Jedro

Primeri oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč morajo biti v občinskem odloku vnaprej jasno in izrecno določeni, kar pomeni, da plačila ne morejo biti oproščena zemljišča, ki jih občinski odlok izrecno ne oprošča plačila nadomestila, četudi je zanje predpisan varstveni režim, ki omejuje njihovo uporabo.

Zemljišča v varovalnem pasu, ki služijo uporabi objektov na drugih zemljiščih, je glede na njihov namen, ki je zgolj v funkciji uporabe drugega zemljišča, treba šteti za zazidana, saj predstavljajo funkcionalna zemljišča drugih - zazidanih zemljišč.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Dravograd št. DT 4224-509/2009-13 (21015-00) z dne 29. 12. 2009 v delu drugega odstavka izreka, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišča s parc. št. 518/1, 518/2, 523/2 in 524, vse k.o. ..., površine 11 785 00 m2, v znesku 26.816,06 EUR, ter v tretjem odstavku izreka, odpravi pa se tudi odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, Direktorata za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov št. DT-499-13-354/2010 z dne 7. 10. 2010 ter se zadeva vrne Davčni upravi Republike Slovenije, Davčnemu uradu Dravograd, v ponovno odločanje.

2. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR (tristo petdeset evrov 00/100), povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, do tedaj brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ razveljavil začasno odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Dravograd, Izpostave Ravne na koroškem št. 4224-1/2009-1-21015-01 z dne 12. 1. 2009 o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2008 in jo nadomestil z glavno odločbo. Tožniku je tako za leto 2008 dokončno odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v skupni višini 61.903,86 EUR, pri čemer je bilo nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča – za druge površine za poslovni namen (11.785 m2) na naslovu ..., odmerjeno v višini 26.816,06 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84 s spremembami; v nadaljevanju: ZSZ/84), ki se v skladu s 1. alinejo 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami; v nadaljevanju: ZSZ/97) tudi po uveljavitvi tega zakona in po uveljavitvi Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/02 s spremembami; v nadaljevanju: ZGO-1) še naprej uporablja za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, nadomestilo plačuje na območjih mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugo kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim, kanalizacijskim in električnim omrežjem. Območja, na katerem se plačuje nadomestilo, določi občinski svet, pri čemer se upošteva zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka gospodarskih dejavnosti in merila za oprostitev plačila nadomestila v skladu z ZSZ/84. Po 218. členu ZGO-1 ter v skladu z določili Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ravne na Koroškem (Ur. l. RS, št. 122/00, 133/03; v nadaljevanju: Odlok) se plačuje nadomestilo za zazidane in nezazidane površine na območjih, določenih v Odloku Občine Ravne na Koroškem. Območja so vrisana na grafičnih kartah, ki so sestavni del Odloka. Po 62. členu ZSZ/84 ter po prvem odstavku 179. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/02, 8/03; v nadaljevanju: ZUreP-1) ter 2. člena Odloka mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oz. stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oz. lastnik, najemnik stanovanja oz. poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice), ki je lahko fizična in pravna oseba. Po 404. členu Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZDavP-2) ter na podlagi 15. in 16. člena Odloka izda davčni organ odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina. Če je glede na okoliščine primera to neizogibno potrebno, lahko davčni organ v skladu s 83. členom ZDavP-2 izda začasno odločbo na podlagi podatkov, znanih do dneva izdaje odločbe. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna, davčni organ pa jo lahko razveljavi in nadomesti z glavno odločbo najpozneje v roku enega leta od dneva izdaje začasne odločbe. Davčni organ je v obravnavani zadevi tožniku kot zavezancu za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala Občina Ravne na Koroškem z dopisom z dne 6. 1. 2009 z začasno odločbo z dne 12. 1. 