Jedro

Pravne legitimacije za vložitev zahtevka po 1. členu ZUSDDD nima državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel stalno prebivališče v Sloveniji in je zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, do izdaje dokončne odločbe, le če se mu pravni položaj ni spremenil.

Izrek

1.Tožbi se deloma ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 13.9.2002 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahtevek za plačilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil 20.10.1999 prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 - odl. US in 64/01 - ZUSDDD).

Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik, ki je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, o kateri še ni bilo dokončno odločeno, v skladu s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Ob upoštevanju dejstva, da tožniku dokončna odločba o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS še ni bila izdana, tožena stranka zaključuje, da tožnik ni tujec. Zato nima pravne legitimacije za vložitev prošnje po prvem členu ZUSDDD in ne more biti stranka v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je zato njegovo vlogo zavrgla s sklepom na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/86. Tožniku pojasnjuje, da bo lahko, če mu bo izdana negativna odločba za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZUSDDD, v roku treh mesecev po dokončnosti odločbe ponovno vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da z 2. odstavkom 2. člena ZUSDDD ni določeno, da tujec, ki je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ne sme vložiti prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, dokler ni dokončno odločeno o njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo. Ker je z navedenim določilom le varovan rok za tiste tujce, ki jim je bila prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena, meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila 2. odstavek 2. člena ZUSDDD. V nadaljevanju tožnik navaja okoliščine, zaradi katerih sklepa, da je razlaga tožene stranke o tem, da tožnik ni tujec in da je v pravicah in dolžnostih izenačen z državljani RS, brez pravne in dejanske podlage. V zvezi s tem zatrjuje, da živi v Republiki Sloveniji neprekinjeno že od leta 1985, da je brez državljanstva, da je bil kot tujec izbrisan iz vseh evidenc v Republiki Sloveniji in zato, ker nima nobenega dokumenta tudi ne more uveljavljati pravic do dela, zdravstvenega varstva ipd. Ker tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje določene v ZUSDDD za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, ob zatrjevanju, da bi mu ponoven postopek pri toženi stranki prizadel težko popravljivo škodo, sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči, da se tožniku izda dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ter naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijanem sklepu in zatrjuje, da iz uradnih evidenc Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da ima tožnik v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 3.12.1990 dalje, ker o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS še ni dokončno odločeno. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Tožba je deloma utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da o tožnikovi zahtevi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS še ni dokončno odločeno. Sporno pa ostaja vprašanje ali je bil tožnik kot tujec s stalnim prebivališčem v A, L 89, izbrisan iz evidence stalnega prebivalstva. Po presoji sodišča je stališče, ki ga je zavzela tožena stranka glede uporabe določb 125. člena ZUP/86 in 2. odstavka 2. člena ZUSDDD, pravilno le če se pravni položaj tujca državljana druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel stalno prebivališče v Sloveniji in je zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, do izdaje dokončne odločbe o sprejemu v državljanstvo ni spremenil. V obravnavani zadevi pa tožena stranka dejstva ali se je tožniku ta status spremenil, ni ugotavljala. Ker je brez ugotovitve dejstva, da je tožnik dejansko izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je po presoji sodišča tudi odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje preuranjena. Tožena stranka, ki se sicer v odgovoru na tožbo sklicuje na podatek iz uradne evidence, pridobljen po izdaji izpodbijane odločbe, bo morala glede na tožbene trditve in druge podatke v spisih, v dokaznem postopku opravljenem v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, to sporno dejstvo najprej ugotoviti. Brez ugotovitve tega dejstva je tudi sklep tožene stranke, da v konkretni upravni zadevi pogoji za uvedbo upravnega postopka po ZUSDDD niso podani, zato ker o tožnikovi zahtevi za sprejem v državljanstvo še ni dokončno odločeno, brez dejanske podlage. Iz navedenih razlogov so tožbeni ugovori utemeljeni. S tožnikovim tolmačenjem 2. odstavka 2. člena ZUSDDD se sodišče ne strinja. Z navedenim zakonom se ureja le status tistih državljanov drugih držav naslednic SFRJ, ki so s pridobitvijo statusa tujca izgubili stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Zato je v 2. odstavku 2. člena ZUSDDD, ki ga je med tem upravnim sporom Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-246/02-28 (Uradni list RS, št. 36/03) le v delu, v katerem je določen rok 3 mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, razveljavilo, tudi določeno, kdaj prične teči rok za vložitev prošnje za tiste upravičence, ki jim je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dokončno odločbo zavrnjena. To pa pomeni, da so pogoji za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določbah ZUSDDD za upravičence, ki se jim status stalnega prebivališča, do izdaje dokončne odločbe za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, dejansko ni spremenil, izpolnjeni šele po tem, ko ne pridobijo državljanstva Republike Slovenije, in ko se jim dejansko spremeni status. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, ne more rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zato je sodišče tožbi deloma ugodilo in je izpodbijani sklep odpravilo po 2. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) ter je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v skladu z 2. odstavkom istega člena. Tožena stranka bo morala v skladu s 3. odstavkom 60. člena izdati nov upravni akt. Ker je sodišče v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijanega sklepa, po 3. odstavku 23. člena ZUS pa v takem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, ni utemeljen tožnikov zahtevek za vračilo stroškov, ki so mu v tem postopku nastali.