Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odločba informacijske pooblaščenke, s katero je tožnici naloženo, da mora prenehati omogočati javni dostop do osebnih podatkov zavarovancev preko "Informacijskega centra, aplikacije, ki je vsem uporabnikom svetovnega spleta dostopna na spletnem naslovu, tožnici ne preprečuje posredovanja podtakov oškodovancem in ker tožnica tudi ni pojasnila, zakaj po uveljavitvi toženkine odločbe prosilcem ne more posredovati podatkov skladno z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu, težko popravljive škode v smislu 32. člena zUS-1 ni izkazala.
Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijanega sklepa.
1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, št. 06100-277/2022/16 z dne 23. 11. 2023, s katero ji je ta v zadevi inšpekcijskega nadzora naložil, da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti1 prenehati omogočati javni dostop do osebnih podatkov zavarovancev preko "Informacijskega centra" ("PublicIC"), aplikacije, ki je vsem uporabnikom svetovnega spleta dostopna na spletnem naslovu, saj za takšno posredovanje oziroma za omogočanje javnega dostopa do osebnih podatkov lastnikov vozil, do katerih uporabnik svetovnega spleta pride zgolj z vnosom katerekoli registrske številke vozila, registriranega v Republiki Sloveniji, in datuma, brez preverjanja obstoja pogojev iz 42.h člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v vsakem konkretnem primeru posebej, nima pravne podlage (1. točka izreka). Tožnica mora navedeni ukrep izvršiti v roku sedmih dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), o odpravi ugotovljenih nepravilnosti pa mora v treh dneh po njihovi odpravi pisno obvestiti državno nadzornico in predložiti dokaze o odpravi (3. točka izreka). Odločil je še, da organu v tem postopku posebni stroški niso nastali, tožnica pa sama trpi svoje stroške inšpekcijskega postopka (4. točka izreka).
2. Tožnica je hkrati s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katerim je predlagala, naj sodišče prve stopnje do pravnomočne odločitve v zadevi odloži izvršitev toženkine odločbe v 1., 2. in 3. točki izreka.
3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka), ker je ocenilo, da tožnici ne grozi nastanek težko popravljive škode. Pojasnilo je, da ni utemeljena tožničina navedba, da odločba zanjo pomeni nezmožnost izvajanja z ZOZP in direktivami zapovedanega nemudnega posredovanja podatkov iz registra Informacijskega centra, saj bo Informacijski center naloge po ZOZP še vedno lahko izvajal, vendar ne na način, da bi do podatkov lahko dostopal kdorkoli, ampak le tiste osebe, ki so do tega upravičene. Odločitev o stroških si je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka).
4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper I. točko navedenega sklepa vložila pritožbo. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje (težko popravljivo škodo za pritožnico in prizadetost javne koristi - upravičenj posameznikov, ki so prek javno dostopne aplikacije Informacijskega centra pritožnice pridobivali podatke o registrski številki, nazivu in naslovu zavarovalnice), in da je napačno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 42.h člena ZOZP v povezavi z drugim odstavkom 42.e člena ZOZP). Poudarja, da je po prvem odstavku 42.h člena ZOZP dolžna oškodovancem prek Informacijskega centra sedem let po nesreči bodisi iz svojega registra bodisi iz registra informacijskega centra druge države članice EU nemudoma posredovati v tem odstavku navedene podatke. Pri tem ne preverja, ali ima prosilec položaj oškodovanca, po 42.e členu ZOZP pa sploh nima podatkov o škodnih dogodkih, iz katerih bi lahko preverjala, ali ima prosilec položaj oškodovanca. Izvršitev izpodbijane odločbe ji v celoti onemogoča izvajanje nalog po prvem odstavku 42.h člena ZOZP, kar pomeni težko popravljivo škodo ne le za posameznike, ki do podatkov ne bodo prišli nemudoma, temveč tudi zanjo, saj je s tem v velikem delu izgubljen namen ustanovitve Informacijskega centra. Poudarja, da tudi v primeru uspeha s tožbo ne bo mogoče vzpostaviti stanja, kot bi bilo, če ne bi bilo ukrepov iz odločbe toženke. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, I. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje odpravi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.
5. Toženka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na dosedanje navedbe v obrazložitvi njene odločbe in v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je izdaji predlagane začasne odredbe nasprotovala. Poudarja, da zaradi njene odločbe javni interes ni v ničemer prizadet, saj ima pritožnica zakonsko dolžnost, da vzpostavi informacijski center, ki je upravičencem zavezan posredovati podatke skladno z 42.e in 42.h členom ZOZP. Oškodovanci imajo glede na izrek te odločbe še vedno pravico do podatkov iz Informacijskega centra, s to odločbo pa je pritožnici zgolj naloženo, da osebni podatki ne smejo biti dostopni vsakomur.