2009 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2008 v višini 35.087,81 EUR. Davčnemu organu je občina z dopisom z dne 8. 4. 2009 ter z dopisom z dne 18. 12. 2009 posredovala še manjkajoče podatke za dokončno odmero za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2008. Na podlagi tako posredovanih podatkov je davčni organ zavezancu odmeril nadomestilo med drugim tudi za 11.785 m2 zazidanega stavbnega zemljišča (druge površine za poslovni namen), ki je bilo ovrednoteno s 570 točkami, kar znese glede na vrednost točke za leto 2008 skupaj 26.816,06 EUR nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Zemljišča, za katera je bilo odmerjeno to nadomestilo, po ugotovitvi davčnega organa ne predstavljajo več varovalnega pasu, glede na podatke v zemljiški knjigi pa so v lasti zavezanca. Te nepremičnine ne predstavljajo več varovalnega pasu, ker je Zavod za blagovne rezerve Republike Slovenije dne 31. 8. 2007 prodal rezervoarje družbi A. d.o.o. ter s tem prenehal izvajati gospodarsko javno službo. Zato zemljišča po ugotovitvi davčnega organa niso več oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za finance Republike Slovenije št. DT-499-13-354/2010-2 z dne 7. 10. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe ministrstvo pojasnjuje, da je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo tudi od zazidanih stavbnih zemljišč na naslovu ..., to je od drugih površin za poslovne namene, v izmeri 11.785,00 m2. Po 218. členu ZGO-1 in po prvem odstavku 4. člena Odloka se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti javne infrastrukture. Ministrstvo pojasnjuje, da je po točki 1.6 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist. Iz pojasnila Zavoda za blagovne rezerve Republike Slovenije z dne 11. 7. 2008 izhaja, da je zavod na zemljiščih s parc. št. 518/4, 518/5 in 518/6, vse k.o. ..., prenehal z izvajanjem gospodarske javne službe skladiščenja državnih blagovnih rezerv utekočinjenega naftnega plina dne 10. 4. 2006, torej pred odmernim letom 2008. Da je površina varovalnega pasu v lasti tožnika, izhaja tudi iz navedb tožnika v pritožbi, rezervoarji pa so v lasti družbe A. d.o.o. in se uporabljajo v zasebnem interesu. Ker glede na navedeno v obravnavani zadevi po mnenju ministrstva ne gre za omrežje, ki bi bilo namenjeno javni koristi oz. javni porabi, saj se uporablja za zasebne namene, po mnenju drugostopnega organa ne gre za objekte gospodarske javne infrastrukture, zaradi česar je bilo tožniku za uporabo zemljišč utemeljeno odmerjeno nadomestilo. Predpisi pa tudi ne določajo, da se od površin varovalnih pasov rezervoarjev ne odmerja nadomestilo za uporabnega stavbnega zemljišča. Ker je izpodbijana odločba po mnenju pritožbenega organa pravilna in zakonita, je ministrstvo pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v tožbi izpodbijani odločbi nasprotuje ter navaja, da zemljišča, za katera mu je bilo dodatno odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ne predstavljajo zazidanih stavbnih zemljišč. Kot pojasnjuje, predstavljajo obravnavana zemljišča varovalni pas rezervoarja za skladiščenje utekočinjenega naftnega plina, zaradi česar ta zemljišča do izdaje izpodbijane odločbe niti davčni organ niti Občina Ravne na Koroškem nista štela za zemljišče, za katerega bi moral tožnik plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Po mnenju tožnika je zmotno stališče davčnega organa, da zaradi prodaje zemljišč družbi A. d.o.o. leta 2007 zemljišča, na katerih se ne opravlja gospodarska javna služba, niso več oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Rezervoarji namreč na zemljiščih še zmeraj stojijo ter s tem onemogočajo rabo tako imenovanega varovalnega pasu, v katerem je raba prostora omejena, zaradi česar tožnik teh zemljišč ne more uporabljati niti kot pozidano niti kot nepozidano stavbno zemljišče. Prostorski akti namreč zahtevajo precejšnje odmike drugih objektov od rezervoarjev za plin. Kljub dejstvu, da so zemljišča v prostorskih aktih občine opredeljena kot stavbna, teh zemljišč zato ni mogoče uporabljati za gradnjo, zaradi česar v varovalnem pasu tudi ni ničesar pozidanega. Tožniku je bila raba varovalnega pasu onemogočena tako v času, ko je bil lastnik rezervoarjev Zavod za blagovne rezerve Republike Slovenije kot tudi sedaj, ko je lastnik rezervoarjev družba A. d.o.o., ki ne opravlja več gospodarske javne službe. Po mnenju tožnika zato pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more