Jedro

Pravni interes za ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP je podan, če se tožnik nahaja glede svojega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odpravljena. Pravna korist ne obstaja več, če je negotovost o pravnem položaju tožeče stranke odpravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je tožnica lastnica podstrešja, v stavbi I., stoječi na parceli št. 831 k.o. I., obračunske izmere 18,61 m2, v naravi pa cca 75 m2, ki sestoji iz kuhinje, širšega bivalnega prostora iz stopnišča s hodnikom. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki 124.622,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, drugotoženi stranki pa 178.486,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da sta obe toženi stranki vseskozi in še na zadnji obravnavi 14.12.2005 zatrjevali, da tožnica ni lastnica podstrešja, ker je na podlagi samega zakona lastnik L.R.. Pridobitev izvenknjižnega lastništva na podlagi samega zakona po toženih strankah, je lahko močnejše od vknjižene lastnine in ima potrditvah pritožnice, tožnica še kako interes, da se takšne trditve izpodbijajo in ugotovi, da je lastnica podstrešja ne glede na vknjižbo na podlagi pravnega posla, ki je nastal po izdaji odločbe O.I.. Po oceni pritožnice mora negotovost presekati sodišče s sodbo o ugotovitvi, da je lastnica podstrešja, četudi se je v letu 2004 vknjižila kot lastnica. Toženi stranki namreč zatrjujeta, da je lastnik podstrešja na podlagi zakona (116. člen Stanovanjskega zakona - SZ) drugi toženec in da je to postal z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je zato po oceni pritožnice povsem zgrešeno in pravno irelevantno v tej zadevi. Tožnica zahteva, da se ta dvom odpravi in toženima strankama dopove, da drugi toženec ni postal lastnik podstrešja po 116. členu SZ in da je tožnica lastnica podstrešja, sicer se bodo odpirale nove pravde. Pritožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev in meni, da toženi stranki v nobenem primeru nista upravičeni do plačila stroškov, že zaradi ves čas zatrjevanega, da je tožnik lastnik podstrešja. Tudi z vknjižbo tožnice leta 2004 potreba po pravdi ni odpadla glede na ravnanje obeh toženih strank. Zato bi moralo sodišče prve stopnje naložiti stroške v plačilo toženima strankama v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Pravni interes za ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP je podan, če se tožnik nahaja glede svojega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odpravljena. Negotovost mora povzročiti toženčevo dejanje, ker so njegove izjave v nasprotju s pravico tožnika. Tožnik nima pravnega interesa na ugotovitvi, če se da isti cilj doseči z dajatveno tožbo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnica ta cilj dosegla s pravnomočno sodbo opr.št. P , na podlagi katere se je tudi vknjižila kot lastnica od 18.11.2004, podlaga za vknjižbo pa je ravno prej navedena pravnomočna sodba ter etažni delilni načrt z dne 2.7.2004 in potrdilo GURS-OGU K., z dne 29.7.2004. Ta dejstva je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo, pritožnica jim ne oporeka. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da so to taka dejstva, ki so spremenila situacijo in dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ob vložitvi tožbe, kot tudi dejansko stanje, kot sta ga zatrjevali toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s tem odpravljen negotovi pravni položaj tožnice, zaradi katerega je zahtevala sodno varstvo s tožbo. Drugotožena stranka L.R. je res navajal, da je preuredil skupni prostor (podstrešje) in iz njega napravil stanovanje ter si tako rešil stanovanjski problem zase in svojo družino in da mu je prvotožena stranka O.I. priznala lastništvo in o tem izdala odločbo, ki je pravnomočna ter je nihče nikoli ni izpodbijal, vendar to še ne pomeni, da je zatrjeval pravno odločilna dejstva iz 116. člena SZ, to je dejstva, iz katerih bi izhajal zaključek, da je pridobil lastninsko pravico na spornem podstrešju po samem zakonu. Ta toženec je dejansko zatrjeval, da je lastninsko pravico pridobil z odločbo prvotožene stranke, ki je bila tedaj vknjižena kot lastnica, kar je povsem nekaj drugega kot je pridobitev lastninske pravice po zakonu. Zgoraj navedena določba SZ namreč določa, da postanejo občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, z dnem uveljavitve zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na tem stanovanju v zemljiško knjigo, na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Toženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista nikoli zatrjevali, da je bilo za preureditev skupnih prostorov izdano gradbeno dovoljenje oziroma odločba o dovolitvi priglašenih del, temveč sta kot podlago za pridobitev lastninske pravice navajali odločbo O.I. z dne 23.9.1992, ki vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na ime drugotožene stranke. Ker sta toženi stranki kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice navajali zgoraj navedeno odločbo, je bil za pridobitev lastninske pravice potreben še pridobitni način, vpis v zemljiško knjigo, kot je razvidno tudi iz navedene odločbe. Tudi iz navedbe drugotožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe in trditve, da ji je prvotožena stranka priznala lastništvo in o tem izdala odločbo, izhaja, da ta tožena stranka ni zatrjevala pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. Že zaradi tega torej tožnica ne more biti v negotovem pravnem položaju, kot zatrjuje v pritožbi. Ne glede na to pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tudi sicer v konkretnem primeru takšne negotovosti ni več zato, ker je površina vtoževanega podstrešja razjasnjena in iz izpiska iz zemljiške knjige jasno izhaja, da je tožeča stranka lastnica do celote podstrešja, ki je predmet tožbenega zahtevka. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka gradila svoje tožbene trditve na dejstvu pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ki ga je dosegla s toženo stranko na podlagi pravnomočne sodbe opr.št. P in je pri takšni podlagi relevanten le dajatveni zahtevek in sicer, da od prodajalca iztoži še vknjižbo v zemljiško knjigo, če ta ni bila uspešna, ali če ni mogoča iz drugih razlogov. Takšnega dajatvenega zahtevka tožnica nima več in ga tudi ne potrebuje, saj je lastnica stanovanja, podstrešja in shrambe. Ni sporno, da je tožnica dosegla vknjižbo na podlagi zatrjevanega naslova za pridobitev lastninske pravice, zato ne more imeti interesa za ugotovitveno tožbo in sodbo, kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje. Pravna korist namreč ne obstaja več, če je negotovost o pravnem položaju tožeče stranke odpravljena. Tožeča stranka je sama povedala in dokazala, da je že dosegla vpis lastninske pravice v svojo korist na sporni nepremičnini, zato odločba na katero se sklicujeta toženi stranki, ne ogroža njenega pravnega položaja.

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi, na podlagi navedb v odgovoru na tožbo, ki sta ju vložili toženi stranki ter na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo, da tožnica nima več pravnega interesa na ugotovitvi, da je lastnica spornega podstrešja ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeni razlogi torej niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tudi stroškovna odločitev je pravilna in ni jasno, v čem naj bi na stroškovno odločitev vplivalo zatrjevanje tožeče stranke, da je lastnica podstrešja. Z vknjižbo tožnice leta 2004 je tudi po oceni pritožbenega sodišča odpadla potreba po pravdi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica v tem postopku ni uspela in je zato dolžna na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti toženima strankama stroške postopka. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).