Jedro

Z dejanskim preživljanjem mld. upnikov obveznost iz izvršilnega naslova ni izpolnjena, ker se le-ta glasi na plačevanje preživninskih obrokov na roke zakonite zastopnice mld. upnikov, zaradi česar se dolžnik ne more uspešno sklicevati na ugovorni razlog prenehanje terjatve po 8. tč. prvega odst. 55. čl. ZIZ, v kolikor tak način preživljanja ni bil dogovorjen z zakonito zastopnico oziroma z njene strani odobren.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik je dolžan upnikoma povrniti njune pritožbene stroške v znesku 7.577,60 SIT v roku 8 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo zaradi izterjave preživninske terjatve upnikov z rubežem dolžnikove plače. Proti sklepu ugovarja dolžnik. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da so se po razvezni sodbi, s katero sta bila mld. upnika dodeljena v varstvo in vzgojo materi, razmere bistveno spremenile, saj je mati izgubila službo, pa tudi sicer ni več skrbela za otroka tako, kot bi morala in je celotno skrb za vzgojo in vzdrževanje ter preživljanje praktično prevzel on. Zato je svojo preživninsko obveznost izpolnil, saj je z dejanskim preživljanjem ščitil interes svojih mld. otrok, v kolikor bi namreč kot zavezanec denar nakazal na roke matere, ta denar ne bi bil porabljen za namene preživljanja otrok. Njen zahtevek je nemoralen.

Da je otroka dejansko vzdrževal kaže tudi dejstvo, da družina kljub razvezi še vedno živi na istem naslovu.

Upnika sta na ugovor odgovorila, pri čemer predlagata zavrnitev ugovora dolžnika kot neutemeljenega ter naložitev dolžniku plačilo pritožbenih stroškov upnikov. Navajata, da se razmere po razvezi niso spremenile, saj dolžnik tako kot pred razvezo tudi po razvezi ničesar ne prispeva k preživljanju mld. upnikov, doslej pa ni poravnal niti enega obroka preživnine. Ob tem celo še vedno živi v stanovanju zakonite zastopnice, noče se izseliti, pri čemer ničesar ne prispeva k stanovanjskim stroškom. Edina opazna razlika v dolžnikovem vedenju je ta, da niti takrat, ko je zakonita zastopnica službeno odsotna ne pazi več mld. upnikov, tako da se je morala zakonita zastopnica glede varstva dogovoriti s svojo babico in svojo najemnico. Tudi ne drži, da bi bila zakonita zastopnica brez službe, brez službe je bila le od 14.1.1999 do 23.2.1999, torej dober mesec dni, pa še tedaj je od 10.2.1999 do 23.2.1999 delala pogodbeno za svojega kasnejšega delodajalca, od 24.2.1999 pa je redno zaposlena, kar je vse razvidno iz kopije delovne knjižice. Poleg tega je od 14.1. do 1.4.1999 od Centra za socialno delo prejemala dodatek v višini 25.000,00 SIT, pa tudi najemnino od najemnice. V celotnem spornem obdobju zakonita zastopnica sama skrbi za preživljanje mld. otrok, kar je razvidno iz kopije računov, ki jih prilaga. Sicer pa so vse navedbe dolžnika pavšalne, ni predložil nikakršnega dokaza o resničnosti svojih navedb, očitno pa je v celoti spregledal tudi dejstvo, da gre v tem postopku med drugim za plačilo preživnine za čas trajanja razveznega postopka, ko so bile okoliščine v celoti ugotovljene s pravnomočno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi kot o pritožbi, ker ga je sodišče prve stopnje štelo za neutemeljenega (tretji odst. 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju besedila ZIZ).

V kolikor dolžnik prostovoljno ne izpolni obveznosti iz izvršljive sodne odločbe, sodišče zaradi njene prisilne izterjave po čl. 17 ZIZ dovoli na podlagi predloženega izvršilnega naslova izvršbo, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru. Pri tem pa ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete izvršilno sodišče izvršilnega naslova, torej izvršljive sodbe, po kateri je dolžnik zavezan plačevati preživnino, ne preizkuša glede njene pravilnosti in zakonitosti, pač pa jo le izvrši tako, kot se glasi. Le v kolikor bi dolžnik uspešno uveljavil katerega izmed primeroma naštetih ugovornik razlogov po čl. 55 ZIZ, ki izvršbo preprečujejo, bi lahko z ugovorom uspel. Ker pa v obravnavanem primeru dolžnik smiselno zgolj uveljavlja prenehanje terjatve po 8. tč. 55. čl. ZIZ zaradi izpolnitve, pri čemer sam zatrjuje, da svoje obveznosti ni izpolnil v skladu z izvršilnilm naslovom, torej s plačilom preživninskih obrokov na roke zakonite zastopnice, glede na že prej obrazloženo s tem ugovorom ne more uspeti. Tudi če bi otroka dejansko vzdrževal oziroma preživljal, kar sicer v obravnavanem primeru zakonita zastopnica mld. upnikov izrecno zanika, bi bilo to v neskladju z izvršilnim naslovom in torej terjatev ne bi bila izpolnjena, razen v kolikor bi zakonita zastopnica tak način izpolnitve terjatve odobrila oziroma bi bil predhodno sporazumno dogovorjen (nadomestna izpolnitev po prvem odst. 308. čl. ZOR).

Ker je torej sodišče prve stopnje materialno pravo prav uporabilo in ker tudi ni storilo nobene takšne kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je le-to zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč.

380. čl. ZPP/77 v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Izrek o stroških temelji na petem odst. 38. čl. ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Dolžnik s svojim ugovorom oz.

pritožbo ni uspel, zaradi česar je bil(a) ta zavrnjen(a), vendar, v kolikor upnik na sicer neutemeljen ugovor dolžnika ne bi odgovoril, bi se po prvem odst. 58. člena ZIZ dolžnikove ugovorne navedbe štele za resnične. Ker je z vložitvijo odgovora na ugovor upnik le preprečil nastop zakonite fikcije resničnosti ugovornih navedb, so njegovi stroški odgovora na ugovor neutemeljeno povzročeni.

Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v spisu v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer pravilna odmera izhaja iz samega stroškovnika.