biti pomembno dejstvo, ali se v rezervoarjih shranjuje utekočinjeni naftni plin v javnem ali v zasebnem interesu, saj je raba prostora v obeh primerih onemogočena. Situacija je v obravnavani zadevi specifična, ker je v preteklosti prišlo do delitve lastništva objekta in funkcionalnega zemljišča objektov. Takšnih situacij pa občinski Odlok, ki predstavlja materialno podlago izpodbijane odločbe, posebej ne ureja. Kakršno koli širjenje obveznosti zavezancev na primere, ki v materialnih predpisih niso izrecno določeni, pa je v davčnih postopkih prepovedano in nezakonito in pomeni arbitrarno ravnanje upravnih organov. Obravnavano situacijo je povzročila med drugim tudi občina, ki je v svojih prostorskih aktih predpisala odmike v prostoru, v katerem se nahajajo rezervoarji. Po mnenju tožnika zato varovalnega pasu ni mogoče uvrstiti niti med zazidana niti med nezazidana stavbna zemljišča. Zazidana stavbna zemljišča so namreč po Odloku tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso gospodarska javna infrastruktura in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo takih objektov. Med nepozidana stavbna zemljišča pa po Odloku sodijo tista zemljišča, za katera je s prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, šolstva itd. Varovalni pas ne sodi po tej definiciji med zazidana stavbna zemljišča, saj na njih ni ničesar zgrajenega, prav tako pa tudi ne sodi med nepozidana stavbna zemljišča, saj na njih gradnja zaradi varovalnega režima, povezanega z rezervoarji, ni možna. Z uvrstitvijo zemljišč, ki predstavljajo varovalni pas, med pozidana stavbna zemljišča, je bilo po mnenju tožnika nepravilno uporabljeno materialno pravo, nepravilno pa je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje. Dejstvo, da materialni predpisi ne določajo, da se od površin varovalnih pasov ne odmerja nadomestilo, pa po mnenju tožnika ne pomeni, da lahko zaradi tega organ odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v vseh primerih, ko to ni izrecno prepovedano, to pa tudi ne pomeni, da upravnemu organu zaradi tega ni treba ugotavljati, v katero od skupin nepremičnin, za katere se plačuje nadomestilo, varovalni pas sodi. Ker zemljišča ni mogoče uvrstiti niti med nepozidana niti med pozidana stavbna zemljišča, za uporabo teh zemljišč tožniku tudi ni mogoče odmeriti nadomestila. Po mnenju tožnika pa so bila pri izdaji izpodbijane odločbe kršena tudi pravila postopka, saj je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča tožniku odmerjeno za površine, ki sodijo v varovalni pas in za katere se občina s tožnikom še ni uskladila. Pri spreminjanju prijavljenih podatkov, potrebnih za odmero nadomestila, je tako občina ravnala enostransko, zaradi česar bi moral davčni organ nadomestilo odmeriti le na podlagi podatkov, ki mu jih je občina posredovala na začetku leta 2008. Ti podatki namreč ustrezajo podatkom, ki jih je občini za namen odmere nadomestila prijavil tožnik. O spremembi v svojih evidencah je občina davčni organ obvestila šele dne 8. 4. 2008, zaradi česar bi se smelo nadomestilo tožniku obračunati šele od tega dne dalje. Pritožbeni organ se je do pritožbenih očitkov opredelil pavšalno in nedoločno. Nejasna je obrazložitev tako prvostopne kot tudi drugostopne odločbe, saj sta se upravna organa izognila odgovoru na vprašanje ali na obravnavanih nepremičninah stoji kakšen objekt. Upravna organa se tudi nista opredelila do očitkov o uvrstitvi površine varovalnega pasu v okvir zazidanih stavbnih zemljišč, odgovorila pa tudi nista na očitke, da obveznost tožnika za plačilo nadomestila ne more biti odvisna od lastništva sosednje nepremičnine, na katerega tožnik nima vpliva. Tožnik glede na obrazloženo sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe, izdane v pritožbenem postopku ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno vprašanje, ali je bilo tožniku z izpodbijano odločbo za zemljišča s parc. št. 518/1, 518/2, 523/2 in 524, vse k.o. ..., po veljavnih pravnih predpisih pravilno odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč. Tožnik namreč plačilu nadomestila nasprotuje, ker meni, da zemljišč, ki so v prostorskem aktu občine opredeljena kot stavbna, ne more uporabljati za gradnjo, ker po občinskih predpisih zaradi skladiščenja utekočinjenega naftnega plina na sosednjih zemljiščih sodijo v varovalni pas, na katerem so takšni posegi v prostor prepovedani.

