Jedro

Če so ob nacionalizaciji bila iz nacionalizacije izvzeta vrednostno neenaka stanovanja oz. deli nepremičnine v korist bivših lastnikov, tega vprašanja ni mogoče reševati v denacionalizacijskem postopku, ker za to v zakonu ni podlage, če v tem ni izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi solastniki.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se delna odločba Ministrstva za kulturo z dne 9.6.1994 odpravi v zavrnilnem delu, kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka za vrnitev poslovnega prostora v pritličju objekta v izmeri 35,92 m2; v ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji nepremičnine (poslovno stanovanjske hiše) z zemljiščem parc.št. 8, vl.št. 363 je tožena stranka med drugim odločila, da se tožnikovi zahtevi za denacionalizacijo delno ugodi in se v njegovo korist vzpostavi lastninska pravica do 6/30 na naslednjih stanovanjih, ki so v družbeni lastnini in v uporabi zavezanca Občine in sicer na: - enosobnem stanovanju v tretjem nadstropju v izmeri 22,59 m2 (najemnica M.F.), - dvosobnem stanovanju v drugem nadstropju v izmeri 50,43 m2 (najemnica F.H.), - trisobnem stanovanju v drugem nadstropju v izmeri 92,17 m2 (najemnik J.I.), - trisobnem stanovanju v tretjem nadstropju v izmeri 154,80 m2 (najemnik D) in na zemljišču parc.št. 8 prav tako do 6/30. Tožnikov zahtevek na povečanje solastniskega deleža na naštetih stanovanjih in vrnitve poslovnega prostora v pritličju objekta v izmeri 35,92 m2 pa je zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je ob podržavljenju obravnavane nepremičnine bil tožnik solastnik do 6/30 celote. Ob nacionalizaciji nepremičnine sta v njegovo korist bili izvzeti dve stanovanji v drugem nadstropju in sicer dvosobno stanovanje v izmeri 107 m2 in enosobno stanovanje v izmeri 96 m2. Stanovanja, našteta v izreku odločbe, so v družbeni lastnini in v uporabi zavezanca Občine in na njih se v obsegu tožniku podržavljenega premoženja vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist do 6/30. Tožniku pa ne gre povečani solastninski delež na račun manjvrednosti nepremičnine zaradi predelave podstrešja oziroma skupnih površin v objektu, ker spreminjanje obstoječih solastninskih razmerij ni stvar denacionalizacije. Poslovni prostor v izmeri 35,92 m2 je v premoženju podjetja A, ki je kapitalska družba v mešani lastnini, zato vrnitev v naravi ni mogoča. Ta del premoženja se lahko vrne le v obliki kapitalskega deleža na pravni osebi do višine družbenega premoženja, vendar takšnega zahtevka tožeča stranka ni postavila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je nesprejemljivo stališče tožene stranke, da se v denacionalizacijskem postopku lastninska razmerja vzpostavijo v skladu z nekdanjimi deleži. To bi bilo upoštevno le, če ob nacionalizaciji ne bi bila izvzeta posamezna stanovanja in vrnjena lastnikom. V obravnavani zadevi so v korist posameznih solastnikov bili izvzeti iz nacionalizacije posamezni deli zgradbe, ki so po površini in obsegu predstavljali enako vrednost kot nacionalizirani solastninski delež. Nekateri solastniki pa so takrat dobili manj in med njimi tudi tožnik, saj njegov iz nacionalizacije izvzeti del nepremičnine predstavlja približno 50 % nacionaliziranega solastniškega deleža. Če bi obveljalo sprejeto stališče bi nekateri bivši lastniki dobili vrnjeno več, kot pa so pred nacionalizacijo imeli. Očitno zaradi tega niso vložili denacionalizacijskih zahtevkov potomci bivših solastnikov B.S., B.V. in E.T. st. Zato meni, da upravičeno zahteva ustrezno višji solastninski delež na preostalem družbenem premoženju in s tem tudi ne bi bile prizadete pravice bivših solastnikov.

