Jedro

Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je pri odločitvi upoštevalo seznam poklicev (ki je sestavni del zavarovalne police), saj je le na podlagi seznama poklicev lahko ugotovilo, v kateri nevarnostni razred spada zavarovanec, in na podlagi tega, do kolikšne dnevne odškodnine je tožnik upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. tč. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 100,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1997 dalje, v presežku, to je za znesek 125,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1997 dalje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženo stranko je sodišče prve stopnje obsodilo na povračilo pravdnih stroškov v znesku 73,70 EUR.

Tožeča stranka se je zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišče predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške postopka oz. podrejeno, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka meni, da je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi I. odst. 339. čl. ZPP, ker sodišče med postopkom ni uporabilo določb tega zakona, ki se nanašajo na spor male vrednosti, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče je z upoštevanjem druge pripravljalne vloge tožene stranke in k tej vlogi priloženih listinskih dokazov nepravilno uporabilo določbo 452. čl. ZPP, po kateri lahko vsaka stranka v postopku v sporih majhne vrednosti vloži le eno pripravljalno vlogo v prekluzivno določenem roku 8 dni. Sodišče dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v nedovoljeni pripravljalni vlogi z dne 15.10.2001, ne bi smelo upoštevati. S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo dokaze, glede katerih je bila tožena stranka prekludirana (in ki se nanašajo na višino dnevne odškodnine), pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi tako moralo odškodninskemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi. Tožeča stranka meni, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov nepravilna. V obravnavani zadevi zaradi dela tožbenega zahtevka, ki je bil s sodbo tožniku zavrnjen, niso nastali prav nobeni stroški. Vsi pravdni stroški, ki so nastali v tej pravdni zadevi in ki so bili potrebni za to pravdo, so povezani z neutemeljeno zavrnitvijo temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka je že pred pravdo storila vse, da bi se zadeva rešila s poravnavo, tako kot je to predvideno v splošnih pogojih zavarovalnice, vendar je slednja ob vseh nasprotnih dokazih vseskozi vztrajala, da ni dolžna plačati odškodnine. Zato bi moralo sodišče v obravnavani zadevi uporabiti določbo I. odst. 154. čl.ZPP, saj tožena stranka ni uspela v pravdi ali pa določbo III. odst. istega člena. V poštev bi nenazadnje lahko prišla tudi določba I. odst. 156. čl. ZPP, saj je v bistvu vse te nepotrebne pravdne stroške, v kolikor bi tožena stranka pravilna odločila o odškodninskem zahtevku pred pravdo, lahko pripisali njeni krivdi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti in jo je glede na podatke v spisu sodišče prve stopnje tudi obravnavalo kot spor majhne vrednosti. V vabilu na narok za glavno obravnavo je stranke izrecno poučilo, da se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialne prava. S tem je sodišče dalo pravilen pravni pouk v skladu z določbo 458. čl. ZPP.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po I. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi bil podan, ker sodišče med postopkom ni uporabilo določb ZPP, ki se nanašajo na spor male vrednosti, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po I. odst. 339. čl. ZPP glede na določbo I. odst. 458. čl. ZPP ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Neutemeljena je tudi v tistem delu, v katerem izpodbija dejansko stanje, ker tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten. Pritožba sicer navaja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa dejansko konkretizira le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba pa izrecno ne zatrjuje, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar bi sicer bil dopusten pritožbeni razlog po II. odst. 458. čl. ZPP.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so dokončne in jih sodišče druge stopnje zaradi izrecne prepovedi vložitve pritožbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nanje vezano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik sicer udeležen v ruvanju in pretepu, vendar pa v njem ni aktivno sodeloval, pač pa se je le branil pred udarci kar štirih napadalcev. Zaključilo je, da je tožnik dokazal, da je ravnal v samoobrambi, saj je prvi udarec prizadal Z. D., družba katerega je tožnika nato napadla še na parkirišču pred gostiščem, in zato odločilo, da je podana obveznost tožene stranke po Splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb NE-93, ki so sestavni del police št. 127191 z dne 18.7.1994. Glede višine zahtevka pa je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika le delno utemeljen. Svojo odločitev je oprlo na določila cit. splošnih pogojev. Po določilu čl. 7/1 tč. 3 navedenih splošnih pogojev v primeru nezgode izplača zavarovalnica v zavarovalni pogodbi dogovorjeno dnevno odškodnino po čl. 14/7 citiranih splošnih pogojev, če je bil zavarovanec zaradi nezgode prehodno nesposoben za delo oz. za opravljanje svojih rednih delovnih nalog. Po določilu čl. 14/7 citiranih splošnih pogojev izplača zavarovalnica zavarovancu dnevno odškodnino v dogovorjeni višini le za čas trajanja njegove prehodne nesposobnosti za delo, ki je izključna posledica nezgode in sicer od v polici določenega dneva oz. od prvega dne, ki sledi dnevu, ko se je začelo zdravljenje pri zdravniku ali v zdravstveni ustanovi, do zadnjega dne trajanja prehodne nesposobnosti za delo (oz. do smrti ali do ugotovitve invalidnosti). Navedena odškodnina za aktivno zdravljenje se priznava oz. določa na podlagi zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo da je bil tožnik zaradi zdravljenja v obravnavanem pretepu zadobljenih poškodb v bolniškem staležu od dne 12.3.1997 do 12.4.1997 in zaključilo, da je bil nesposoben za opravljanje svojega rednega dela 30 dni. Nadalje je ugotovilo, da je bil na dan nezgode zaposlen kot voznik ter da so vozniki uvrščeni v tretji nevarnosti razred, za katerega je bilo po uvodoma citirani polici dogovorjena dneva odškodnina 800,00 SIT, ter odločilo, da je za 30 dni nesposobnosti za opravljanje svojega dela upravičen do izplačila 24.000,00 SIT oz. sedaj 115,00 EUR dnevne odškodnine. Po oceni sodišča druge stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialnopravno podlago za ugotovitev utemeljenosti zahtevka tožeče stranke, to je citirano polico s seznamom poklicev ter cit. splošne pogoje. Očitek, da sodišče ne bi smelo uporabiti seznama poklicev in da je zaradi njegove uporabe zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen, ker je seznam poklicev sestavni del police, saj se le na podlagi seznama lahko ugotovi, v kateri nevarnostni razred spada zavarovanec. Uporaba seznama poklicev zato pomeni uporabo prava. Le to pa je, kot že rečeno, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem tožbeni zahtevek v presežku nad prisojenim zneskom pravilno zavrnilo, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi pravilno odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov na podlagi določbe II. odst. 154. čl. ZPP glede na uspeh v pravdi. Pravilo, da je dolžnost povrnitve pravdnih stroškov odvisna od uspeha v pravdi, se uporablja tudi, če stranka v pravdi uspe le deloma. V obravnavani zadevi niso podane takšne okoliščine primera, ki bi kazale na drugačno odločitev, za kar se zavzema pritožba. Glede na to, da je bil tožnik poškodovan v pretepu in da je bil sporen način poškodovanja, so neutemeljene navedbe, da bi lahko vse stroške pripisali krivdi tožene stranke, ker so bili stroški nepotrebni zato, ker se se ni pravilno odločila o zahtevku že pred pravdo. V poštev tudi ne pride določba III. odst. 154. čl. ZPP, ker je tožeča stranka v pravdi uspela s 44 %, tožena pa s 56 % in torej ni podan že osnovni pogoj, da nasprotna stranke ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Sploh pa se pritožba neutemeljeno zavzema za uporabo I. odst. 156. čl. ZPP. Sodišče odloči o stroških na podlagi slednje določbe v primeru, ko gre za povrnitev separatnih stroškov. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka v predpravdnem postopku ni odločila o zahtevku tožeče stranke, pa ne pomeni tega, da je tožena stranka pravdne stroške povzročila krivdno in da mora zato vse pravdne stroške trpeti sama. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi II. odst. 154. člena ZPP glede na uspeh strank v pravdi, pri čemer je pravilno upoštevalo pri odmeri samo stroške, potrebne za pravdo (155. čl. ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo I. odst. 165. čl. v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP sama kriti svoje stroške v zvezi s pritožbo.