Jedro

1. Tožena stranka je tožnici izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela sicer še pred potekom 6 mesečnega poskusnega dela, vendar to ni nezakonito. Že pred potekom poskusnega dela lahko delodajalec ugotovi, da to delo ni bilo uspešno. Po določbi 4. odstavka 16. člena ZDR/90 lahko delavec, ki meni, da mu predvideno delo ne ustreza, kadarkoli (vsak čas) med poskusnim delom izjavi, da ne želi več delati in mu delovno razmerje preneha z dnem, ko delavec poda pisno odpoved. Ni razloga, zakaj delodajalec ne bi imel enake možnosti.

2. Kolektivna pogodba dejavnosti določa, da mora delodajalec pred zaključkom poskusnega dela delavcu vročiti pisno oceno, vendar kršitev te določbe nima za posledico nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zlasti zato, ker je bila tožnica že v času trajanja poskusnega dela opozorjena na napake pri svojem računovodskem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 24.2.2000 in z dne 20.3.2000. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, kakor tudi podredni zahtevek na izplačilo zneska 836.128,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati plačo za čas od 1.3.2000 do 20.3.2000 v neto znesku

154.545,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2000 dalje do plačila ter od tega zneska obračunati in zanjo plačati davke in prispevke.

Tožeča stranka je po svojih pooblaščencih na podlagi razlogov določenih v 1., 2. in 3. točki 358. člena ZPP, v zvezi s 4. členom ZDSS, vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. čl. ZPP, saj vsebuje obrazložitev sodbe pavšalne in protispisne ugotovitve, poleg tega pa je sprejelo tudi napačno dokazno oceno.

V okviru dokazne presoje je sodišče prve stopnje ocenjevalo izpovedbo tožnice in izpovedbe zaslišanih prič - članov komisije, danih na zaslišanju na naroku dne 19.9.2002 in pri tem v celoti poklonilo vero le izpovedbam zaslišanih članov komisije, ki naj bi skladno izpovedali o tem, kako so potekali sestanki komisij in obveščanje tožnice o njenem slabem delu. Sodba sodišča prve stopnje temelji le na ocenah in vtisih sodišča, ne pa na dejanskih ugotovitvah. V kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se izjava tožnice in izpovedbe zaslišanih prič - članov komisije o bistvenih okoliščinah v celoti razlikujejo, bi moralo sodišče prve stopnje v smeri pravilnega ugotavljanja dejanskega stanja izvesti še druge dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka in šele na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka oceniti oziroma ugotoviti, ali je v celoti slediti navedbam in izjavam tožnice oziroma navedbam in izjavam tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa poenostavljeno zaključuje, da so izjave prič in direktorja tako prepričljive, da ni moglo slediti izjavi tožnice. Ni ocenjevalo tudi dejstva, da tožnica z ocenami poskusnega dela z dne 29.11.1999 in z dne 23.2.2000 oziroma njuno vsebino, do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja oziroma do sprejema odgovora na tožbo v tej zadevi, sploh ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo tega dejstva v povezavi z določbo Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur.l. RS, št. 10/98), ki v 11. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu pred zaključkom poskusnega dela vročiti pisno oceno, ki vsebuje oceno uspešnosti ali neuspešnosti poskusnega dela.

Tožnici ni bila vročena pisna ocena, saj tožena stranka z njo ni razpolagala in so jo izdelali šele kasneje za potrebe tega sodnega postopka. Ker tožena stranka ni tožnici vročila pisne ocene, je ravnala v nasprotju z 11. členom citirane kolektivne pogodbe. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri zavrnitvi podrednega zahtevka. Tožnici je prenehalo delovno razmerje po volji družbe, tako kot to določa

VIII. tč. pogodbe o zaposlitvi, zato je upravičena do odpravnine po citirani točki pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki je v sporni zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, z izdajo sodbe pa tudi ni kršilo določb ZPP ter pri odločitvi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi z uveljavljanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka meni, da je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze in sicer tako listine, kot tudi dokaze z zaslišanjem tožeče stranke ter predlaganih prič. Prav tako so neutemeljene trditve tožnice, da direktor ter članica komisije S. s tožečo stranko nista imela stikov in da nista poznala in spremljala njenega dela. V odgovoru na pritožbeni razlog bistvenih kršitev določil postopka in napačne uporabe materialnega prava, pa tožena stranka v navedenih zatrjevanjih tožeče stranke takšnih kršitev oziroma napačne uporabe prava ne zazna in meni, da so ta zatrjevanja brez kakršnekoli osnove oziroma neutemeljena. Zato tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99, 26/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Prvenstveno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. čl. ZPP, saj sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. V izpodbijani sodbi, ki vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo tudi pravilno dokazno oceno. Ob upoštevanju popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje štelo izpovedbe prič za prepričljivejše in zakaj ni moglo slediti izpovedbi tožnice. Tožnica, ki jo je sodišče zaslišalo kot stranko postopka, je odločno zavrnila odgovore na vsa s strani sodišča postavljena vprašanja v zvezi z njenim strokovnim delom, katerega je delodajalec ocenil kot neuspešno.

Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče, v kolikor je ugotovilo, da se izpovedbe prič in tožnice o oceni njenega dela razlikujejo, izvajati še druge predlagane dokaze.

Po 213. čl. ZPP obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, pa odloči sodišče. Na podlagi tožničine izpovedbe sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti drugačnega zaključka glede ocene o neuspešno opravljenem poskusnim delom. Sodišče prve stopnje je po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo in izčrpno obrazložilo, zakaj tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela.

Zato pritožbeno sodišče z dokazno oceno izvedenih dokazov glede dejanskega vprašanja, koliko je ocena tožničinega dela pravilna oziroma realna, soglaša in ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Prav tako pa ni sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnega prava. Institut poskusnega dela je bil tako v prej veljavni delovno pravni zakonodaji, kot tudi v novem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 42/2002), urejen kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih. Za sporno zadevo velja 14. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), 16. člen Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), 10. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS, št. 40/97) in 11. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. I. RS, št 10/98).

Trajanje poskusnega dela omejuje ZTPDR, saj po 2. odstavku 14. členu ZTPDR ne sme biti daljše od 6 mesecev. V konkretnem primeru je kolektivna pogodba dejavnosti v 11. členu v 3. odstavku določila za delo, za katerega je tožnica sklenila delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.10.1999 (za delovno mesto računovodje II, to so dela VI. skupine), trajanje poskusnega dela največ za 6 mesecev. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno 6-mesečno poskusno delo, kar pomeni, da je bila tožnica seznanjena s pogojem poskusnega dela. Tožena stranka je tožnici izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela sicer še pred potekom 6-mesečnega poskusnega dela, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka kljub temu zakonito postopala. Ker je trajanje poskusnega dela omejeno in vezano na čas dejanskega opravljanja dela, ni mogoče določb, ki opredeljujejo institut poskusnega dela razlagati tako, da ni mogoče že pred potekom poskusnega dela ugotoviti, da to delo ni bilo uspešno. Po določbi 4. odstavka 16. člena ZDR/90 lahko delavec, ki meni, da mu predvideno delo ne ustreza, kadarkoli (vsak čas) med poskusnim delom izjavi, da ne želi več delati in mu delovno razmerje preneha z dnem, ko delavec poda pisno odpoved. Nobenega stvarnega (razumnega) razloga ni, zakaj delodajalec ne bi imel enake možnosti. Delodajalec seveda pri tem ni tako prost kot delavec, ki lahko pogodbo o zaposlitvi (oziroma) delovno razmerje odpove kadarkoli in brez obrazložitve.

Delodajalec mora v takem primeru izpolniti enake pogoje kot v primeru, ko bi poskusno delo trajalo polni predpisani čas.

Obrazložiti (utemeljiti) mora oceno poskusnega dela in povedati, zakaj je ocenil, da delavec ne dosega ustreznih (pričakovanih) rezultatov dela. Delovno razmerje v takem primeru tudi ne preneha takoj, temveč na podlagi 4. točke 2. odstavka 100. člena ZDR/90 šele z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da mora biti postopek tudi v primeru poskusnega dela zakonito in pravilno izveden, vendar je pri tem treba upoštevati, kakšen postopek je sploh predpisan, kar pa sodi v okvir dejanskih ugotovitev. ZDR/90 ne predpisuje posebnih organov za spremljanje in ocenjevanje poskusnega dela, temveč ureditev teh vprašanj prepušča kolektivni pogodbi oziroma splošnemu aktu. SKPGd v 3. odstavku 10. člena prepušča določitev načina spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela delodajalcu - torej tudi ne izrecno ureditvi v splošnem aktu. Tudi kolektivna pogodba dejavnosti, ki velja za konkretni primer, prepušča način spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela delodajalcu, saj določa, da te stvari uredi delodajalec sam. Tožnica je bila na delo sprejeta pod pogojem poskusnega dela, s čimer je bila tudi seznanjena. Iz samega dejstva, da je na poskusnem delu, je delavcu lahko jasno, da se njegovo delo spremlja in ocenjuje, še bolj, kot je to pravica delodajalca tudi po končanem poskusnem delu ali če tega sploh ni. Kadar gre za spremljanje in ocenjevanje opravljanja dela in rezultatov dela, ki naj bi ga delavec opravljal relativno samostojno in ni potrebe po kakšnih posebnih načinih in postopkih spremljanja dela delavca, tudi ni potrebe za seznanitev "delavca z znanim dejstvom, da bo njegovo delo spremljano in ocenjevano". V obravnavanem primeru je bilo tožnici glede spremljanja in ocenjevanja njenega poskusnega dela vse predočeno že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, kar so potrdile tudi zaslišane priče pred sodiščem prve stopnje. Vedela je tudi, da jo bo pri poskusnem delu izrecno opazovala in spremljala M. S., ki je opravljala delo vodje financ in računovodstva in ki je zaslišana kot priča v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi prepričljivo izpovedala, kako je potekalo to spremljanje tožničinega dela in kakšne napake je tožnica pri svojem delu delala.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje jasno izhaja, da so tožniščino delo spremljali tedensko na neformalnih sestankih vodstva in da so bila vsa opažanja s teh sestankov tudi takoj posredovana tožnici. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da je tožena stranka kot delodajalec kršila postopek spremljanja tožničinega poskusnega dela.

