Jedro

Pavica strank do sodelovanja v postopku ni sama sebi namen, temveč predpostavlja aktivno vlogo strank, ki morajo postaviti ustrezne trditve in podati ustrezne dokazne predloge in šele takrat nastopi obveznost sodišča, da se do substanciranih trditev in dokaznih predlogov opredeli.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o ugovoru razveljavi v delu, v katerem se nanaša na dovolitev izvršbe na nepremičnini z ID znakom 1 in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Novi Gorici (I) zavrnilo ugovore vseh treh dolžnikov zoper sklep, s katerim je bila na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa dovoljena izvršba na v izreku naštete nepremičnine, last dolžnikov, med njimi tudi na parc. št. 2599/19 k.o. D, (2) zavrnilo njihov predlog za odlog izvršbe in (3) predlog za omejitev izvršbe ter (4) naložilo dolžnikom, da upniku povrnejo nadaljnje izvršilne stroške.

Zoper sklep se dolžniki pritožujejo. Sodišču najprej očitajo kršitev postopka, ker je o predlogu za omejitev izvršbe odločala pravosodna svetovalka in ne sodnik. V zvezi z ugovorom vztrajajo, da so svoje trditve o obstoju dogovora o dezinvestiranju s prodajo nepremičnin dokazali. Dokazali so tudi, da se ta dogovor izvaja. Dejstvo, da upnik v odgovoru na ugovor ni potrdil trditev dolžnikov, še ne zadostuje za zavrnitev predloga in to brez izvajanja predlaganih dokazov. Če je sodišče štelo, da listinski dokazi ne zadoščajo, bi moralo izvesti narok in zaslišati stranke ter jim dati možnost sodelovanja v postopku. Pritožniki niso predlagali zaslišanja bančnega uslužbenca, ker se že na podlagi listin izvaja to, kar je v njih zapisano. Podane so kršitve iz 14., 15. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V nadaljevanju pritožniki ponavljajo svoje ugovorne navedbe glede dogovora o dezinvestiranju. Dolžnik je na ta način poplačal že skoraj polovico dolga. Gre za splošno prakso, ko banke upoštevajo dogovor o nadomestnem plačevanju vse dokler dolg ne pade na polovico (nepremičnine se na javni dražbi namreč prodajajo za polovično vrednost), nato pa od dogovorov odstopijo. Do tovrstnih ugovorov se sodišče ni opredelilo. Upnik je neutemeljeno ob vsaki spremembi dogovora predlagal vpis nove hipoteke, tako da so zdaj vpisane tri hipoteke namesto ene same. Kredit po pogodbi 927/08 je v celoti poplačan, čeprav je še vedno naveden v zemljiški knjigi. Opisano prvemu dolžniku onemogoča prodajo nepremičnine in poplačilo dolga. Ustrezne presoje ni bilo deležno niti dejstvo, da upnik ni odstopil od kreditne pogodbe na predpisan način, to je v skladu s prvim in drugim odstavkom 26. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj prvemu dolžniku glede odstopa ni predložil javne ali po zakonu overjene listine (gre za formo "ad valorem"). Obveznost torej niti ni dospela v plačilo. Pogoj za dospelost plačila je izstavitev izbrisnih pobotnic za izbris hipotek. Postopanje upnika izpolnjuje vse pogoje za ugasnitev obveznosti po 240. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Ker je odgovornost za zamudo na upniku (ki ni izpolnil svoje obveznosti po pravilih o sočasni izpolnitvi) dolžniki iz previdnosti ugovarjajo tudi odločitvi, ki se nanaša na zamudne obresti. Pritožniki vztrajajo pri predlogu za omejitev izvršbe na nepremičnine, last prvega dolžnika. Dolžnikom ni jasno, od kod ocena, da glede vrednosti niso predložili nobenega dokaza, saj so poleg ustreznih navedb predlagali imenovanje izvedenca. Že samo vrednost prvih dveh nepremičnin dvakrat presega višino preostalega dolga. Sodišče je zato izjemno strogo uporabilo določbo 34. člena ZIZ. Dolžniki v zvezi s tem opozarjajo na ustavnopravno naravo drugega odstavka 34. člena ZIZ, ki je v varstvu zasebne lastnine. Pritožniki ugovarjajo nedopustnost izvršbe na preostale nepremičnine in zoper drugega in tretjega dolžnika. Izvršba je neutemeljena in izven meja razumnosti in sorazmernosti. Pritožnica K.K. ponovno izrecno ugovarja nedopustnost izvršbe zoper njo, saj ni pristopila k notarskemu zapisu in zato upnik zoper njo nima ustreznega izvršilnega naslova. Upnik dolžnice niti ni obveščal o odstopu od pogodbe in o zapadlosti terjatve. Dolžniki posebej ugovarjajo izvršbi na nepremičnino z ID znakom 1, saj je upnik za to nepremičnino izdal izbrisno pobotnico in na njej nima več zastavne pravice. Ker je ugasnila terjatev na tej nepremičnini, je izvršba nedopustna. Dne 19.7.2013 je dolžnik prodal nepremičnino z ID znakom 1, kupnino pa je prejel neposredno upnik. To plačilo pri višini dolga v predlogu za izvršbo ni bilo upoštevano. Obrazložitev v točki 13 je zato nerazumljiva. Napačna je tudi odločitev o predlogu za odlog izvršbe, saj so zanj izpolnjeni vsi pogoji. Sodišče je navedbe dolžnikov v zvezi s tem spregledalo. Gre za trditve o tem, da bi se z nadaljevanjem izvršbe prodalo več nepremičnin ter nepremičnine drugega in tretjega dolžnika, čeprav bi že prodaja dela nepremičnin prvega dolžnika zadoščala za poplačilo terjatve, s čimer bi dolžnikom nastala nenadomestljiva škoda. Ta škoda bi bila večja od škode, ki bi nastala upniku (upniku škoda niti ne bi nastala, saj ima tako ali tako na vseh nepremičninah vpisane hipoteke). Pritožniki se pritožujejo tudi glede stroškov postopka.

