Jedro

Čeprav je iz izreka prvostopenjske sodbe izpadla odločitev o plačilu premoženjskopravnega zahtevka, nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni, saj ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo z dne 25. 5. 2010 M. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v poizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Glede kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ je zaradi umika obtožnega predloga obtožbo zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 1., 2., 3., in 5. točki 372. člena ZKP. Predlaga ugoditev zahtevi in razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 5. 4. 2011 predlaga, da Vrhovno sodišče pri obravnavanju zahteve stališča Vrhovnega državnega tožilstva ne upošteva.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je Občina S. sama določila lokacijo prevzema razpoložljivega materiala za rekonstrukcijo ceste. Meni, da strošek rekonstrukcije ceste ni vseboval vrednosti materiala in je bila ponudba G. Ž. ravno zato bistveno nižja od ostalih ponudnikov. Sodba nima razlogov o tem, da je obsojeni vrednost vgrajenega dolomita občini zaračunal. Sodbi prav tako nimata razlogov glede oškodovanosti Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) v konkretnem primeru kljub temu, da je obsojeni skozi celoten postopek opozarjal, da je takšno oškodovanje neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je sicer v sodbi zapisalo, da so mineralne snovi, med katere spada tudi iz kamnoloma odpeljani gramoz, neobnovljiv vir, ki je na podlagi Zakona o varstvu okolja in Zakona o rudarstvu v lasti RS. Vendar je po zagovornikovem mnenju dolomit še vedno na razpolago RS, saj se je vlagal v javne ceste z javnim interesom. Kamen je bil le preložen (razsuti material je bil naložen) in ne odvzet, zato je lokacija kamna evidentno nepomembna, nižji sodišči pa se do tega nista opredelili. Obsojeni ni tisti, ki je odredil izkop oziroma odvoz materiala. Sodba zgolj predvideva, kakšna naj bi bila količina odpeljanega kamna za vgraditev v cesto, vendar dejstvo, da naj bi se „izkopalo in odpeljalo najmanj 2.361 m3 dolomita“, ni bilo dokazano. Sodišče je brez ustrezne razlage odklonilo izvedeniško mnenje, s katerim bi se lahko dokazalo, da je bila vgrajena količina materiala bistveno manjša. Sodišči sta se izognili razlagi o elementih tehničnega prenosa iz ene lokacijo na drugo. Zagovornik ob navedenem predstavi svojo oceno izvedenih dokazov in poda svoje dejanske zaključke. Dodaja še, da je bila v preteklosti praksa ob rekonstrukcijah cest takšna, da so za pridobivanje materialov uporabljali kamnolome v bližini rekonstruirane ceste. Takšno prakso je prekinila aktivnost policije oziroma tožilstva, ki nenadzorovanega izčrpavanja kamnolomov ne tolerira več. Vložnik izrecno opozarja, da bi Vrhovno sodišče v tem primeru zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev moralo uporabiti določbo 427. člena ZKP.

6. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z očitki zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni ukvarjalo. Tako ni presojalo trditev, ki se nanašajo na neprepričljivost povezav med dokaznim gradivom in ugotovitvami sodišča ter trditev, ki dajejo dokaznemu gradivu drugačno težo, kot mu jo je pripisalo sodišče (prim. str. 2-7 zahteve za varstvo zakonitosti). Zagovornik ne uveljavlja protispisnosti kot ene od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izraža dvome v dejanske zaključke sodišč. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 34/1996 z dne 3. 7. 1998 in tudi v kasnejših, zavzelo stališče, da ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano sodbo razveljavi zaradi precejšnega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče tako tudi v tem primeru, ko vložnik obširno navaja posamezna dejstva, v resničnost katerih naj bi bil podan precejšen dvom, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni presojalo ob upoštevanju, da vložnik ni uveljavljal konkretizirane kršitve zakona, pri katere presoji bi se sploh lahko postavilo vprašanje resničnosti odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče bi tako v tem primeru, če bi presojalo zgolj pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, nedovoljeno razširilo razloge, ki jih smejo stranke uveljavljati v zahtevi (prvi odstavek 420. člena ZKP) na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 373 ZKP).

