Jedro

Na podlagi javnega razpisa je zagotovljeno sofinanciranje upravičenih stroškov predstavljalo dopolnilni finančni vir za izvajanje že začetih projektov, brez katerega bi prišlo do njihove zaustavitve. Ker pa se upoštevajo le tisti upravičeni stroški, ki so nastali do 30. 10. 2009, to pomeni, da brez sofinanciranja do tega datuma nastalih stroškov projekta ne bo več mogoče nadaljevati. Logičen je sklep, da je o taki posledici mogoče govoriti le pri projektih, ki naj bi se nadaljevali tudi po 30. 10. 2009.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo družbe A. d.o.o. (tožeče stranke) na Javni razpis za sklop 1 – razpon investicijski projekti za sofinanciranje projekta (dalje javni razpis). Navaja, da se je tožeča stranka prijavila z vlogo na Javni razpis izvajanja ukrepa omejene vrednosti za dokončanje razvojno investicijskih projektov ter spodbujanje prezapostitev in samozaposlovanja v letih 2009 in 2010 (Uradni list RS, številka 63/09, dalje javni razpis), in sicer na sklop 1 – Sofinanciranje že začetih razvojno investicijski projektov, ki sta ga objavila Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu, številka 63/09, vloga je bila pravočasna in formalno popolna. Strokovna komisija je ugotovila, da vloga prijavitelja ni skladna s ciljem javnega razpisa za sklop 1, ki je opredeljen v točki 2 javnega razpisa – preprečitev zaustavljanja že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav kot odziv na spreminjanje gospodarske razmere. Prijavitelj oziroma tožnik je namreč v Obrazcu S1 javnega razpisa navajal, da se že začeti razvojno investicijski projekt zaključuje z dnem 30. 10. 2009. Tako je strokovno komisija ugotovila, da že začeti razvojno investicijski projekt ni pred za ustavitvijo, temveč je z dnem 30. 10. 2009 tudi zaključen. Iz točke 4.2.1.3. višina sofinanciranja upravičenih stroškov javnega razpisa je dodatno razvidno, da so do sofinanciranja razvojno investicijskega projekta upravičeni samo tisti stroški, ki so nastali od 1. 7. 2008 do 30. 10. 2009, in bi odsotnost sofinanciranja teh stroškov z državno pomočjo zaustavila nadaljevanje razvoja projekta, kar pa je bil tudi osnovni namen objave razpisa. To pomeni, da bi se moral projekt nadaljevati tudi po obdobju upravičenosti stroškov. V primerih uspešno zaključenega projekta ali pa ustavitve zaradi težav, že znotraj v obdobju upravičenosti stroškov, sofinanciranje določenih stroškov s ciljem preprečitve ustavljanja investicijskega razvojnega projekta ni potrebna oziroma smiselna. Iz vloge je razvidno, da bi prijavitelj z lastnimi sredstvi, brez pomoči države zaključil projekt z dnem 30. 10. 2009. Zaključen projekt pa ne more biti pred zaustavljanjem zaradi likvidnostnih težav. Iz točke 4.4. javnega razpisa izhaja, da je osnova za sofinanciranje predloženih projektov, in tem dodelitev nepovratnih sredstev, popolna vloga prijavitelja, če je iz dokumentacije za posamezno vlogo razvidno, da bo projekt izveden ustrezno razpisanim kriterijem, in da je vloga pripravljena ustrezno pogojem iz razpisne dokumentacije ter skladna s ciljem, predmetom in namenom javnega razpisa. Ker pa vloga tožeče stranke na javni razpis ni izkazala izpolnjevanja cilja javnega razpisa, je bilo odločeno kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka v tožbi z dne 9. 12. 2009 smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava ter zlorabo oblasti tožene stranke, ker v okviru načela uporabe prostega preudarka pri presoji izpolnjevanja razpisnih pogojev, v vlogi tožene stranke ni delovala v mejah danega pooblastila in v skladu z njenim namenom. V uvodu navaja razpisne pogoje, ki so bili objavljeni, in ki so veljali kot splošni pogoji ter še nadalje posebne pogoje za posamezni sklop. Teh razpisnih pogojev sodišče v sodbo ponovno ne povzema. Bistvena kršitev določb postopka je v tem, da tožena stranka tožeče stranke ni pozvala in ji ni omogočila, da se do, v sklepu in predhodno navedenih stališčih strokovne komisije opredeli in dokaže, da stališča niso pravilna in nimajo podlage v vlogi navedenih dejstev in predloženih dokazov. V nadaljevanju podrobno navaja, kaj vse je navedla v svoji prijavi na javni razpis, kaj je navedeno v vzorcu pogodbe, ki je bila del razpisne dokumentacije javnega razpisa v 4. in 9. členu in še okoliščino, da prejemnik lahko od dneva veljavnosti te pogodbe izstavi največ dva zahtevka, pri čemer pa je zadnji zahtevek za sofinanciranje mogoče izstaviti do vključno 15. 