Jedro

V večini primerov ima vsaka stavka oziroma ustavitev dela v določenih delih podjetja za posledico prav omejevanje in preprečevanje dela na drugih delovnih mestih. Stavka ni nezakonita zato, ker v njej niso bili udeleženi vsi delavci.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek, ki se glasi: "Stavka, ki jo je udeleženec Sindikat C organiziral in izvedel dne 12.3.1996, ni bila zakonita.

Udeleženec je dolžan predlagatelju povrniti stroške tega postopka, v 8 dneh pod izvršbo." zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da stavka, ki jo je organiziral in izvedel udeleženec dne 12.3.1996 ni bila zakonita in sklenilo, da vsak stranka (pravilno udeleženec) nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožil nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oz., da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil kršen 2. odst. 5. čl. Zakona o stavki, ker so delavci, ki so stavkali ustavili glavni računalnik s pritiskom na gumb stop, ker naj bi s tem onemogočili opravljavljanje dela delavcem, ki v stavki niso sodelovali. Pri tem opozarja na 1. odst. istega člena, ki določa, da morajo stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, stavko organizirati in voditi na način, ki ne ogroža varnost in zdravja ljudi in premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki. V kolikor delavci ne bi ravnali tako kot so, bi lahko kdo nepooblaščen posegel v centralni računalnik, izbrisal datoteke ipd., kar pa pomeni, da bi bilo dejansko stanje tako, da stavka ne bi bila zakonita glede na določbo 1. odst. istega člena. Tako bi na vsak način stavkajoči ravnali nezakonito. Obstajal je utemeljen sum načrtnega posega v računalnik med stavko, z namenom povzročitve škode in prikaza stavke kot nezakonite. Stavka je bila napovedana pravočasno, ostali delavci so razpolagali z osebnimi računalniki in so lahko opravljali delo, morda res ne vseh opravil, vendar pa pretežni del. Vprašljivo je tudi ali so ravno v spornem času potrebovali podatke iz centralnega računalnika in ali je bilo zaradi navedenega res onemogočeno njihovo delo. O stavki so bili sicer pravočasno obveščeni.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-57/90), ki se po pooblastilu iz 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči in ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava.

V tem kolektivnem sporu je predlagatelj zahteval, da sodišče ugotovi, da stavka, ki jo je organiziral udeleženec dne 12.3.1996 ni bila zakonita. Za odločanje o tem sporu je na podlagi 4. tč. 6. čl. ZDSS pristojno delovno sodišče. Po določbi 1. odst. 48. čl. ZDSS lahko vloži predlog za uvedbo postopka o zakonitosti stavke tisti, ki ima po zakonu pravico organizirati stavko, in tisti, proti kateremu je stavka uperjena. Torej je po navedeni določbi imel pravico vložiti predlog na sodišče direktor predlagatelja, kot njegov statutarni zastopnik in so zato pritožbene navedbe udeleženca glede pravnega interesa predlagatelja neutemeljene. Pravni interes se glede na navedene zakonske določbe predpostavlja in ga ni treba posebej izkazovati.

Pravica do stavke je ustavna pravica, ki jo delavcem zagotavlja 77. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in 42/97). Slovenija se je s prevzemom Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah Organizacije združenih narodov (Ur. l. SFRJ - MP, št. 7/71, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacij združenih narodov in konvencij sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Ur. l. RS - MP, št. 9/92 - 9-50/93) zavezala, da bo zagotovila pravico do stavke, ki se uveljavlja po zakonu posamezne države (8. čl. tč. 1 d).

To je v primeru Slovenije Zakon o stavki (Ur. l. SFRJ, št. 23/94), ki se na podlagi določbe 4. čl. Zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94) uporablja kot republiški predpis. Tako je potrebno za presojo zakonitosti stavke uporabiti določbe Zakona o stavki.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila stavka, ki jo je organiziral udeleženec dne 12.3.1996 organizirana skladno z določbami 2., 3. in 4. čl. navedenega zakona, ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je udeleženec kršil določbo 2. odst. 5. čl. Zakona o stavki.

Pritožba pravilno opozarja, da predlagatelj ni z ničemer izkazal, da so delavci, ki so sodelovali v stavki, preprečili delavcem, ki v njej niso sodelovali, da bi delali. V postopku ni bilo izkazano niti to, da bi ravno v času stavke oz. v času, ko je bil centralni računalnik ustavljen, od 10.03 ure do 12.40 ure, katerikoli od delavcev predlagatelja, ki ni sodeloval v stavki zahteval, da se mu omogoči delo preko centralnega računalnika, to pa so mu stavkajoči delavci onemogočili. Samo dejstva, da so delavci, ki so sodelovali v stavki, ustavili centralni računalnik, na katerem so sami opravljali delo, udeleženi so bili namreč vsi delavci, ki so opravljali delo na centralnem računalniku, sodišče prve stopnje ne bi smelo tolmačiti kot preprečevanje dela delavcem, ki v stavki niso sodelovali. Po oceni pritožbenega sodišča so stavkajoči delavci imeli pravico stavkati na način, da so prenehali opravljati svoje delo, ki je med drugim zajemalo tudi kontrolo centralnega računalnika, za kar so bili zadolženi. Pravilno opozarjajo, da bi v primeru, če bi pustili centralni računalnik nenadzorovan, lahko prišlo do večje škode, s čimer bi prekršili določbo 1. odst. 5. čl., ki stavkovnemu odboru in delavcem, ki sodelujejo v stavki nalaga, da organizirajo in vodijo stavko na način, ki ne ogroža varnosti premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki.

Določba 2. odst. 5. čl., ki stavkovnemu odboru in delavcem, ki sodelujejo v stavki nalaga, da ne preprečujejo delo ostalim delavcem, ki se stavke ne udeležijo pomeni, da stavkajoči delavci ne smejo preprečevati ostalim delavcem, ki se stavke ne udeležijo, da opravljajo svoje delo, torej ne tega, da morajo tudi stavkajoči delavci opravljati svoje delo, pa čeprav je od njihovega dela odvisno delo drugih delavcev. V večini primerov ima ustavitev dela na določenih delih za posledico prav oviranje ali celo preprečevanje dela na drugih delih. Običajno so namreč dela v posamezni organizaciji povezana in odvisna ena od drugih.

Tolmačenje določbe 2. odst. 5. čl. Zakona o stavki na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, bi pomenilo, da bi bila zakonita le redko katera stavka, ki se je ne bi udeležili vsi delavci neke organizacije. V kolikor bi sprejeli tako široko tolmačenje, bi bila zakonita le stavka na delovnih mestih, ki so povsem samostojna in nimajo nobenega vpliva na delo ostalih delavcem na drugih delovnih mestih. Tako tolmačenje je v nasprotju z naravo stavke same.

Glede na vse navedeno so imeli torej delavci, ki so se udeležili stavke pravico ustaviti svoje delo, v konkretnem primeru postaviti centralni računalnik v položaj "stop". S tem po oceni pritožbenega sodišča niso kršili določbe 2. odst. 5. čl. Zakona o stavki, saj so ostali delavci, ki se stavke niso udeležili, lahko opravljali svoje delo in sicer vsa dela, ki niso bila vezana na delo stavkajočih delavcev.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo - določbe 2. odst. 5. čl. Zakona o stavki, zato je pritožbeno sodišče pritožbi udeleženca ugodilo in na podlagi določbe 4. tč. 373. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter zahtevek predlagatelja v celoti zavrnilo.