7. V nadaljevanju zagovornik izpodbija odločitev nižjih sodišč glede krivde. Meni, da je razlaga glede obstoja direktnega naklepa, ki temelji na obsojenčevem dolgoletnem ukvarjanju z gradnjo cest z uporabo naravnih surovin, zgrešena. Sodišču očita, da ni upoštevalo okoliščine, da je bila občina tista, ki je organizirala delo in je obsojeni sledil njeni zahtevi, kje naj material dobi. Zagovornikovi očitki so neutemeljeni. Zaključek prvostopenjskega sodišča, kateremu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je logičen in jasen, saj dolgoletno ukvarjanje s takšno dejavnostjo kaže na to, da se je zavedal oziroma mu je bilo znano, kakšni so postopki za pridobivanje dolomita, pa se je kljub temu kot lastnik podjetja in kot edini družbenik odločil in prevzel odgovornost, da je podjetje dobilo material za izdelavo ceste z oškodovanjem RS (v nasprotju s predpisanimi postopki). Ne obsojeni Ž. ne občina nista imela pravice do dolomita, kar pa predstavlja dejansko stanje, ki ga v tej fazi postopka ni več dovoljeno izpodbijati.

8. Zagovornik glede odločitve o kazenski sankciji meni, da je obrazložitev pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in določno navedlo obteževalne okoliščine, neobrazložena in sama s seboj v nasprotju. Obrazložitev prvostopenjske sodbe je po njegovem mnenju le floskula. Pri tem zagovornik še opozarja na pravne posledice obsodbe za obsojenčevo podjetje. Trditve obsojenčevega zagovornika glede obrazložitve pritožbenega sodišča so neutemeljene, saj je pravilno in utemeljeno potrdilo primernost izreka kazenske sankcije prvostopenjskega sodišča. Za njen izrek je namreč prvostopenjsko sodišče dovolj določno in jasno navedlo obteževalne in olajševalne okoliščine, tem razlogom je pri svojem odločanju sledilo tudi pritožbeno sodišče. Glede očitkov posledic za obsojenčevo podjetje je zagovorniku pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, in sicer, da takšne posledice obsodbe ne morejo vplivati na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. 9. Zahteva opozarja še, da je sodišče prve stopnje razsodilo, da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom nad zneskom 3.753,99 EUR napoti na pravdo. Izrek pa plačilne zaveze ne vsebuje, zaradi česar je obrazložitev nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Temu očitku je moč pritrditi v delu, da je iz izreka prvostopenjske sodbe izpadla odločitev o plačilu premoženjsko pravnega zahtevka, ki bi jo moralo sodišče sprejeti v skladu s 105. členom ZKP, a zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni. Ne gre namreč za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, zato tudi ni zakonske podlage za razveljavitev ali spremembo sodbe, sploh pa bi bil kakršenkoli poseg v tem primeru obsojencu v škodo. Zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je sodišče s tem, ko ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, omajalo svoje prepričanje o obstoju kaznivega dejanja, je neutemeljeno.

10. V zaključku zahteve zagovornik nekonkretizirano navaja še, da je kršitev kazenskega zakona podana, ker ravnanja iz obtožnega predloga ne predstavljajo kaznivega dejanja, da je bila prekoračena pravica sodišča glede odločanja o kazni ter premoženjski koristi. S takšnimi očitki se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, saj so presplošni, da bi jih lahko preizkusilo (prvi odstavek 424. člen ZKP). Zagovornik namreč ne pojasni, zakaj ravnanja v obtožnem predlogu ne predstavljajo kaznivega dejanja ter s čim je bila kršena pravica sodišča glede določitve kazni in odločanja o premoženjski koristi, temveč le posplošeno navaja kršitev teh določb. C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).