11. 2009. Iz vsega navedenega izhaja, da nikjer v javnem razpisu in razpisni dokumentaciji ni bilo zahtevano, da se mora projekt končati natanko na dan 15. 11. 2009, temveč je celo zahtevek za izplačilo možno izstaviti tudi pred 15. 11. 2009. Slednja okoliščina, zakaj je zaključek projekta na dan 30. 10. 2009 logičen in povsem v skladu s ciljem javnega razpisa pa je, da je bil 30. 10. 2009 zadnji dan, do katerega se še priznajo upravičeni stroški projekta. Tako je tožeča stranka vse aktivnosti za dokončanje projekta usmerila v ta datum, ker ji težave v poslovanju niso omogočile, da bi projekt zaključila z lastnimi sredstvi. To pa je bil namen razpisa. Neutemeljena je tudi razlaga tožene stranke, da bi prijavitelj z lastnimi sredstvi, brez pomoči države, zaključil projekt z dnem 30. 10. 2009. V Obrazcu S1 pozicije projekta je bilo potrebno izdelati finančno konstrukcijo za stroške projekta, ki so nastali od 1. 7. 2009 do oddaje vloge 14. 8. 2009 in finančno konstrukcijo celotnega projekta do 30. 10. 2009. V prvi tabeli, to je stroški projekta od 1. 7. 2009 do oddaje vloge 14. 8. 2009, je tožeča stranka v tabeli navedla stroške razvojno raziskovalnega dela (osebje zaposlenega) in druge operativne stroške (elektrika, komunala, telefon, računovodstvo), v načrtovani skupni višini upravičenih stroškov 345.591,00 EUR oziroma predvidena skupna vrednost subvencije v višini 50% 172.795,50 EUR. V drugi tabeli, to je finančna konstrukcija celotnega projekta do 30. 10. 2009, pa je navedla stroške razvojno raziskovalnega dela (zaposleni), stroške materialnih in nematerialnih investicij, naložbe v razvoj, izdelavo in testiranje in druge operativne stroške. Stroški razvojno raziskovalnega dela (zaposlenih) v višini 312.674 EUR so pomenili stroške plač od 1. 7. 2008 do oddaje vloge, plus stroške plač za avgust, september in oktober (291.374 plus 21.300), operativni stroški v višini 72.314 EUR, pa so pomenili stroške od 1. 7. 2008 do oddaje vloge plus stroški za mesec avgust, september in oktober (54.217,00 plus 18.097), medtem ko so stroški materialnih in nematerialnih investicij v višini 5.740 EUR ter naložbe v razvoj, izdelavo in testiranje v višini 352.600 EUR bo finančni konstrukciji predvideni šele od oddaje vloge do 30. 10. 2009, ker je bilo dokončanje projekta ravno zaradi težav v poslovanju pred zaustavitvijo, in bi jim državna pomoč tega javnega razpisa omogočila dokončanje projekta. Faza testiranja in odpravljanja napak je ena najpomembnejših faz v procesu razvoja stroja. Vzame veliko časa, tako je nejasno in nerazumljivo, odkod toženi stranki podatek, da je iz vloge razvidno, da bi prijavitelj z lastnimi sredstvi brez pomoči države zaključil projekt z dne 30. 10. 2009. Tožeča stranka je v celoti zadostila vsem splošnim pogojem in pogojem za posamezni sklop in je upravičena do prejema subvencije v višini 50% vrednosti projekta. Nadalje navaja, da je v razpisni dokumentaciji navedeno, da bo prvo odpiranje vlog 26. 8. 2009, sredstva se bodo dodeljevala do porabe po zaporedju predloženih vlog na pošti, vloga tožeče stranke pa je oddana 17. 8. 2009 ob 00:00, kar izhaja iz pisne dokumentacije, to pomeni, da je bila v sklopu prvih vlog, te pa bi morale biti po razpisni dokumentaciji obravnavane kot prve. Tožena stranka je zlorabila oblast s tem, da v okviru načela uporabe prostega preudarka, pri presoji izpolnjevanja razpisnih pogojev, v vlogi tožene stranke ni delovala v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega ji je bilo pooblastilo dano, da v okviru javnega razpisa odloči o izpolnjevanju razpisnih pogojev. Predlaga, da se sklep tožene stranke odpravi in se ji dodelijo sredstva v skupni višini 500.000 EUR oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka v 8. dneh od dneva izdaje odločbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo z dne 13. 1. 