Obveznost plačila nadomestila je določena v ZSZ/84, ki se v tem delu uporablja v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena ZSZ/97 in 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ/97. Po tretjem odstavku 58. člena ZSZ/84 določi območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, občina z odlokom. Občina je tako upravičena, da z aktom, s katerim podrobneje uredi plačilo nadomestil, določi tudi oprostitve plačevanja nadomestil za določena območja, če presodi, da obstajajo za to utemeljeni razlogi. Občina Ravne na Koroškem je območja, za katera se plačuje nadomestilo, določila v Odloku, ki je veljal v letu 2008, za katerega je bilo tožniku v obravnavani zadevi odmerjeno nadomestilo. Po omenjenem Odloku se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje za uporabo zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč na območjih, določenih v grafičnih kartah, ki so sestavni del Odloka in ki so na vpogled na sedežu Občine Ravne na Koroškem (tretji odstavek 6. člena v zvezi s 1. členom Odloka). Za določena stavbna zemljišča pa Odlok določa oprostitve plačila nadomestila. Tako se v skladu z 20. členom nadomestilo ne odmerja za objekte gospodarske javne infrastrukture oziroma za zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo gradbenih inženirskih objektov, ki so objekti gospodarske javne infrastrukture. Prav tako se nadomestilo ne odmerja za tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja objektov gospodarske javne infrastrukture, za zemljišča, ki so namenjena potrebam obrambe, za zemljišča, ki so s prostorsko izvedbenimi akti predvidena za gradnjo, dokler jih kmetje uporabljajo za kmetijsko dejavnost, za zemljišča, ki jih investitorji pripravljajo za gradnjo, za zemljišča, ki se po dejanski funkciji uporabljajo kot javne površine, za kulturne in sakralne namene, za zemljišča za potrebe Rdečega križa, Karitasa in drugih humanitarnih organizacij, za funkcionalne enote, ki jih poleg sakralnih objektov uporabljajo verske skupnosti za svojo dejavnost ter za zemljišča za potrebe kmetijske dejavnosti v zasebnem kmetijstvu, razen za površine za opravljanje dopolnilne dejavnosti ter za potrebe tujih držav in mednarodnih organizacij skladno z 59. členom ZSZ/84. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnik lastnik zemljišč, za katera mu je bilo odmerjeno nadomestilo in da so po veljavnih prostorskih aktih ta zemljišča po namenski rabi opredeljena kot stavbna. Tožnik v postopku ne zatrjuje, da grafične karte Odloka zemljišč ne uvrščajo v okvir območij, za katera je po 6. členu Odloka predvideno plačilo nadomestila. Odlok pa plačila nadomestila po ugotovitvi sodišča tudi ne oprošča zemljišč, ki sodijo v okvir varovalnih pasov, za katere veljajo posebni varstveni režimi, kolikor zemljišča v varovalnem pasu ne predstavljajo zemljišč, naštetih v 20. členu Odloka. Ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi se na zemljiščih s parc. št. 518/1, 518/2, 523/2 in 524, vse k.o. ..., nahajali objekti gospodarske javne infrastrukture oz. da bi zemljišča prostorski akti namenjali gradnji takšnih objektov oz. drugih objektov, za katera veljajo po Odloku oprostitve, je davčni organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je tožniku za uporabo obravnavanih zemljišč, ki so v prostorskih aktih opredeljena kot stavbna, odmeril nadomestilo. Primeri oprostitev morajo biti namreč v občinskem odloku vnaprej jasno in izrecno določeni, kar pomeni, da plačila ne morejo biti oproščena zemljišča, ki jih občinski odlok izrecno ne oprošča plačila nadomestila, četudi je zanje predpisan varstveni režim, ki omejuje njihovo uporabo.

