil. Tožnik je med postopkom popolnoma sodeloval s toženo stranko in ji posredoval mnogo kakovostnih podatkov, ki utemeljujejo njegovo prošnjo, svoje navedbe pa je utemeljil z natančno navedbo dejstev, dogodkov in imen, kar bi morala tožena stranka upoštevati pri odločanju. Tožena stranka bi morala upoštevati, da je zaradi tožnikove prijave SDB pri pristojnih organih in vednosti bivših pripadnikov in vodilnih teh enot tožnik v neposredni življenjski nevarnosti v primeru vrnitve. V zvezi z delovanjem SDB pa bi lahko tožena stranka zaprosila za informacije UNHCR v F na Kosovu preko zaprosila UNHCR v Sloveniji, a tega ni storila, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je ilegalna paralelna država v Srbiji dobivala vse večji vpliv od leta 2002, v glavnem pa so njeni člani osredotočeni okoli državne varnosti, vojske in obveščevalnih služb ter imajo interes varovati svoje lastne aktivnosti in prijatelje. Dejstvo, da je tožnik prijavil SDB in pri tem izpostavil nekatere njene vodilne pripadnike, pomeni tako nevarnost maščevanja, ki se je že izkazala za realno. Zato ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnikov strah ni objektivno utemeljen. Tožnik je podal dovolj podatkov, s katerim je podkrepil svoj subjektivni strah pred preganjanjem, prav tako pa mu objektivne razmere v državi ne omogočajo varne vrnitve in bi bil podvržen maščevalnemu mučenju in neposredni nevarnosti umora s strani kriminalne paradržave in bivših pripadnikov SDB, institucionalne strukture oblasti pa tožnika niso sposobne zaščititi. Po določbi 5. odstavka 24. člena ZAzil mora pristojni organ ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti upoštevati vse okoliščine ter pridobiti razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo. Ob upoštevanju vseh dejstev in okoliščin je tožnik izkazal utemeljenost svoje prošnje za azil, napačno pa je tolmačenje tožene stranke, da bi ga sedanja oblast v skladu s sedanjo politiko in razmerami zaščitila, ker je prijavil SDB. Kot že sama tožena stranka ugotavlja, gre za prepletenost oblastnih elementov s kriminalnimi strukturami. Omenjeno dejstvo potrjuje izpustitev sodnika Okrožnega sodišča v L NN iz pripora po 71 dneh, čeprav je proti njemu tekla preiskava zaradi številnih kaznivih dejanj, med drugim zaradi podkupovanja v zvezi z izpuščanjem obtožencev na prostost, nezakoniti zniževanjem kazni zapora, zveze s kriminalno družbo "Zemunski klan", kar je sporočil MNZ Srbije po njegovi aretaciji v zvezi z umorom srbskega premiera letos, kot je razvidno iz tožbe priloženega članka srbskega dnevnika Novosti z dne 10. 6. 2003. Omenjeni sodnik je znova na svojem delovnem mestu. Iz lastnih ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, po mnenju tožnika izhaja, da je upravičen do priznanja azila v RS in meni, da je iz tega razloga izrek odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, saj iz nje nedvomno izhaja, da je tožnik ogrožen v primeru vrnitve v matično državo in, da obstaja nevarnost maščevanja nekdanjih in sedanjih pripadnikov SDB ter drugih z njimi povezanih oseb, ki zasedajo pomembne položaje v srbskih institucijah. Strah tožnika je utemeljen na politični osnovi in na dejstvu, da pripada posebni družbeni skupini. Realna nevarnost, ki mu preti, pa je individualizirana in ogroža njegovo psihično integriteto, saj tožnik ni deležen zaščite pred šikanami in psihičnim maltretiranjem. Še večja pa je nevarnost za njegovo fizično eksistenco, saj so ga že poizkušali eliminirati. V primeru vrnitve v matično državo bi to storili znova. Glede na pojasnjeno bi bila vrnitev tožnika glede na objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, resna grožnja njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (non-refoulement). Ta pravica pa je absolutna in je države ne morejo omejiti, saj se Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli nanaša na vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju države podpisnice. Ta mora v konvenciji zagotovljene pravice in svoboščine omogočiti vsakomur, ki se nahaja na njenem teritoriju. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna azil v Republiki Sloveniji oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je posredovala sodišču skupaj z upravnimi spisi obravnavane zadeve prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 2. odstavku 1. člena ZAzil za priznanje azila tožniku.

Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil namreč daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusov beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija), po presoji sodišča pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavnem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju tožnik, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Pravilen je tudi njen zaključek, da strah tožnika pred preganjanjem objektivno ni utemeljen in da tako tožnik ne izpolnjuje pogojev po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Prav tako v konkretnem primeru tudi ni razlogov za priznanje azila na podlagi določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj se azil iz humanitarnih razlogov prizna zgolj ob predpostavki, da takšni razlogi v konkretnem primeru tudi obstajajo. Vendar pa tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi bili takšni razlogi podani, pa tudi sicer tožnik ni navajal nobenih konkretnih dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati drugače. Pogoje, pod katerimi se prosilcu prizna azil, je določil že zakonodajalec, tožena stranka pa mora kot pristojni organ v postopku za priznanje azila oceniti, ali so konkretne okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za priznanje azila takšne, da se lahko utemeljeno čuti ogroženo in ali je tak strah tudi objektivno utemeljen.

Iz podatkov upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev matične države v letu 2001 navedel, da je politično preganjan, da je član stranke SPO in se nanj izvajajo psihični pritiski, kličejo ga na informativne razgovore, ga zaslišujejo in silijo, da naj podpiše v naprej pripravljeno izjavo, ki blati predsednika izvršilnega odbora SPO v A. Tožnik je kot razlog za zapustitev matične države na ustnem zaslišanju naknadno navedel, da je bil po mobilizaciji v enote državne varnosti v letih 1995 in 1999 priča izginotju 40 ljudi, ki so odklonili sodelovanje in so jih odpeljali neznano kam, bil pa je tudi priča umora znanega aktivista stranke Ibrahima Rugove in pevca EE, ki ga je v hrbet ustrelil policist FF, zaradi česar je tožnik v mesecu maju 2001 na javno tožilstvo poslal prijavo proti DD, načelniku državne varnosti v regiji C in državni varnosti na splošno.