2010 tožena stranka zavrača vse očitke tožeče stranke glede pomanjkljivosti razpisa v zvezi z opredelitvijo projektov v povezavi z roki zaključka projekta oziroma zaustavitve razvojnih projektov. V nadaljevanju analizira vse točke predmeta javnega razpisa s posameznimi alineami in celoten potek postopka, ki ga pa sodišče v sodbo ne povzema. Navaja, da se sicer strinja z navedbo tožeče stranke, da je z navedbo obdobja upravičenosti postavila časovni okvir, v katerem bo priznavala upravičenost stroškov (med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009), in to ne glede na to, kdaj bo projekt dejansko zaključen. To pa ne opredeljuje datuma zaključka projekta in trajanje posameznega projekta. Če bi tožena stranka vnaprej določila tudi časovni okvir in ne le obdobje upravičenosti stroškov, bi v razpisu navedla, da se morajo projekti zaključiti najkasneje do 30. 10. 2009. To pa bi bilo v nasprotju s ciljem razpisa in notifikacijo državne pomoči, zato teh navedb v razpisu ni. Datum zaključka projekta direktno ne opredeljuje niti datum, do katerega mora prijavitelj doseči enega izmed navedenih rezultatov ali izstaviti zahtevek za sofinanciranje. Obdobje upravičenosti stroškov se ne sme enačiti z obdobjem izvajanja projekta, saj je vso financiranje stroškov nastalih v obdobju upravičenosti nujno za nadaljevanju projekta. Glede zaslišanja stranke v postopku navaja, da javni razpis za izbor operacij zaradi svoje posebne pravne narave ne more biti podvržen vsem določilom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pri odločitvah o vlogah na javni razpis gre za neke vrste skrajšanega ugotovitvenega postopka. Odloča se le na podlagi navedb strank v njihovih vlogah in na podlagi splošno znanih dejstev. Če vloga ni popolna, se prijavitelju pošlje dopis na dopolnitev vloge, s katerim se ga zaprosi, da dopolni manjkajoči obrazec ali listino. Javni razpis je predviden zaradi dejstva transparentne razdelitve javnih sredstev ter enake obravnave vseh gospodarskih subjektov. Veljajo enaki pogoji in vsi morajo do enakega roka predložiti vlogo, kjer navajajo vsa dejstva. Strokovna komisija tudi ni izvedla drugih novih dokazov ali ugotavljala novih dejstev. Tako zaslišanje stranke v primerih javnih razpisov ni ustrezno dokazno sredstvo, prav tako ZUP ne določa zaslišanje stranke v primerih, ko se dejstva ugotavljajo v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Nobenega vsebinskega dopolnjevanja vlog ni predvidenega. Dejansko stanje, na podlagi katerih je tožena stranka sprejela odločitev o zavrnitvi izhaja le iz navedb, ki jih je tožena stranka navedla v svoji vlogi. ZUP za presojo izpolnjevanja pogojev ne predvideva uporabe prostega preudarka. Prosti preudarek se uporablja le pri odločanju o zadevi v določenih primerih, ki pa vsi predvidevajo izpolnjevanje vseh pogojev določenih z materialnimi predpisi (javni razpis). Če prijavitelj ne izpolnjuje vseh pogojev, ni mogoče uporabiti prostega preudarka. In katera dejstva oziroma pogoji se štejejo za dokazano, presodi strokovna komisija oziroma minister na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Predlaga, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v vlogi z dne 24. 2. 2010 navaja, da je za odločanje glede sklepa, ki ga je izdala, nepomembna primerjava z drugimi razvojno investicijskimi projekti prijavitelja na javni razpis. Na zakonitost izdanega sklepa, katerega tožeča stranka poskuša izpodbijati, so vplivali predpisani akti, ki so bili podlaga za njegovo izdajo. Ni bil v nobeni povezavi s sklepi prijaviteljev, ki so sodelovali na istem javnem razpisu. Nikjer v razpisu ni navedeno, da bo osnova za izbor vlog primerjava le teh med posameznimi prijavitelji. Razpis in razpisna dokumentacija sta pripravljena v skladu z usmeritvami Evropske komisije in začasnim okvirom skupnosti za ukrepe državnih pomoči v podporo dostopu financiranja ob trenutni finančni gospodarski krizi. Tožeča stranka je oddala vlogo za sofinanciranje projekta univerzalni vgradni sistem daljinskega upravljanja plovil. V obrazec S1: dispozicija projekta za sklop V1 v rubriki Pričetek izvajanja projekta, je tožeča stranka vpisala datum 1. 2. 2008, kot zaključek izvajanja projekta pa 30. 10. 2009. V rubriki Skupna vrednost projekta je navedla zneske v višini 953.753 EUR. V tabeli Finančna konstrukcija celotnega projekta do 30. 10. 2009 je navedla celotne stroške projekta v višini 953.753 EUR in s tem potrdila zaključek razvojno investicijskega projekta do 30. 10. 2009, kar pomeni, da se je projekt po načrtu tožeče stranke tudi zaključil. V primeru, ko je prijavitelj izkazal, da bo projekt zaključil do 30. 10. 2009 in v finančni konstrukciji stroškov projekta izkazal celotne stroške projekta do 30. 10. 2009, ni smiselno govoriti o zasledovanju cilja razpisa, to je preprečitev zaustavljanja že pričetih razvojno investicijskih projektov.

V pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2010 tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke v vlogi z dne 24. 2. 2010 in navaja, da so bili v notifikaciji, ki je pravna podlaga za javni razpis, podani še drugi pogoji in cilji ukrepa omejene vrednosti, ki jih v nadaljevanju našteva. Ponovno poudarja, da ne zdrži naknadno pojasnjevanje tožene stranke, kaj pomeni datum „do 15. 11. 2009“. Potrebno je doseči enega izmed sledečih rezultatov (prijavljeni patent, inovacijo, izdelani prototip, zagon poskusne proizvodnje, prodaja razvitega produkta)“, in da to ne pomeni tudi zaključka „celotnega“ projekta, zato tožeča stranka ponovno navaja primer, ki ga je navedla že v vlogi z dne 28. 1. 2010, zakaj trditev tožeče stranke ne drži: v primeru, da bi neki prijavitelj kot rezultat projekta navedel prodajo razvitega produkta, ki ga je razpisna dokumentacija kot enega izmed možnih rezultatov tudi omogočala, bi se s tem projekt logično zaključil, saj je prodaja razvitega produkta zadnja stopnička v celotnem razvojno investicijskem projektu. Iz tega, da je tožena stranka sama ponudila prodajo razvitega produkta kot rezultat projekta jasno izhaja, da razpisna dokumentacija za izpolnjevanje pogoja skladnosti z razpisom ni določala, da se mora projekt nadaljevati tudi po obdobju upravičenih stroškov, ampak si je tožena stranka v primeru tožeče stranke vzela diskrecijsko pravico odločanja in naknadnega pojasnjevanja razpisne dokumentacije. Navaja še, da se tožeča stranka strinja z navedbo tožene stranke, da je važen datum zaključka projekta v vsakem projektu posebej, ne drži pa trditev, da bi bilo neživljenjsko, nelogično in iracionalno, če bi tožena stranka postavila planski rok, do katerega naj bi se končali investicijsko razvojni projekti. V skladu z Zakonom o javnih financah in Pravilnikom o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije in prakso Evropske komisije izhaja, da mora biti oziroma je določen skrajni rok dokončanja določenega projekta in rezultati projekta, saj je le na ta način omogočen nadzor nad dodeljenimi sredstvi in s tem zagotovljena namenska raba sredstev in doseganje rezultatov in ciljev razpisov. 219. člen Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije v prvem odstavku določa, kaj mora vsebovati objava javnega razpisa in v točki 6 jasno zahteva določitev obdobja, do kdaj morajo biti porabljena dodeljena sredstva. V členu 229, v katerem so določene obvezne sestavine pogodbe, pa je v točki 4 zahtevano, da se v pogodbi določi terminski plan porabe sredstev, v točki 5 pa je poročilo o poteku in rezultatih porabljenih sredstev v fazi izvajanja projekta ali programa oziroma najmanj zaključno poročilo. Enkrat navaja 6., 7. in 9. člen vzorca pogodbe, in da je v obrazcu Poročilo o poteku izvajanja aktivnosti projekta tudi tabela: vrednost in finančna realizacija projekta, v katero je bilo potrebno vpisati vrednost subvencije glede na tip stroškov projekta, in sicer glede na seznam upravičenih stroškov (priloga k pogodbi številka 3), v kateri pa so se morali po navodilu iz tega obrazca vnesti vsi stroški celotnega projekta. Ta priloga, skupaj s fotokopijami in dokazili o plačilu, je bila osnova za izračun višine subvencije in višine zahtevka za izplačilo. V primeru, da je bila vrednost predloženih računov nižja od vrednosti predvidene v prijavi (obrazec S1) se je v skladu s 7. členom pogodbe, temu ustrezno znižala tudi vrednost subvencije. Tudi iz 7. člena vzorca pogodbe in dejanskih izplačil, ki jih je opravila tožena stranka izhaja, da je zaključek projekta mišljen kot ga razume tožeča stranka in na način, kot to zatrjuje tožena stranka v svojem odgovoru z dne 13. 1. 2009. Tožena stranka je v primeru tožeče stranke razlagala razpisno dokumentacijo v nasprotju, kot je to sama določila v javnem razpisu.

