Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti se praviloma prisodi le, če je zmanjšanje trajno, izjemoma pa tudi če je začasno, a je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine primera. Ali gre za posledice okoliščine se mora preverjati glede na okoliščine primera. Tožnik je vodja policijske intervencijske skupine, zato bi moralo sodišče ugotoviti ali lahko zaradi posebnih pogojev dela med posredovanjem v intervenciji pazi na gibe, da ne bi čutil bolečin ali se še dodatno poškodoval ter ali to lahko vpliva na njegovo psihično počutje in samozavest, ki je verjetno res potrebna pri njegovem delu.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločitvi o zavrnitvi zahtevka 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in v odločitvi o pravdnih stroških ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

r a z s o d i l o : V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 950.000,00 SIT (za telesne bolečine in nevšečnosti 800.000,00 SIT in za strah 150.000,00 SIT), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je sodišče naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 150.760,50 SIT z enakimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik se zoper odločitev o odškodnini za telesne bolečine ne pritožuje, saj jo je sodišče prve stopnje priznalo v celotnem zahtevanem znesku. Izpodbija pa odločitev o zavrnitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost ter o zavrnitvi dela odškodnine za strah. Navaja, da mora biti kot vodja policijske intervencijske skupine, za to delo psihično in fizično popolnoma pripravljen. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obstajajo, ker ni več tako fizično sposoben in samozavesten, kot je bil pred nesrečo. Po preteku enega leta in pol od nezgode se njegove težave niso zmanjšale in kot kaže ne bodo le začasne, ampak trajne in ga bodo ovirale pri delu ter v privatnem življenju. Prav tako bi mu moralo sodišče priznati odškodnino za strah v celotnem zahtevanem znesku, ker se je močno bal, kako bo z njegovo službo in kakšen bo izid zdravljenja. Odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti pa bi mu moralo sodišče priznati vsaj deloma, ker je brazgotina, ki mu je ostala, vidna.

Pritožba je delno utemeljena.

O odškodnini za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti: Sodišče druge stopnje je mnenja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja, za odločitev o tožnikovi upravičenosti do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta oblika nepremoženjske škode zajema vse omejitve v tožnikovi aktivnosti in s tem tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Odškodnina se praviloma prisodi le, če je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajno, izjemoma pa tudi, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, če je začasne narave, a je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine primera. Sodišče prve stopnje je, glede na tožnikovo izpoved in izvedensko mnenje, pravilno ugotovilo, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika ni močnejše intenzivnosti, ker ima težave v predelu vratne hrbtenice le v dalj časa trajajoči nepremični drži telesa v določenem položaju in pri dvigovanju bremen nad 10 kg, medtem ko pri gibih, ki jih izvede z normalno hitrostjo ali počasi nima težav in ker nima glavobolov in mravljinčenja.

Sodišče druge stopnje pa se ne strinja z ugotovitvijo, da pri tožniku tudi ne gre za posebne okoliščine. Termin "posebne okoliščine" je treba namreč presojati glede na okoliščine primera. Tožnik je vodja policijske intervencijske skupine, torej gre za delo v posebnih pogojih. Sodišče prve stopnje bi zato moralo bolj natančno raziskati v kolikšni meri omejuje poškodba vratne hrbtenice tožnika pri njegovem konkretnem delu na terenu, še posebno med posredovanjem.

Ugotoviti bi moralo ali bi tožnik lahko bil med delom izpostavljen takim situacijah, v katerih bi moral fizično posredovati z večjo hitrostjo gibov in ali bi ob tem lahko prihajalo tudi do ekstremnih zasukov glave ter do situacij, v katerih bi moral dvigniti breme težje od 10 kilogramov. Predvsem bi moralo sodišče ugotoviti, ali lahko tožnik zaradi posebnih pogojev dela med posredovanjem pazi na gibe, da ne bi čutil bolečin ali se še dodatno poškodoval ter ali to lahko vpliva na njegovo psihično počutje in samozavest, ki je verjetno res potrebna pri njegovem delu. Ker dejansko stanje ni bilo dovolj raziskano, od tega pa je odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava, je sodišče druge stopnje na podlagi določil 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

O odškodnini za strah: Sodišče druge stopnje je mnenja, da tožnikov zahtevek po višji odškodnini za strah ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje višino odškodnine pravilno odmerilo glede na trajanje in intenzivnost strahu, ki ga je tožnik pretrpel ob nezgodi (primarni strah) in strahu, ki ga je pretrpel zaradi izida zdravljenja (sekundarni strah). Tožnik na zaslišanju glede pretrpljenega strahu ni povedal ničesar, izvedenec pa je v mennju navedel, da sta bila tako strah ob nezgodi kot strah zaradi izida zdravljenja, zmerna in sta trajala le krajši čas (tri do štiri tedne), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na odškodnino za strah zato je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

O odškodnini za skaženost: Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko tožniku ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotina je glede na lastno opažanje sodišča prve stopnje in izvedensko mnenje, komaj opazna in s tem ni zadoščeno objektivnim merilom za priznanje te oblike škode. Prav tako niso izpolnjena subjektivna merila za priznanje odškodnine, saj bi morala tožnikova spremenjena zunanjost vplivati na njegovo psihično počutje, glede tega pa tožnik v izpovedbi ni povedal ničesar.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno v skladu s 368. členom ZPP, glede odškodnine za strah in odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti - (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP.

Na podlagi prehodne določbe 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. list RS št. 26/99 so bile v tej sodbi in sklepu uporabljene določbe ZPP, Ur.

list SFRJ št. 4/77 - 27/90 in Ur. list RS št. 55/92.