Jedro

Sodišče prve stopnje je dediča na pot pravde za ugotovitev, da sta oporoki neveljavni, utemeljeno napotilo, saj ni dvoma, da je med dediči prišlo do spora o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine po obeh oporokah (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojnih A. A. in B. B. prekinilo ter C. C. in D. D. napotilo na pravdo, da s tožbo proti E. E., F. F. in G. G. uveljavljata zahtevek, da oporoka zapustnice A. A. z dne 1. 12. 2014 ni veljavna in zahtevek, da oporoka zapustnika B. B. z dne 18. 1. 2020 ni veljavna. Odločilo je, da sta tožbo dolžna vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa in v istem roku sodišču predložiti kopijo tožbe kot dokaz, daje tožba vložena. V kolikor tožbe v navedenem roku ne bosta vložila, pa bo sodišče nadaljevalo s postopkom, ne da bi upoštevalo njune navedbe.

2. Na pravdo napotena C. C. zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo in predlaga, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da jo napoti na pravdo le z zahtevkom, da je neveljavna oporoka A. A. z dne 1. 12. 2014, ne pa tudi oporoka zapustnika B. B. z dne 18. 1. 2020. Podredno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Trdi, da izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit, ker za izpodbijanje obeh oporok niso podani v sklepu navedeni pogoji, niti izdaja takšnega sklepa ni dovoljena, ker se časovno „pokriva“ z obema oporokama. Prepričana je, da je sodišče z izdanim sklepom dalo varstvo, ki ga v konkretnem primeru skladno z določbami Ustave RS, SPZ, ZD in OZ ne bi smelo dati, in predstavlja (zlo)rabo pravic. Poleg tega izpodbijanega sklepa ni mogoče izvršiti, ker je časovno nedovoljen in pomanjkljiv. Opozarja na določbe Zakona o dedovanju, ki izrecno določajo, da ni dovoljeno „skupinsko“ izpodbijanje oporok različnih zapustnikov, ker pravni vplivi ene oporoke časovno vplivajo na drugo s posledicami opredelitve kroga dedičev in dedovanja. Zaključuje, da se želi z izpodbijanim sklepom doseči prepovedan cilj, izigrati prisilne predpise o dedovanju, zato sklep ne sme imeti sodnega varstva.

3. Na pritožbo dediči niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in C. C. (v nadaljevanju: pritožnica) in D. D., ki sta zapustničina hči in sin ter zapustnikova sestra in brat, napotilo na pravdo, da s tožbo zoper oporočne dediče B. B., ki je umrl za materjo A. A., s tožbo zahtevata ugotovitev, da oporoki po obeh zapustnikih nista veljavni. Ugovarjala sta namreč pristnosti obeh oporok, saj sta zatrjevala, da sta bili oporoki napravljeni zoper voljo zapustnikov.1

6. Zapustnica A. A. je z oporoko svoje nepremično premoženje razdelila med svoje otroke B. B., D. D. in C. C. Sina B. B. je določila za glavnega dediča in mu namenila parceli številka 71 in 73 kataster številka 0001 in vse nepremičnine, ki stojijo na njih (lopa, stara hiša in nova hiša, ki jo je sin sam zgradil), poleg tega pa še kozolec in parcelo 331 (0001) v izmeri 4557 m2 ter gozd parcelna številka 1807 (kataster 0002) v izmeri 1164 m2. Glavni dedič naj bi zanjo skrbel do smrti. Zapustnik B. B. (glavni dedič po oporoki A. A.) pa je z oporoko svoje nepremično premoženje razdelil med prijatelja E. E. in F. F., ki jima je namenil parceli številka 72 in 73 kataster številka 0001 s hišo in lopo, bratranca H. H., ki mu je namenil gozd (parcelna številka 483 ...), nečaka G. G., ki mu je namenil gozd 0002 (p. 1807) in brata D. D. ter sestro C. C., ki jima je namenil travnik pr. 311 (kozolec), vsakemu polovico. Z oporoko je torej razpolagal tudi s premoženjem, ki ga je pričakoval po oporoki po materi.

7. Zmotno je zato stališče pritožnice, da bi jo sodišče prve stopnje lahko napotilo na pravdo le glede zahtevka, da oporoka A. A. ni veljavna. Pritožnica pavšalno, brez navedbe konkretne sodne prakse in določb Ustave RS, Zakona o dedovanju (ZD), Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Obligacijskega zakonika (OZ), na katere se sklicuje, trdi, da izpodbijani sklep zasleduje nelegitimni cilj. Ni jasno, na katere določbe Zakona o dedovanju pritožnica meri, ko trdi, da te izrecno določajo, da ni dovoljeno „skupinsko“ izpodbijanje oporok različnih zapustnikov, ker pravni vplivi ene oporoke časovno vplivajo na drugo s posledicami opredelitve kroga dedičev in dedovanja. Pravni vplivi veljavnosti oporoke pokojne A. A. na oporoko pokojnega B. B. so namreč le glede obsega zapuščine po njem. V primeru, če bi se ugotovilo, da je oporoka po pokojni A. A. neveljavna, bi po njej nastopilo zakonito dedovanje. To pa pomeni, da bi po njej dedovali vsi trije otroci, torej tudi B. B., ki je umrl za njo, le v manjšem deležu kot po oporoki. Obseg premoženja B. B., ki ga je v oporoki namenil svojim dedičem, bi se tako s tem zmanjšal, krog dedičev pa bi ostal enak. Zgolj zato, ker zapustnik razpolaga s premoženje, ki ga nima, pa njegova oporoka ni neveljavna. Ugovor pritožnice (in D. D.), da je oporoka po pokojnem B. B. nepristna in neveljavna, zato ostaja aktualen tudi v primeru, če se ugotovi, da oporoka po pokojni A. A. ni veljavna. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje dediča na pot pravde za ugotovitev, da sta oporoki neveljavni, utemeljeno napotilo, saj ni dvoma, da je med dediči prišlo do spora o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine po obeh oporokah (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

8. Pritožba je tako v celoti neutemeljena, in ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP2 v zvezi s 163. členom ZD3 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Oporočna dediča E. E. in F. F. sta veljavnost oporok z dne 1. 12. 2004 in 18. 1. 2020 priznala, I. I. se je dedovanju po zapustniku odpovedal, oporočni dedič G. G. pa na narok za zapuščinsko obravnavo ni pristopil, zato je sodišče v skladu s pozivom opr. št. I D 547/2021-18 z dne 3. 2. 2022 štelo, da veljavnost oporoke priznava. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, številka 15/76.