V pripravljalnih vlogah z dne 29. 1. 2010, 7. 4. 2010 in 15. 7. 2010 tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo in še navaja; Tožeča stranka ne razpolaga s podatki ali tožena stranka res ni izdala pozitivnih sklepov vsem podjetjem, ki so na razpis prijavili projekte, katerih faze projekta niso sovpadale z določili razpisa, oziroma katerih likvidnostne težave niso bile tako velike, da podjetje ne bi moglo samostojno financirati projektov oziroma s pomočjo kreditne linije strank. Sporno ni, da je bil cilj javnega razpisa za sklop 1 preprečiti zaustavljanje že pričetih razvojno investicijskih projektov podjetij zaradi likvidnostnih težav kot odziv na spremenjene gospodarske razmere. Spor pa je v tem, da tožeča stranka trdi, da je vse zahtevane razpisne pogoje v svoji prijavi tudi ustrezno dokazala, tožena stranka pa meni, da vloga oziroma prijava na razpis naj ne bi bila skladna s ciljem razpisa, to je preprečitev zaustavljanja že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav. Ponovno navaja 4. in 9. člen vzorca pogodbe, ki ga je pripravila tožena stranka, in iz katerih naj bi jasno izhajalo, da je moral biti rezultat projekta dokončan najkasneje do 15. 11. 2009. Ni bilo tudi možno zahtevek za izplačilo izstaviti po 15. 11. 2009. Ponovno poudarja, da je tožena stranka porabila prosti preudarek brez zakonske podlage in je o vlogi tožeče stranke odločila mimo razpisnih pogojev. Tudi ni bilo pogojev za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 144. členu ZUP. Še enkrat navaja pogoje razpisne dokumentacije za posamezne sklope, nadalje citira 6. člen, 7. člen in 9. člen vzorca pogodbe, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bila razpisna dokumentacija napisana na način kot ga razume tožeča stranka. Poudarja, da se je projekt začel leta 2008, ko so bile izvedene določene aktivnosti za dokončanje tega projekta, katerega rezultat naj bi bil prototip UVS-DUP. Tožeči stranki je zaradi težav poslovanja, ki so posledica splošne finančne krize, zmanjkalo sredstev in ni bil zaradi tega ta razvojno investicijski projekt pred zaustavitvijo in bi ga lahko dokončali le z dodelitvijo državne pomoči. Navaja tabelo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Kot navaja odločba Ustavnega sodišča v zadevi, številka U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010, ki določa upoštevanje obveznosti razvijanja ustavi skladne interpretacije zakona s strani rednega sodišča, pristojni organ, ki odloča o dodeljevanju sredstev na podlagi javnih razpisov, pri odločanju upošteva pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer na podlagi drugega odstavka 3. člena ZUP (subsidarna uporaba). Po presoji sodišča opredelitev cilja financiranja iz Sklopa 1 javnega razpisa ni tako nedoločen, ob upoštevanju tožbenih navedb in dejstva, da je tožena stranka o vlogi tožnika odločala po vsebini, da bi sodišče sprejelo drugačno odločitev in izpodbijani upravni akt odpravilo. V zadevi je torej sporno, ali je tožeča stranka upravičena do sredstev iz obravnavanega javnega razpisa, čeprav je v obrazcu S1 (dispozicija projekta za sklop 1 razvojno investicijski projekti), kot datum zaključka izvajanja projekta naveden datum 30. 10. 