Po ugotovitvi sodišča pa dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je upravni organ zemljišča tožnika, za katera mu je odmeril nadomestilo, štel za zazidana, kar pomeni, da mu je tudi nadomestilo odmeril po kriterijih, ki veljajo za odmero nadomestila za zazidana zemljišča. Za zazidana se po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Zemljišča v varovalnem pasu, ki služijo uporabi objektov na drugih zemljiščih, pa je glede na njihov namen, ki je zgolj v funkciji uporabe drugega zemljišča, po presoji sodišča prav tako treba šteti za zazidana, saj predstavljajo funkcionalna zemljišča drugih - zazidanih zemljišč. Ali sodijo zemljišča, za katera je bilo tožniku naloženo plačilo nadomestila (na zemljiščih s parc. št. 523/2 ter št. 524 namreč ni objektov), v okvir varovalnega pasu, pa iz podatkov upravnega spisa ne izhaja jasno. Prvostopni organ je sicer v obrazložitvi odločbe navedel, da tožnikova zemljišča ne predstavljajo več varovalnega pasu, a te svoje ugotovitve ni ustrezno obrazložil. Prodaja sosednjih zemljišč z rezervoarji subjektu, ki ne opravlja gospodarske javne službe, namreč po presoji sodišča ne more predstavljati razloga za ukinitev pred tem določenega varovalnega pasu. Do vprašanja, ali veljavni občinski predpisi določajo varovalni pas, katerega del so tudi tožnikove nepremičnine, pa se kljub izrecnim pritožbenim ugovorom ni opredelil niti drugostopni organ. Ker davčni organ na prvi stopnji ni ustrezno obrazložil, zakaj meni, da tožnikove nepremičnine niso del varovalnega pasu, do tega vprašanja, ki je pomembno za opredelitev namenske rabe zemljišč ter s tem za odmero nadomestila, pa se ni opredelil niti pritožbeni organ, je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno.

Neutemeljeni pa so po presoji sodišča tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve pravil postopka. Po zakonu, ki ureja davčni postopek, je namreč mogoče v primeru, ko davčni organ še ne razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za odmero dajatve, nadomestilo dokončno odmeriti šele z glavno odločbo, ki nadomesti pred tem izdano začasno odločbo (prvi odstavek 83. člena ZDavP-2). Glavno odločbo izda davčni organ v roku treh mesecev po pridobitvi podatkov, potrebnih za dokončno odmero dajatve (prvi odstavek 404. člena ZDavP-2). V obravnavani zadevi zato ni bilo ovir za dokončno odmero nadomestila z izpodbijano odločbo na podlagi naknadno posredovanih podatkov Občine Ravne na Koroškem. Pravni predpisi določajo le rok za izdajo glavne odločbe (rok enega leta od dneva izdaje začasne odločbe), ki pa je bil pri izdaji izpodbijane (glavne) odločbe upoštevan. Zato je neutemeljen ugovor tožnika, da bi smel davčni organ nadomestilo odmeriti le na podlagi podatkov, ki so bili davčnemu organu poslani v začetku leta 2008. Utemeljen pa tudi ni tožbeni očitek, da davčni organ nadomestila ne bi smel odmeriti na podlagi podatkov, ki mu jih je občina poslala na podlagi enostransko spremenjenih občinskih evidenc ter očitek, da bi moralo biti nadomestilo odmerjeno le na podlagi podatkov, ki jih je tožnik sam prijavil občini. Po Odloku se namreč nadomestilo odmeri na podlagi podatkov evidence občine (16. člen Odloka). Ta evidenca pa se vzpostavi tako na podlagi prijav oz. podatkov, ki jih občini posredujejo zavezanci (18. člen Odloka), kot tudi na podlagi podatkov, ki jih občina pridobi po uradni dolžnosti, kolikor ugotovi, da prijava zavezanca za odmero nadomestila ni bila dana oz. ni bila pravilna (18.a. člen). Pooblastilo za pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc pa dajejo občinskemu organu tudi določbe ZGO-1 (218c.-218d.).

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter s tem povezane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06, 62/10; v nadaljevanju: ZUS-1) ugodilo in prvostopno odločbo v izpodbijanem delu odpravilo ter vrnilo zadevo v odpravljenem delu prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Prvostopni organ bo moral v ponovnem postopku ugotoviti, ali so tožnikova zemljišča del varovalnega pasu objektov, ki se nahajajo na sosednjih zemljiščih. V primeru obstoja varovalnega pasu pa bo moral organ tudi ugotoviti, v kakšnem obsegu pripadajo zemljišča temu pasu, nato pa bo moral na podlagi ugotovitev o namenski rabi zemljišč tožniku v 30 dneh od prejema te sodbe nadomestilo ponovno odmeriti. Pri odločanju je organ vezan na mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, 24/2007; v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da je tožnik v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, upravičen do povračila stroškov višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena v zvezi z 378. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).