Jedro

Sodišče je pri izreku enotne pogojne kazni upoštevalo kot določeno tudi kazen, ki je bila z združitvijo že povzeta v drugo sodbo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Celju I K 31797/2011 z dne 25. 7. 2013 spremeni tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika določi kazen 9 (devet) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v času dveh let po pravnomočnosti te sodbe plača oškodovanemu R. B., znesek 3.308,09 EUR, v mesečnih obrokih.“

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo devet mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in z upoštevanjem kazni osmih mesecev zapora po pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 50289/2010 z dne 5. 1. 2011, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 je bila določena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo štirih let ter z dodatnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu R. B. plača znesek 3.308,09 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je A. D. dolžan plačati oškodovancu R. B. znesek 3.308,09 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obsojeni oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP in 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi z 57. in 59. členom KZ-1. Predlagal je, da se izpodbijana sodba glede kazenske sankcije razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu, ki pa se do nje ni opredelil. 4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je Okrožno sodišče v Celju pri izreku pogojne obsodbe v izpodbijani sodbi nepravilno upoštevalo tudi pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 50289/2010 z dne 5. 1. 2011, ki pa je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah II Kr 50289/2010 z dne 5. 2. 2013 že preklicana in je ta sodba postala tudi že pravnomočna. S tako odločitvijo naj bi bil kršen kazenski zakon po 5. točki 372. člena ZKP.

5. Stališče vrhovnega državnega tožilca je utemeljeno in je zato Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo, tako, da je bil iz izreka o pogojni obsodbi izpuščen del o upoštevanju sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 50289/2010 z dne 5. 1. 2011 ter del o določitvi enotne kazni; izrek o pogojni obsodbi pa oblikovan tako kot izhaja iz izreka te sodbe, torej upoštevaje le določeno kazen devet mesecev zapora za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, medtem ko je besedilo glede preizkusne dobe ostalo nespremenjeno, kot tudi izrek izpodbijane sodbe v ostalih, nespremenjenih delih.

6. Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo je vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, je bilo zahtevi ugodeno in odločeno, kot izhaja iz izreka te sodbe.