Prav tako pa ni pravno upoštevna pritožbena navedba, da se komisija za spremljanje tožničinega poskusnega dela ni mogla sestati 30. 11. 1999, ker sta bila tega dne dva člana komisije odsotna, ker sta odšla v Švico, saj to dejstvo ni niti pravno odločilno. Bistveno za zakonitost izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela, glede na to, da se ocena sprejme ob koncu poskusnega dela, je v obravnavanem primeru zadnji zapisnik komisije, ki je tožnico ocenila, to je zapisnik z dne

23.2.2000 in ne zapisnik iz meseca novembra preteklega leta. Zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog pooblaščenca tožnice glede oprave poizvedb pri Kompasu Holliday d.d. in letalskemu prevozniku Adria Airwyas, s čimer bi se ugotovila resničnost tožničinih navedb o tem, da se komisija sploh ni sestala.

Ker je sodišče prve stopnje presojalo in se spuščalo v vsebino dane ocene o neuspeąno opravljenem poskusnem delu, kar je bistveno za presojo zakonitosti izdanih sklepov in je po vsebini presodilo, da je negativna ocena poskusnega dela utemeljena, je tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča izdala povsem zakonito sklep o prenehanju delovnega razmerja. Z oceno je bila tožnica dejansko seznanjena, je pa tudi dobro vedela kakšne napake je opravljala pri svojem računovodskem delu, na katere je bila tudi opozorjena s strani njej nadrejene delavke. Da je bila tožnica s tako oceno seznanjena izhaja tudi iz ugotovljenega dejstva, da ji je bila s strani tožene stranke najprej ponudeno sporazumno prenehanje delovnega razmerja in to iz razloga lažje možnosti ponovne zaposlitve drugje, vendar je to odločno odklonila. Kolektivna pogodba dejavnosti sicer res določa, da mora delodajalec pred zaključkom poskusnega dela delavcu vročiti pisno oceno, vendar kršitev te določbe ne more imeti za posledico nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja izdanega na podlagi 4. tč. prvega odstavka 100. člena ZDR, kar velja zlasti za obravnavani primer, ko je bila tožnica že v času trajanja poskusnega dela opozorjena na napake, ki jih je opravljala pri svojem računovodskem delu. Bistvo poskusnega dela je v tem, da se delavec v tem času delodajalcu predstavi kot dober in uspešen delavec in da delo opravlja tako, kot se od njega normalno pričakuje, čemur bi sledila tudi uspešna ocena poskusnega dela.

Za tožničino delo pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno. Glede na navedeno tožena stranka ni zagrešila napake formalnega postopka s tem, ker tožnici ni posebej vročila pisne ocene, zaradi česar naj bi bil sklep o prenehanju zgolj iz tega razloga nezakonit. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan v skladu s 4. tč.

1. odstavka 100. člena ZDR/90. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi tožničin podredni tožbeni zahtevek, ki temelji na VIII. točki pogodbe o zaposlitvi, ki daje delavcu pravico do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja oziroma predčasni razrešitvi delovnega razmerja po volji družbe, v višini dveh bruto plač, ki jo je tožnica prejela v zadnjem mesecu dela oziroma polovico bruto plače za vsako dopolnjeno leto dela v družbi, če je to za delavko ugodneje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi bila tožnica upravičena do tega zneska le, če bi ji prenehalo delovno razmerje po volji družbe, torej, če bi razlogi izvirali iz sfere delodajalca, ne pa zato, ker ji je prenehalo delovno razmerje zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki predstavlja način prenehanja delovnega razmerja, pri katerem nastanejo razlogi na strani delavca. V takem primeru gre za prenehanje delovnega razmerja po volji ali krivdi delavca, kar mu onemogoča tudi pridobiti pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po 19. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. I. RS, št. 5/91 do 65/00).

Tudi po novi delovno pravni zakonodaji predstavlja neuspeąno opravljeno poskusno delo razlog za izredno odpoved po 4. alineii prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerji (Ur. I. RS, št. 42/02). Pri tovrstnem načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa delavec po 242. člena citiranega zakona tudi nima pravice do denarnega nadomestila.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje s sodbo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). V 4. točki izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu denarnega zneska, sicer ni paricijskega roka (vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe), vendar pritožbeno sodišče v ta del sodbe ni poseglo, ker je postala pravnomočna.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, odgovor na pritožbo tožene stranka pa ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.