Pritožba je le delno utemeljena.

Izpodbijani sklep je izdala sodnica, drugačne pritožbene trditve ne držijo, zato očitana kršitev postopka ni podana.

Pritožniki so trdili, da so sklenili ustni dogovor o načinu plačevanja obveznosti, zaradi katerega naj terjatev še ne bi zapadla. Upnik je tak ustni dogovor zanikal, dolžniki pa niso navedli nobenih konkretnih podatkov o tem, kje, kdaj in s kom so tak dogovor sklenili. Ob le pavšalnih trditvah sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvajanje kakršnihkoli dokazov. Zaključek sodišča, da dolžniki ustnega dogovora niso izkazali, je že zato pravilen. V posledici niso podane kršitve postopka, ker sodišče ni zaslišalo dolžnikov in ker ni izvedlo naroka in tudi ni bila kršena pravica strank do sodelovanja v postopku. Ta pravica namreč ni sama sebi namen, temveč predpostavlja aktivno vlogo strank, ki morajo postaviti ustrezne trditve in podati ustrezne dokazne predloge in šele takrat nastopi obveznost sodišča, da se do substanciranih trditev in dokaznih predlogov opredeli.

Terjatev, ki je predmet izvršbe, je zavarovana s hipoteko. Po določbi 150. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je hipoteka namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila (oziroma do izbrisa hipoteke, če je izbrisna pobotnica izdana pred dokončnim poplačilom terjatve). Če je terjatev plačana delno, se hipoteka ne zmanjša. V odsotnosti drugačnega dogovora o zapadlosti, je zato upnik upravičeno zahteval realizacijo hipoteke, saj tudi za pritožnike ni sporno, da zavarovana terjatev še ni v celoti poplačana. Zato tudi niso razumljive pritožbene trditve o izbrisnih pobotnicah, ki naj jih upnik ne bi izstavil. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedbami, da so namesto ene hipoteke vknjižene tri, le pripominja, da so vse kasneje vpisane hipoteke vpisane na podlagi ustreznega zavezovalnega in razpolagalnega posla in se nanašajo le na tisti del terjatve, dogovorjen ob vsaki prolongaciji, ki s prvotnimi hipotekami ni bil zavarovan. Kar pa se tiče hipoteke za zavarovanje kredita po pogodbi 927/08, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da poplačilo te terjatve ni predmet tega postopka.