Tožena stranka je na podlagi dveh zaslišanj tožnika in številnih poročil, ki so navedena v izpodbijani odločbi in se nahajajo v upravnem spisu skupaj s prevodi v slovenskem jeziku, zaključila, da so tožnikove izjave glede časovno odmaknjenega odhoda iz matične države v letu 2001 verjetne ter da se nekatere izjave tožnika, podane ob vložitvi prošnje za azil in na zaslišanjih glede dogodkov v preteklosti v splošnem ujemajo in da je tožnikova zgodba v tem smislu verodostojna. Vendar pa tožena stranka ob upoštevanju poročil, ki jih je preučila in se nanašajo na aktualne (sedanje) razmere v tožnikovi matični državi, utemeljeno zaključuje, da za tožnika ni več nevarnosti, da bi bil preganjan v matični državi zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožena stranka izčrpno navaja poročila, ki jih je preučila v zvezi z položajem tožnika v matični državi, preverila pa je tudi, kakšen je odnos do bivših pripadnikov službe državne varnosti, ki so se uprli sodelovanju s to službo z vidika, ali imajo zaščito s strani lastne države, in ugotovila, da je v Srbiji znan primer bivšega pripadnika službe državne varnosti, ki so ga srbske oblasti aretirale že 30. 11. 1999, ker je na televiziji javno govoril o obstoju odredov za likvidacije v policiji, vendar pa mu je bilo po dveh tednih pripora dovoljeno, da se brani s prostosti, sojenje pa se je končalo v avgustu leta 2000, ko je tožilstvo odstopilo od obtožb. Tožena stranka je preverila tudi sedanjo politično situacijo v matični državi tožnika ter ugotovila, da je v letu 2003 prišlo do velikih sprememb, sprejeta je bila nova ustava dne 4. 2. 2003, Srbija in Črna gora pa je postala članica Sveta Evrope dne 3. 4. 2003, reorganizacijo in zamenjavo vodstva pa je doživel tudi resor državne varnosti, ki se je preimenoval v Varnostno informativno agencijo (BIA), z zamenjavo direktorja. Na to mesto je bil januarja 2003 imenovan Miša Miličević, ki uživa zaupanje mednarodne skupnosti in vlade ter velja za profesionalca, njegovo imenovanje pa je sledilo odločitvi tedanjega srbskega predsednika vlade Zorana Djindjića, da prekine povezavo med BIA in kriminalnim "Zemunskim klanom". Do uboja predsednika vlade (12. 3. 2003) je prišlo sredi velikih sprememb, pri čemer je umor predsednika vlade vplival na to, da je država radikalno spremenila stališče do vprašanj lustracije pripadnikov službe državne varnosti in preiskovanja njihove odgovornosti. Umoru predsednika vlade so sledile izredne razmere, med katerimi so bile razpuščene marca 2003 posebne policijske enote za posebne operacije (JSO) in vložene kazenske ovadbe proti njenim nekdanjim pripadnikom in visokim funkcionarjem teh služb in nekdanjemu načelniku jugoslovanskega general štaba. Tožena stranka je tudi po presoji sodišča pravilno preučila tiste okoliščine, ki jih je navedel tožnik in je po presoji sodišča pravilno ocenila vse pravno relevantne okoliščine. Tožnik v tožbi tudi ne oporeka poročilom, ki jih je tožena stranka preučila, in tudi ne podatkom, ki jih je tožena stranka pridobila ter na podlagi tega naredila oceno stanja v matični državi tožnika. Sodišče nima pomislekov glede ocene sedanjega stanja v Srbiji in Črni gori, ki jo je naredila tožena stranka, ker je preučila in uporabila aktualna poročila in podatke, vsega tega pa tožnik v tožbi ne izpodbija in ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo oceno, ki jo je izdelala tožena stranka oziroma nanjo vplivalo. Prav tako na oceno stanja v matični državi ne vplivajo tožbi priloženi časopisni izrezki iz obdobja po tem, ko je bila izpodbijana odločba že vročena tožniku, (iz meseca junija 2003), tožnik pa za priložene članke niti ne trdi, da so neposredno povezani z obravnavano zadevo, ki je v tem primeru predmet spora; to pa je glede na določbo 2. odstavka 1. člena ZUS lahko samo uvodoma navedena odločba tožene stranke.

Po presoji sodišča je tako tožena stranka dejansko stanje ugotovila v skladu z določbo 33. člena ZAzil, ki določa, da mora pristojni organ po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen priskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ker tožnik v postopku ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve, je tožena stranka sama pribavila in preučila vse razpoložljive vire, ki so se nanašali na njegove navedbe, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za azil. Sodišče se strinja z ugotovitvami tožene stranke, da zbrani podatki izjav tožnika o njegovi ogroženosti ne potrjujejo. Glede na navedeno tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen, prav tako tudi ni utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava niti niso podane bistvene kršitve pravil postopka, ki jih uveljavlja tožeča stranka s tožbeno trditvijo, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

K 2. točki: Tožnik je v tožbi predlagal tudi oprostitev plačila stroškov postopka. Vendar pa so v tem postopku nastali zgolj stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Ker iz upravnih spisov izhaja utemeljenost predloga, za oprostitev plačila sodnih taks mu je sodišče ugodilo in ga na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) oprostilo plačila sodnih taks, ker bi bila z njihovim plačila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.