Jedro

Očitek bistvene kršitve določb pravnega postopka, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko o „podrednem“zahtevku ni odločilo, ni utemeljen, ker je bil „podredni“ zahtevek postavljen za enako odločitev, kot jo je tožnik zahteval v primarnem zahtevku, in ki jo sodišče sprejme v primeru, ko zahtevku ugodi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa naloži le izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, saj je tožnik v obeh zahtevkih zahteval priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 4. 4. 2006, da se tožnika od 14. 9. 2005 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter prizna pravica do invalidske pokojnine. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje oz. jo spremeni ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi odločbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločilo le o primarnem tožbenem zahtevku in ga zavrnilo, o podrednem pa ni odločalo, kar pomeni kršitev ZPP. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši izvedenka nevropsihiatrinja V.F.Ž. z nesprejemljivo utemeljitvijo, da izvedenka ne more izpovedati več ali drugače, kot je že napisala v pisnem mnenju. K mnenju je tožeča stranka podala pripombe in ji ni znano, ali je sodišče pripombe izvedenki sploh vročilo. Izvedenka ni ocenila skupnega vpliva vseh treh bolezni - koronarne, ortopedskih težav in depresije na delovno zmožnost tožnika, enako se do vpliva vseh bolezni ni opredelil izvedenec ortoped. Specialist internist dr. G.V. je ob zaslišanju povedal, da je potrebno, da sočasen vpliv vseh treh bolezni ocenita ustrezna specialista. Dopustil je možnost, da tožnik zaradi vplivov različnih bolezni ni več zmožen za delo. Neutemeljeno se sodišče do pripomb tožnika, da je mnenje specialistke psihiatrinje V.F.Ž. neobjektivno, ker je upoštevala ugotovitve psihiatrinje dr. M.K., ki sodeluje s toženo stranko kot članica njenih invalidskih komisij, ni opredelilo. To vzbuja resen dvom v objektivnost izvedenskega mnenja psihiatrinje V.F.Ž.. Sodišče je nekritično povzelo izvedensko mnenje dr. G.V., ki je opozoril, da je pri oceni zmožnosti za delo potrebno upoštevati vse bolezni in njihov medsebojni vpliv. Njegove izpovedi tudi ni pravilno ocenilo. Povedal je, da bo po pridobitvi ortopedskega in psihiatričnega mnenja pri tožniku mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti, kot so že večkrat menili specialisti. Tožnik zaradi psihične nadgradnje srčne bolezni, ki traja že 16 let in objektivno ugotovljenih okvar hrbtenice, ne more opravljati telesnih del. Pri bolnikih s koronarno boleznijo se pogosto pojavljajo tudi somatske težave in depresije. Zaključil je, da tožnik najverjetneje nikoli več ne bo zmožen opravljati dela. Upoštevanje mnenja izvedenca dr. V. bi imelo za posledico bistveno drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih kot tudi ne določb, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Invalidnost je po definiciji iz 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) podana, če se zavarovancu zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Tožnik je sicer že od leta 2001 brez zaposlitve, nazadnje je bil od 1. 4. 1994 do 30. 6. 2001 z vmesnimi prekinitvami zaposlen v Avstriji, sicer je po poklicu keramičar, kot izhaja iz predloga osebnega zdravnika za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, priloženega v upravnem spisu. Iz medicinskih izvidov se vidi, da je bila tožniku v letu 2002 postavljena diagnoza ishemična bolezen srca, kasneje pa so bile ugotovljene tudi degenerativne spremembe hrbtenice ter hernija diska. Osebni zdravnik je bil mnenja, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, saj zaradi nezmožnosti za vsak psihofizičen napor ne more opravljati nobenega dela niti v skrajšanem delovnem času. Nasprotno takšnemu mnenju so vsi izvedenski organi, tako invalidski komisiji, ki na podlagi 261. člena ZPIZ-1 dajeta izvedensko mnenje o invalidnosti v predsodnem postopku, kot tudi izvedenci ortoped, internist in psihiatrinja, ki jih je postavilo sodišče prve stopnje, ugotovili, da tožnikova delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena, čeprav za delo keramičarja ni zmožen, še vedno pa lahko v polnem delovnem času opravlja drugo delo, ki je fizično lažje, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, brez pogostega pripogibanja in stalne prisilne drže telesa.