2009 in zaključek projekta s tem datum izhaja tudi iz navedb v rubriki „Predvidene aktivnosti po oddaji vloge do konca leta 2009“. Dejstvo, ki ga tožeča stranka v tožbi in pripravljalni vlogi ne izpodbija, je tudi pravno pomembno za odločitev tožene stranke. Način izbire prejemnika sredstev je določen v točki 4.4. javnega razpisa. Med drugim je določeno, da je osnova za sofinanciranje predloženih projektov popolna vloga, iz dokumentacije za posamezno vlogo pa mora biti razvidno, da bo projekt izveden ustrezno razpisanim kriterijem, in da je vloga pripravljena ustrezno pogojem iz razpisne dokumentacije ter skladno s ciljem, predmetom in namenom javnega razpisa. Eden od pogojev javnega razpisa, ki ga mora izpolnjevati oddana vloga, pa je tudi skladno z, v njej navedenimi podatki, s ciljem in namenom javnega razpisa. V drugi točki javnega razpisa je kot cilj za Sklop 1, na katerega se je nanašala prijava tožeče stranke navedeno, da se z njim prepreči zaustavljanje že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav. Namen razpisa naveden v točki 4.2.1.1. je, da se z njim zagotovijo dopolnili viri za sofinanciranje izvajanja že začetih razvojno investicijskih projektov in investicij. Obseg sofinanciranja je razviden iz točke 4.2.1.3., ki določa, da se sofinancirajo samo tisti upravičeni stroški, ki so nastali med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009. To pomeni, da naj bi na podlagi navedenega javnega razpisa zagotovljeno sofinanciranje upravičenih stroškov predstavljalo dopolnilni finančni vir za izvajanje že začetih projektov, brez katerega bi prišlo do njihove zaustavitve. Ker pa se upoštevajo le tisti upravičeni stroški, ki so nastali do 30. 10. 2009, to pomeni le to, kar zatrjuje tudi tožena stranka, da brez sofinanciranja do tega datuma nastalih stroškov projekta, ne bo več mogoče nadaljevati. Zato je logičen sklep, da je o taki posledici mogoče govoriti le pri projektih, ki naj bi se nadaljevali tudi po 30. 10. 2009. Torej tako se pri projektu, katerega zaključek je predviden do 30. 10. 2009, ne more pojaviti nevarnost njegove zaustavitve zaradi izpada sofinanciranja stroškov, nastalih do tega datuma, saj je projekt do tedaj že zaključen. Tudi ni pomembno, kakšne cilje je tožeča stranka zasledovala, ko je v vlogi navedla 30. 10. 2009 kot datum zaključka projekta, in ko je zapisovala vodene aktivnosti po oddaji vloge do konca leta 2009, saj se po točki 4.4.1. javnega razpisa izbira opravi na podlagi vloge. Poleg tega je imela tožeča stranka možnost pridobiti dodatne informacije v zvezi s pripravo vloge (10. točka javnega razpisa), zato se ne more šele v tožbi smiselno sklicevati na drugačno, to je zanje neugodno razlago navedenih rubrik. Tako bi morala tožeča stranka v vlogi izkazati, da se bo prijavljeni projekt nadaljeval tudi po obdobju upravičenih stroškov, torej po 30. 10. 2009, in da bi bil sprejem finančne pomoči v času po zaključku projekta v nasprotju s ciljem javnega razpisa, da se prepreči zaustavitev projekta. Sodišče še navaja, da je upravno sodna praksa že v številnih, do sedaj obravnavanih zadevah z enakim dejanskim in pravnim stanjem, sprejela enako stališče (sodbe Upravnega sodišča RS številka: U 467/2009 z dne 8. 12. 2010, I U 2111/2009 z dne 26. 8. 2010, I U 2071/2009 z dne 26. 8. 2010).

Po presoji sodišča je tako tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje v skladu z vlogo in s pogoji razpisa, zato sodišče tudi ni presojalo številne tožbene navedbe, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bilo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabljeno pravilno materialno pravo.

K točki 2. izreka: Tožeča in tožena stranka sta v tem upravnem sporu predlagali povrnitev stroškov postopka. Ker skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka, v obravnavani zadevi pa je sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.