Ne drži očitek v pritožbi, da naj se sodišče ne bi opredelilo do trditev, da upnik od kreditnih pogodb ni odstopil na predpisan način. Na pravilne in obširne razloge sodišča prve stopnje o tem v točkah 10, 11 in 12 obrazložitve se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. V notarskem zapisu dogovorjeni pogoji za izvršljivost terjatve so nastopili, prva dva dolžnika sta se s podpisom neposredno izvršljivega notarskega zapisa izrecno strinjala, kdaj nastopijo pogoji za neposredno izvršljivost. Morebitna izdaja izbrisnih pobotnic za druge terjatve, ni predmet tega postopka in v notarskem zapisu ni bila dogovorjena kot pogoj za neposredno izvršljivost. Pravilno se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do zatrjevane upnikove odgovornosti za nemožnost izpolnitve (točka 12. sklepa). Zatrjevani razlogi krivdnega ravnanja upnika v tem postopku niso upoštevni, saj je izvršilno sodišče vezano na vsebino izvršilnega naslova. Glede K.K. je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bila (neposredno izvršljiva) hipoteka, ki je predmet tega postopka, vpisana pri predmetnih nepremičninah, preden je K.K. pridobila lastninsko pravico, zato po določbah drugega odstavka 142. člena SPZ neposredna izvršljivost notarskega zapisa neposredno učinkuje tudi proti njej, ne glede na to, da ni bila stranka pogodbe (1). V zvezi s kupnino za nepremičnino z ID znakom 1 je upnik pojasnil, da je bilo to plačilo upoštevano pri zapiranju druge terjatve dolžnika, kar navsezadnje jasno izhaja iz izjave o nameri o izdaji izbrisne pobotnice (priloga B2), ki so jo v spis predložili dolžniki.

Utemeljeno pa pritožba nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje glede ugovora v zvezi z nepremičnino z ID znakom 1. V ugovoru so se dolžniki res nerodno le sklicevali na priložene listine (in hkrati trdili, da je izvršba nedopustna), vendar so se sklicevali na izbrisno pobotnico, poleg tega je iz odgovora na ugovor razvidno, da je bilo upniku jasno, kaj so dolžniki želeli povedati, saj se je upnik v odgovoru na ugovor opredelil do dejstva, da je podal izbrisno pobotnico za hipoteko na sporni nepremičnini. Po mnenju pritožbenega sodišča so bile zato trditve zadostne, da bi jih sodišče prve stopnje lahko obravnavalo in je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sklep o ugovoru glede te nepremičnine razveljavilo, zadevo pa v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do dejstva, da je upnik za isto nepremičnino, na kateri je predlagal izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega sporazuma, že pred tem podal izbrisno pobotnico (in se v zvezi s tem opredeliti tudi do navedb upnika iz odgovora na ugovor).

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za omejitev izvršbe je pravilna in ustrezno obrazložena (točka 20. obrazložitve). Da bi se izvajali dokazi, je najprej potrebno podati ustrezne trditve. Trditev o vrednosti nepremičnin, na katere predlagajo omejitev izvršbe, dolžniki niso podali. Poleg tega je sodišče prve stopnje dolžnikom pojasnilo, da bo prodajo izvajalo sukcesivno. Takoj ko in če bodo s prodajo pridobljena sredstva zadoščala za poplačilo terjatve, bo s prodajanjem prenehalo.

Drži sicer, da je sodišče napačno štelo, da dolžniki niso navedli nobenega upravičenega razloga za odlog izvršbe, saj so zatrjevali, da so vložili ugovor zoper sklep o izvršbi (5. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ). Kljub temu je odločitev o zavrnitvi predloga pravilna in tudi obrazložena v točki 17. obrazložitve. Slabšega gmotnega položaja, v katerem so se dolžniki znašli, ni mogoče upoštevati kot pravni standard nenadomestljive škode. Relevantna je le tista škoda, ki je večja od škode, že zajete v realizaciji izvršbe. O takšni škodi pa dolžniki trditev niso podali. Ker gre za relativno visoko terjatev (preko 200.000 EUR) tudi in mogoče ugotoviti, da upniki s tem, ko tega zneska še ne bodo prejeli, ne bodo utrpeli nobene škode.

Pritožniki v zvezi z odmero stroškov postopka nimajo nobenih konkretnih ugovorov. Ker v bistvenem delu z ugovorom in obema predlogoma (kar je vse terjalo odgovor upnika), pritožbeno sodišče v odločitev o dosedanjih stroških ni posegalo.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu (glede odločitve o ugovoru za ostala izvršilna sredstva in predmete izvršbe, glede zavrnitve predloga za omejitev izvršbe, glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe in glede stroškov) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

op. št. 1: Ker ni bila stranka pogodbe, ji tudi pogodbe ni mogoče (in treba) odpovedati.