2. 2. 2015

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Marine Preželj, Ljubljana, ki jo zastopa Zoran Korenčan, odvetnik v Ljubljani, na seji 2. februarja 2015

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 33. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89) se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper drugi odstavek II. točke izreka sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013 v zvezi s I. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1894/2012 z dne 22. 8. 2012 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 182/89 z dne 29. 3. 2012 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnica izpodbija 33. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN), na podlagi katerega so bile izdane sodne odločbe, ki jih izpodbija z ustavno pritožbo. Zatrjuje neskladje izpodbijane zakonske določbe s 26. členom Ustave. Pravilo, ki določa, da se višina odškodnine za razlaščeno nepremičnino določa po njeni vrednosti ob času izdaje prvostopenjske odločbe o odškodnini, naj bi bilo popolnoma nesprejemljivo. Razlaščencu naj bi onemogočalo doseči pravično odškodnino. Pobudnica meni, da mora biti oškodovanec od nastanka škode upravičen do zamudnih obresti, ki predstavljajo nadomestilo za čas, ko s svojo stvarjo ali denarjem ni mogel razpolagati. Pobudnici naj bi škoda nastala v trenutku odvzema nepremičnine (pred 42 leti). Izpodbijani 33. člen ZRPPN je po njenem mnenju razlaščencu v škodo in ustvarja pri njem negotovost, ker ne omogoča upoštevanja različnih dejavnikov, kot sta gibanje vrednosti nepremičnine skozi čas ali tečajna nihanja. Zato naj bi upravičence do odškodnine, katerim je odškodnina prisojena v času padajočih cen nepremičnin, obravnaval neenako v primerjavi z drugimi upravičenci.

2.Pobudnica vlaga tudi ustavno pritožbo, s katero izpodbija sodne odločbe iz 2. točke izreka tega sklepa v delu, v katerem je bil zavrnjen njen zahtevek za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino njenega pravnega prednika v višini 2.976.222,78 EUR. Zatrjuje kršitve 22., 23. in 26. člena Ustave. Meni, da ji ni bila prisojena pravična odškodnina. Po oceni pritožnice si s prisojenim zneskom odškodnine ne more kupiti niti 150 m² stanovanja. Zaradi 42 let trajajočega nepravdnega postopka naj bi bilo treba v denarni odškodnini upoštevati tudi čas, ki je potekel od razlastitve. Pritožnica navaja, da so sodišča odškodnino izračunala glede na dan izdaje prvostopne odločbe, s tem pa so ignorirala zahtevo po pravični odškodnini in niso preprečila bistvenega poslabšanja razlaščenčevega položaja. Predlagatelj nepravdnega postopka (Mestna občina Ljubljana) naj bi še pred razlastitvijo na račun sporne nepremičnine prejel visok denarni znesek, ki ga ni nikoli izročil razlaščencu.

3.Izpodbijana določba je z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – ZSZ) nehala veljati. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Ustavno sodišče bi lahko odločalo o ustavnosti 33. člena ZRPPN na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), če bi pobudnica izkazala, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti in da so izpolnjeni drugi pogoji za odločanje o ustavnosti navedenega zakona.

4.Izpodbijani predpis ni učinkoval neposredno. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnica ne izkazuje pravovarstvene potrebe iz 47. člena ZUstS za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Pobudnica je sicer vložila pobudo zoper določbo zakona, na kateri temelji z ustavno pritožbo izpodbijani posamični akt o njenih pravicah. Vendar pogoji za vsebinsko obravnavo pobude kljub temu niso izpolnjeni. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takih primerih ni le formalno izčrpanje pravnih sredstev, temveč tudi njihovo vsebinsko izčrpanje. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. V pritožbi in reviziji pobudnica ni uveljavljala trditev o protiustavnosti 33. člena ZRPPN, pač pa jih uveljavlja šele v pobudi. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (1. točka izreka).

5.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik