Jedro

Podpisani delovni nalog izrecno pomeni nalog prevzemniku posla, da opravi določeno delo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep Okrajnega sodišča v A. razveljavilo v celoti v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožečo stranko pa je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 40.729,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje predvsem nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kajti tožeča stranka je kot dokaz o opravljenem delu in porabljenem materialu predložila podpisan delovni nalog s strani tožene stranke, kar slednja ne prereka. To delo je torej torej tožeča stranka opravila za toženo stranko po njenem nalogu in ne za podjetje M., prav tako pa je bil material porabljen za toženko v zvezi z montažo posebne antene v hiši tožene stranke. Delo ni bilo opravljeno zaradi reklamacije, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Prav tako tudi tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi podjetju M. plačala posebno anteno s pripadajočimi kabli, ki so jih montirali v njeni stanovanjski hiši. Tožeči stranki niso znane nobene reklamacije toženke v zvezi z mobitel telefonskim priključkom. Tudi če je toženka imela kakšne reklamacije, so bile verjetno povezane z osnovnim paketom, ki ga je toženka kupila pri podjetju M. Določila posredniške pogodbe, sklenjene med podjetjem M. in toženko, se nanašajo zgolj na posredovanje v zvezi s prodajo mobilnih telefonskih priključkov ter montažo v avtomobilu. Delo, ki ga je opravila tožeča stranka, pa je posebno delo in ni zajeto v osnovnem paketu, ki ga je toženka plačala družbi M. Toženka je priznala, da je prišlo do določene montaže v njeni stanovanjski hiši. Sedanje sklicevanje tožene stranke, da ne ve, kaj je podpisovala, pa je le sprenevedanje, kajti v delovnem nalogu je natančno navedeno, kaj je bilo opravljeno in kakšen material je bil za to porabljen. Pritožba je utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča sta uveljavljana pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava podana. Prav tako so v sodbi določene kontradikcije, na katere tudi pritožba opozarja, vendar pa te po oceni pritožbenega sodišča ne pomenijo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, ampak so posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje namreč navaja, da delovni nalog, katerega je tožena stranka podpisala, ocenjuje kot opravljeno delo in ne kot posebno naročilnico za opravo določenih storitev ter da je tožeča stranka dejavnost izvajala v času reklamacijske dobe in brez kakršnekoli naročilnice tožene stranke. Takšno razlogovanje je posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kajti tožeča stranka je tožbeno podlago utemlejevala s podpisanim delovnim nalogom in na podlagi tega izdanim računom. Res je sicer, da je v računu navedeno, da gre za montažo mobitel aparata, vendar pa je tožeča stranka tekom postopka to razjasnila in izrecno povedala, da gre le za napako v oznaki, vendar pa se račun izrecno nanaša na delovni nalog z dne 29.4.1993. Delovni nalog tožeči stranki je toženka podpisala, kar pa izrecno pomeni nalog prevzemniku posla, da opravi določeno delo, v konkretnem primeru je bila to montaža dodatne hišne antene. Te listine sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo oziroma ju sploh ni ocejevalo v svojstvu, kot so bile dane. Gre za direkten pravni odnos med tožečo in toženo stranko, kar je sodišče prve stopnje zmotno ocenjevalo z vidika reševanja reklamacije med toženo stranko in družbo M., kar pa po mnenju pritožbenega sodišča nima povezave s poslovnim odnosom med tožečo in toženo stranko. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje upošteva razloge tega sklepa, ponovno oceni predložene dokaze, po potrebi izvede tudi druge dokaze in o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.