Jedro

Po zakonu overjena zasebna listina je verodostojna listina v smislu 23. čl. ZIZ samo, če je na listini overjen podpis zavezanca. Kot škodo, ki utegne nastati dolžniku z začasno odredbo, je treba razumeti vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja, ki bi ga utegnil dolžnik pretrpeti z izdajo začasne odredbe, četudi bi se morda pozneje izdaja le-te upravičila, ne pa samo kot pravno nedopustno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnika oprostilo plačila sodne takse (1. točka izreka), zavrnilo upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 27.6.2000 (2. točka izreka) in zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 27.6.2000 (3. točka izreka). Upnik se je pravočasno pritožil zoper 2. in 3. točko izreka in navedel, da je vložil predlog za izvršbo na podlagi zasebne listine, ki jo je v skladu z zakonom overil notar, zato je to po zakonu overjena listina, ki bi jo sodišče moralo šteti za verodostojno listino po 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS št. 51/98, v nadaljevanju: ZIZ). Sodišče bi tudi moralo izdati predlagano začasno odredbo, saj dolžnik upniku izterjevani znesek nedvomno dolguje in ga bo moral v vsakem primeru poravnati, zato bi z izdano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Pritožba ni utemeljena. K PRITOŽBI ZOPER ZAVRNITEV PREDLOGA ZA IZVRŠBO: Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da listina, na podlagi katere je upnik vložil predlog za izvršbo, ni verodostojna listina, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo v smislu 23. čl. ZIZ. Med verodostojnimi listinami, ki so lahko podlaga za izterjavo denarne terjatve po 23. čl. ZIZ, je v 2. odst. 23. čl. ZIZ navedena tudi po zakonu overjena zasebna listina, vendar ZIZ tega pojma podrobneje ne opredeli. Zmotno pa je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tudi Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 29/99, v nadaljevanju: ZPP) podrobneje ne opredeljuje zasebne listine. Postopek z izdajo plačilnega naloga (431. - 441. čl. ZPP) je posebna vrsta pravdnega postopka, ki je po svoji vsebini in poteku zelo podoben postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, saj se tudi plačilni nalog izda za izterjavo denarne terjatve, ki mora biti praviloma izkazana z verodostojno listino (prim. 1. odst. 431. čl. ZPP), ZPP pa tudi primeroma našteva, katere so verodostojne listine (2. odst. 431. čl. ZPP). Tako je v 2. točki 2. odst. 431. čl. ZPP določeno, da je verodstojna listina tudi zasebna listina, na kateri je podpis zavezanca overil organ, pristojen za overitve (poudarilo Višje sodišče). Ker se v izvršilnem postopku za vprašanja, ki niso urejena v ZIZ, smiselno uporabljajo določbe ZPP (15. čl. ZIZ), je potrebno zgoraj citirano določilo ZPP uporabiti tudi za razlago pojma overjene zasebne listine iz 2. odst. 23. čl. ZIZ. Tako se izkaže, da bi bilo mogoče vložiti predlog za izvršbo na podlagi po zakonu overjene zasebne listine, če bi bil na taki listini overjen podpis zavezanca. Listino, na podlagi katere upnik vlaga predlog za izvršbo (priloga A1), je sicer mogoče šteti za po zakonu overjeno zasebno listino, vendar je evidentno, da je na njej samo podpis upnika, ne pa tudi dolžnika kot zavezanca v smislu 2. točke 2. odst. 431. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da te listine ni mogoče šteti za verodstojno listino, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo po 2. odst. 23. čl. ZIZ, pravno povsem pravilna. K PRITOŽBI ZOPER ZAVRNITEV PREDLOGA ZA IZDAJO ZAČASNE ODREDBE: Pritožbeno sodišče se glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in še dodaja: tako kot mora upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj njegove terjatve ter nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena zaradi dolžnikovih razpolaganj, mora navesti tudi dejstva in predložiti dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja subjektivne nevarnosti (S. Triva, V. Belajec, M. Dika: Sudsko izvršno pravo - Obći dio, Informator - Zagreb, 1980, str. 356, 21). Golo zatrjevanje, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ne zadostuje, saj mora upnik to okoliščino verjetno izkazati (3. odst. 270. čl. ZIZ). Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe le pavšalno navedel, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo oz. celo nikakršne, vendar ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve. Razlogovanje v pritožbi, zakaj naj bi bil dolžnik dolžan upniku, se nanaša na prvi (objektivni) pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve - ki ga je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Glede drugega, subjektivnega pogoja - da bi dolžnik pretrpel le neznatno škodo, je pritožnikovo razlogovanje pravno napačno. Kot škodo, ki utegne nastati dolžniku z začasno odredbo, je razumeti vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja, ki bi ga utegnil dolžnik pretrpeti z izdajo začasne odredbe, četudi bi se morda pozneje izdaja le-te upravičila, ne pa samo kot pravno nedopustno škodo (začasne odredbe, ki bi povzročala takšno škodo, že iz razloga protipravnosti ne bi bilo dovoljeno izdati). Navedbe v pritožbi, da bo upniku zaradi selitve žiro računov pravnih oseb iz Agencije za plačilni promet na banke otežkočeno uveljavljanje njegove terjatve, niso relevantne, saj ne gre za dolžnikovo razpolaganje s premoženjem v smislu 2. odst. 270. čl. ZIZ. Ob tem sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da zakon omogoča upnikom pridobiti podatke o dolžnikovih računih (2. odst. 40. čl. in 2. odst. 140. čl. ZIZ). Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.