6. Pritožba ni utemeljena.
7. V obravnavani zadevi je pritožnica predlagala izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.
8. Začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji (med drugim verjetnost nastanka težko popravljive škode brez izdaje predlaganega ukrepa), začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Ker je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, začetem zaradi nestrinjanja z odločbo, ki je predmet izpodbijanja, mora stranka izkazati, da v primeru njenega uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen namen konkretnega upravnega spora oziroma da bo njen uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode ostal brez pomena.2
9. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je torej nastanek težko popravljive škode. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča3 je upoštevna škoda, ki je resna in tožniku neposredno grozi, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma z ustrezno ureditvijo stanja.
10. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pritožnica s svojimi navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe in v pritožbi ni uspela utemeljiti nevarnosti nastanka težko popravljive škode.
11. Temeljna pritožničina navedba v tem pogledu je, da v svojem registru po 42.e členu ZOZP nima podatkov o škodnih dogodkih in da zato svoje naloge, da nemudoma posreduje podatke po prvem odstavku 42.h člena ZOZP, ne more izvajati drugače, kot jo je izvajala do zdaj - torej brez preverjanja ali drugačnega ugotavljanja, ali ima prosilec v zvezi s konkretnim dogodkom položaj oškodovanca. Zato meni, da ji izvršitev pritožničine odločbe v celoti onemogoča izvajanje njenih nalog po prvem odstavku 42.h člena ZOZP.
12. Med strankami ni spora o tem, da iz toženkine odločbe ne izhaja, da bi morala pritožnica onemogočiti dostop do podatkov iz registra Informacijskega centra oškodovancem, temveč zgolj to, da ti podatki ne smejo biti dostopni vsakomur. Na to je posebej opozorila tudi toženka, ki je v odgovoru na pritožbo poudarila, da imajo oškodovanci glede na izrek obravnavane odločbe še vedno pravico dostopa do podatkov iz Informacijskega centra. Da je pritožnica dolžna prek Informacijskega centra posredovati podatke oškodovancem in ne splošni javnosti, izhaja tudi iz jasnega in nedvoumnega besedila ZOZP.4
13. Iz pritožničinih navedb je mogoče povzeti, da ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi lahko preverila, komu gre status oškodovanca, saj takih podatkov v njenih evidencah ni, status oškodovanca pa se praviloma ugotavlja šele v naknadnih postopkih. S tem pritožnica v bistvu trdi, da lahko status oškodovanca preverja le na navedena načina, oziroma še več, da šteje za oškodovance iz 42.h člena ZOZP le osebe, o katerih ima tak podatek v svojih evidencah oziroma osebe, ki jim lahko tak status pripiše na podlagi končanega postopka za ugotavljanje odškodninske odgovornosti za prometno nesrečo. Vendar pa za tako stališče ni podlage v določbah ZOZP oziroma je deloma - kolikor veže pojem oškodovanca na zaključek odškodninskega postopka - celo očitno nesmiselno, saj je zakonska ureditev namenjena poenostavitvi uvedbe takih postopkov.
14. Da oziroma zakaj bi statusa oškodovanca v smislu 42.h člena ZOZP ne mogla ugotavljati drugače kot na katerega od načinov, ki ju navaja v predlogu, posebej s stopnjo verjetnosti, ki bi ustrezala namenu navedene zakonske določbe, pritožnica ne trdi. Ker ji ob tem toženkina odločba posredovanja podatkov oškodovancem ne preprečuje, njene navedbe v ničemer ne pojasnijo, zakaj po uveljavitvi toženkine odločbe prosilcem ne more posredovati podatkov skladno z ZOZP, kar naj bi pomenilo težko popravljivo škodo.
15. Podobno velja tudi za njeno sklicevanje na zakonsko določbo, da je podatke dolžna posredovati "nemudoma", kar je mogoče razumeti kot trditev, da bi vsako preverjanje statusa oškodovanca pomenilo kršitev te določbe. V tem pogledu pritožnica ne navaja ne tega, na kakšen način bi ugotavljala status oškodovanca, ne tega, kakšno zamudo bi to pomenilo, niti tega, zakaj bi to pomenilo kršitev pravnega standarda, ki izhaja iz zakonske ureditve.
16. Načeloma se je sicer mogoče strinjati, da bi toženkina odločba za pritožnico lahko pomenila nevarnost nastanka škode, če bi ji preprečevala opravljanje zakonsko določene obveznosti. Vendar pa je iz navedenih razlogov tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica take nevarnosti za nastanek težko popravljive škode ni izkazala, kar pomeni, da ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.
1 Glede na določbe Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov, v nadaljevanju Splošna uredba) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-2). 2 Tako Vrhovno sodišče med drugim v sklepih I Up 68/2020 z dne 15. 6. 2020 in I Up 111/2020 z dne 2. 9. 2020. 3 Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 2019/2023 z dne 23. 8. 2023. 4 Člen 42.d ZOZP se glasi: Za učinkovitejše uveljavljanje odškodninskih zahtevkov iz naslova škod, nastalih v nesrečah z uporabo vozil, se v okviru Združenja oblikuje informacijski center, prvi odstavek 42.h člena ZOZP pa: Informacijski center je dolžan oškodovancem sedem let po nesreči bodisi iz svojega registra bodisi iz registra informacijskega centra druge države članice EU nemudoma posredovati:(...)