Jedro

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pri trditvah dveh zakonitih dedinj, da oporoke ne priznavata za pristno in pravno veljavno, ne gre za dedni izjavi po 138. členu ZD, ki ju ni mogoče preklicati, ampak gre, kot pritožba pravilno poudarja, za sodno priznanje dejstev. Stranka v postopku pa lahko svojo izjavo vselej naknadno spremeni. Svoji prvotni izjavi, da oporoka ni veljavna, sta zakoniti dedinji preklicali na naroku s tem, ko sta izrecno navedli, da oporoko priznavata za pristno in pravno veljavno.

Izrek

I. Pritožba dedinje A. A. se kot prepozna zavrže. II. Pritožba dedinje B. A. se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Dedinja B. A. nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine (I. točka izreka), nadalje, da je na podlagi zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 24. 1. 2019 oporočna dedinja celotne zapuščine B. B., ter da so nujne dedinje C. A., B. A. in A. A. vsaka z dednim deležem do 1/6 (II. točka izreka). Ugotovilo je tudi, da so se dedinje priglasile k dedovanju, da je B. B. sprejela svoj oporočni dedni delež, zakonite dedinje C. A., B. A. in A. A. pa so sprejele nujni delež (III. izreka).

2. Zakonita dedinja A. A. je sklep sodišča prve stopnje prejela 13. 9. 2022 (list. št. 48), pritožbo pa je vložila 24. 1. 2023 (list. št. 59), to je izven zakonsko določenega petnajstdnevnega roka. Njena pritožba je prepozna, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 1. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) zavrglo, ker tega predhodno ni storilo že sodišče prve stopnje.

3. Dedinja B. A. sklep izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so dedinje oporoko priznale za pristno in pravo veljavno, kar pa ni res in je v očitnem nasprotju z vsebino vloge z dne 3. 12. 2021, iz katere nedvoumno izhaja, da je oporoka neveljavna in da oporočna dedinja ni izpolnila pogoja, določenega v oporoki. V tej vlogi je navedla, da je bila oporoka napisana pod pritiskom, en dan pred hospitalizacijo, ko je bil pokojni pod vplivom močnih zdravil in zaskrbljen zaradi zdravstvenega stanja. Oporoka je bila podpisana z drugačnim, tanjšim pisalom, pa še to ne kot podpis, ampak kot parafa. Dedinja je izrecno uveljavljala neveljavnost oporoke in te svoje izjave nikoli ni preklicala. Odločitev sodišča je v nasprotju z navedbami v postopku, pri čemer o veljavnosti oziroma neveljavnosti oporoke zapuščinsko sodišče ni pristojno odločati. Obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi nima nobenega razloga o tem, da oporoka ni bila priznana. Dedinja je v postopku sicer uveljavljala nujni delež, vendar navedeno ne pomeni, da je s tem oporoko priznala za pristno in pravno veljavno. V zapuščinskih postopkih je materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno, čemur sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni zadostilo, saj bi moralo glede na izrecno podane ugovore razjasniti vse sporne okoliščine, zapuščinski postopek prekiniti in dedinje napotiti na pravdo. Dedinja predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do oporočnega dedovanja s strani oporočne dedinje B. B., zapustnikove tri hčerke C. A., B. A. in A. A. pa so dedovale nujni delež vsaka do 1/6. Iz vloge z dne 3. 12. 2021 (list. št. 21) in zapisnika o naroku z dne 13. 12. 2021 (list. št. 19) izhaja, da sta C. A. in B. A. prerekali pravno veljavnost oporoke s trditvami, da je bil zapustnik ob sestavi oporoke oporočno nesposoben in nerazsoden. Iz zapisa naroka z dne 8. 9. 2022 (list. št. 45) nadalje izhaja, da je zapustnik 24. 1. 2019 napravil lastnoročno oporoko, ki je bila razglašena pred naslovnim sodiščem. A. A. je oporoko že priznala, C. A. pa sta oporoko priznali za pristno in pravno veljavno ter vztrajali pri že priglašenem nujnem deležu. Nujni delež je prav tako uveljavljala A. A. 6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pri trditvah dveh zakonitih dedinj v vlogi z dne 3. 12. 2021 in na naroku 13. 12. 2021, da oporoke ne priznavata za pristno in pravno veljavno, ne gre za dedni izjavi po 138. členu ZD, ki ju ni mogoče preklicati, ampak gre, kot pritožba pravilno poudarja, za sodno priznanje dejstev. Stranka v postopku pa lahko svojo izjavo vselej naknadno spremeni. Ne držijo pritožbene navedbe, da dedinji C. A. in B. A. izjave o neveljavnosti oporoke nista preklicali. Svoji prvotni izjavi, da oporoka ni veljavna, sta preklicali na naroku 8. 9. 2022 s tem, ko sta izrecno navedli, da oporoko priznavata za pristno in pravno veljavno. Zato tudi ne drži, da obrazložitev sklepa o neveljavnosti oporoke nima nobenega razloga. Sodišče prve stopnje je v 2. točki obrazložitve pravilno navedlo, da so dedinje oporoko priznale za pristno in pravno veljavno, ter da so nujne dedinje uveljavljale nujni delež. Bolj podrobno se mu zaradi naknadne spremembe izjav obeh dedinj v okoliščino, ki ni bila več sporna, ni bilo treba spuščati. Iz podatkov sodnega spisa in iz zapisov obeh narokov v tej zadevi nadalje izhaja, da je sodišče materialno procesno vodstvo ustrezno opravilo, zaradi spremembe stališča dveh dedinj glede neveljavnosti oporoke pa tudi ni bila potrebna prekinitev postopka in napotitev na pravdo zaradi ugotavljanja oporočne sposobnosti zapustnika.

7. Sodišče prve stopnje je procesno in materialno pravo pravilno uporabilo ter so se vsi pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD) ni našlo uradoma upoštevnih napak, zato je pritožbo dedinje B. A. zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD).

8. Dedinja A. A. pritožbenih stroškov ni priglasila, dedinja B. A. pa s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP v povezavi s 163. členom ZD).