Tožnik je v postopku pri toženi stranki in tudi v sporu zaradi odprave dokončne odločbe z dne 4. 4. 2006, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, zatrjeval, da je za delo popolnoma nezmožen. Po poglobljenem in obširnem dokaznem postopku, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, s pridobitvijo več izvedenskih mnenj in tudi z neposrednim zaslišanjem specialista internista doc. dr. G.V. ni bilo mogoče ugotoviti, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Res ima številne zdravstvene težave in je izvedenec izrazil domnevo, da tožnik delal ne bo več. Iz izvedenskih mnenj pa ne izhaja objektivna ugotovitev o takšnih zdravstvenih težavah, ki bi tožnika delovno popolnoma onesposobile. V pretežni meri gre za psihične težave, specialistka V.F.Ž. pa je bila mnenja, da sicer obstajajo vplivi telesne bolezni na duševno stanje, vendar stopnja anksioznosti in depresije kot posledica koronarne bolezni in ortopedskih stanj za tožnika ni bila tako moteča in ga ni ovirala v njegovem funkcioniranju v tolikšni meri, da bi iskal pomoč pri osebnem zdravniku oz. specialistu psihiatru. Kljub telesni bolezni ni razvil klinično pomembne depresije, da bi potreboval terapijo z zdravili ali psihološko podporo.

Zbrani dokazi tudi sodišče druge stopnje prepričujejo, da zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti in pravic na tej podlagi, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej zaslišalo specialistke psihiatrinje, ki je svoje mnenje pisno dopolnila in odgovorila na pripombe tožnika. Tožnik je specialista psihiatra obiskal prvič 12. 6. 2001, ki mu je predpisal le zdravila za primer hujše nespečnosti, na kasnejših obiskih 4. 1. 2005 in 3. 2. 2006 mu specialist psihiater zdravil ni predpisal in ga tudi ni naročil na kontrolni pregled. Glede na takšne ugotovitve sodišče sprejema stališče izvedenke psihiatrinje, da pri tožniku ne gre za hujše psihične težave, ki bi zahtevale posebno obravnavo in zdravljenje.

Dokazni postopek, izveden s pridobitvijo mnenj medicinskih strokovnjakov na vseh področjih, na katerih je tožnik navajal zdravstvene težave, pri čemer so ta mnenja tudi skladna z ugotovitvami specialistov, članov invalidskih komisij, prepričuje tudi sodišče druge stopnje, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in tožbeni zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine pravilno zavrnjen.

Pritožba tudi neutemeljeno očita kršitev postopka, ker sodišče ni odločilo o „podrednem“ zahtevku. Ta zahtevek je bil postavljen za enako odločitev, kot jo je tožnik zahteval v primarnem zahtevku in ki jo sodišče sprejme v primeru, ko zahtevku ugodi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka, zavodu oz. toženi stranki pa naloži le izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. V obeh zahtevkih je namreč tožnik zahteval priznanje pravice do invalidske pokojnine od 14. 9. 2005 dalje, podlaga za takšen zahtevek pa je poleg izpolnjevanja ostalih pogojev lahko le ugotovitev, da je tožnik od navedenega dne invalid I. kategorije invalidnosti, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Glede na tožnikovo starost, rojen je leta 1963, in preostalo delovno zmožnost tudi ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, po kateri se invalidsko upokoji moški zavarovanec II. ali III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Sklep, da pritožbene stroške tožnik nosi sam je sodišče druge stopnje sprejelo ob upoštevanju načela uspeha v sporu na podlagi 1. odstavka 165. v zvezi s 154. členom ZPP.