Odločitev glede poslovnega prostora, ki je v premoženju podjetja A, je preuranjena. Zavezancu na vrnitev tega poslovnega prostra je namreč 22.2.1994 bil dan 14-dnevni rok za pregled cenitve in predožitev podatkov o deležu družbenih sredstev podjetja A in o bilanci stanja. V mesecu maju pa je tožeča stranka prejela le pripravljalno vlogo podjetja A z registrskimi listi in ne tudi ostalih zahtevanih listin. Zato ni mogla postaviti ustreznega zahtevka na vrnitev tega dela podržavljenega premoženja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Na tožbo prav tako nista odgovorili prizadeti stranki Občina in podjetje A. Tožba je delno utemeljena.

Po zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) denacionalizacija pomeni vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ki ne glede na v zakonu predvidene oblike vrnitve, praviloma pomeni vrnitev lastninske pravice na istem premoženju kot je bilo podržavljeno (2. in 16. člen). V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožniku bilo podržavljenih 6/30 nepremičnine s parc.št. 8, vl.št. 363, da obstoja pravna podlaga za denacionalizacijo, da se nepremičnina nahaja v premoženju navedenih zavezancev, sporen pa je obseg vračanja ter oblika vračanja za poslovni prostor v izmeri 35,92 m2. Tožnik zahteva vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Glede poslovnega prostora je tožena stranka zahtevek zavrnila z obrazložitvijo, da je zavezanec A kapitalska družba v mešani lastnini, zato vrnitev v naravi ni možna, zahtevka na vrnitev v obliki kapitalskega deleža na pravni osebi pa tožeča stranka ni postavila. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je podjetje A v mešani lastnini. Točno je tudi, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine družbenega premoženja (4. odstavek 16. člena ZDen), zakon torej v takšnem primeru izključuje vračanje v naravi. Izjemo od tega pravila lahko pomenijo le primeri, ko se posebej izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, zlasti, če gre za bagatelne lastninske deleže (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 24/95). Toda tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je na ustni obravnavi 22.2.1994 zavezancu podjetju A bilo naloženo, da v roku 14 dni predloži podatke o deležu družbenih sredstev podjetja in podatke o bilanci stanja. Iz podatkov poslanih spisov ni razvidno, da bi zavezanec posredoval navedene podatke in da bi tožeča stranka bila z njimi seznanjena. Zato je po presoji sodišča utemeljen ugovor, da je odločitev glede poslovnega prostora preuranjena. Ker iz podatkov poslanih upravnih spisov ni razvidno, da bi glede na ugotovljeno stanje, da se obravnavani poslovni prostor nahaja v premoženju pravne osebe v mešani lastnini, tožeči stranki bila dana možnost, da se seznani z deležem družbenih sredstev podjetja in da po potrebi ustrezno spremeni denacionalizacijski zahtevek, so bila bistveno kršena pravila postopka. Zato je izpodbijana odločba v navedenem obsegu nezakonita. V ponovnem postopku bo torej tožeči stranki potrebno omogočiti, da se seznani z zahtevanimi podatki in da glede na ugotovljeno dejansko stanje postavi ustrezni denacionalizacijski zahtevek.

Tožbeni ugovori v zvezi z zavrnitvijo tožnikove zahteve na vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenih stanovanjih, navedenih v izreku odločbe, preko podržavljenega tožnikovega solastninskega deleža 6/30 nepremičnine pa so neutemeljeni. Kot že navedeno se vrnitev premoženja v naravi nanaša na vrnitev podržavljenega premoženja tistemu, kateremu je to premoženje podržavljeno (2. in 3. člen ZDen). V zadevi ni sporno, da je tožniku bilo podržavljenih 6/30 obravnavane nepremičnine. V navedenem deležu je bila tudi pravilno vzpostavljena lastninska pravica v korist tožnika na stanovanjih zavezanca v obravnavani nepremičnini. Če so ob nacionalizaciji bila iz nacionalizacije izvzeta vrednostno neenaka stanovanja oziroma deli nepremičnine v korist posameznih bivših solastnikov, zaradi česar naj bi bil tožnik oškodovan, tega vprašanja ni mogoče reševati v denacionalizacijskem postopku, ker v zakonu za to ni podlage, če o tem ni izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi solastniki. Tožnik ne zatrjuje, da bi bil dosežen tak sporazum, če pa sporazuma ni, se zatrjevana razmerja lahko uredijo le v ustreznih sodnih postopkih.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena in 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe. Navedene določbe ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.