Jedro

Tožnica v tožbi ni navedla drugih navedb, zato sodišče nima podlage za kaj drugega kot za ugotovitev, da je toženka v izpodbijani odločbi navedla jasne, določne in logične razloge za svojo odločitev ter se pri tem sklicevala na ustrezno pravno podlago. Kolikor tožnica z nadaljnjimi razlogi, ki jih je navedla v pripravljalni vlogi, uveljavlja nezakonitost postopka sprejemanja Uredbe o DPN, sodišče ugotavlja, da se je toženka do vsebinsko enakih navedb že opredelila tako v izpodbijani, kot v drugostopenjski odločbi, sodišče pa to obrazložitev v celoti sprejema.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Brežice je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ustanovila trajno služnost v javno korist, v korist izvajalca javne službe, družbe A. d.o.o., v obsegu zgraditve, obratovanja, nadzora, vzdrževanja in rekonstrukcije izvedbe 2 x 110 kV priključnega kablovoda za ..., in sicer neoviran dostop do služečih zemljišč ter hojo in vožnjo po njih v kateremkoli času, pri nepremičnini parc. št. 1/249 v izmeri 406,07 m2, k.o. ..., ki je v tožničini lasti do 1/2, za ves čas obratovanja infrastrukture (prva točka izreka). Poleg tega je odločila, da bo po uradni dolžnosti vložila predlog za vpis navedene služnosti v zemljiško knjigo in izbris plombe prepovedi odtujitve in obremenitve (druga točka izreka), da pritožba ne zadrži vpisa služnosti in izbrisa zaznambe prepovedi odtujitve (tretja točka izreka), da služnostna zavezanka lahko zahteva odmero odškodnine za ustanovljeno služnost v nepravdnem sodnem postopku (četrta točka izreka) in da stroški postopka niso bili priglašeni (peta točka izreka).

2. S hkrati izdanim sklepom pod isto številko je isti organ zavrgel tožničino zahtevo za izločitev Upravne enote Brežice iz nadaljnjega postopka ter odstop zadeve v nadaljnji postopek katerikoli od upravnih enot na slovenski obali.

3. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se po drugem odstavku 52. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP) šteje, da je javna korist za nepremičnino, za katero je skladno s prvim in drugim odstavkom 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) določen razlastitveni namen, izkazana, če je predvidena v državnem prostorskem načrtu. Gradnja predmetnega kablovoda je predvidena z državnim prostorskim načrtom za območje ..., zato organ ugotavlja, da je javna korist za vzpostavitev služnosti izkazana. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 472. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), po katerem sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo elektrike, v javno korist in se zanju uporabljata prvi in tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. 4. Navedeni kablovod je prenosnega značaja v skladu z Uredbo o energetski infrastrukturi in s tem objekt gospodarske javne infrastrukture. Trasa kablovoda izhaja tako iz grafičnega kot iz tekstualnega dela državnega prostorskega načrta, kjer je v 4. členu b) točke med drugim navedena tudi parcela št. 1/249 k.o. ... Organ meni še, da je predlagana omejitev sorazmerna z namenom, ki ga zasleduje, zato je "odločil o omejitvi lastninske pravice, kot je določeno v prvi točki izreka".

5. Glede zahteve za izločitev Upravne enote Brežice navaja, da Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne omogoča izločitve organa, ki je stvarno in krajevno pristojen za odločanje, zato je predlog zavrgel. Dodaja še, da nestrinjanje stranke z odločitvami organa ni izločitveni razlog in da je izločitev možna le na ravni uradne osebe, v primeru obstoja izločitvenih razlogov, ki so določeni z zakonom, česar tožnica ne zahteva.

6. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijana upravna akta zavrnil, v obrazložitvi pa razlogom prvostopenjske odločbe dodaja, da je bil osnutek državnega prostorskega načrta za območje ... javno razgrnjen že leta 2011, potekale pa so tudi javne obravnave. Javnost je tako imela možnost, da prek zapisov v knjigo pripomb ali predlogov na kraju razgrnitve ali s pisnim posredovanjem na elektronski naslov ministrstva vlaga predloge, pobude in pripombe na načrtovani poseg v prostor. Tožnica takih pripomb ni vložila, z navedeno javno razgrnitvijo, ki je bila opravljena v skladu s predpisanim postopkom, pa je bilo sodelovanje posameznikov in s tem tudi tožnice izčrpano. Če tožnica v tem postopku ni imela pripomb, tega ne more nadomestiti zdaj, z ugovorom, da za nameravano gradnjo ni vedela.

7. Glede zatrjevane neustavnosti in nezakonitosti Uredbe o DPN drugostopenjski organ navaja, da je iz uredbe razvidno, da jo je sprejela Vlada RS, v skladu z Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije in z Uredbo o prostorskem redu. Uredba je bila sprejeta po predpisanem postopku, tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi bila zoper njo vložena zahteva za presojo ustavnosti. Z njeno uporabo zato ni bila kršena nobena zakonska ali ustavna določba, toženka pa je nanjo vezana glede pogojev izvedbe in poteka (trase) načrtovanega kablovoda, kar pomeni tudi, da je bilo odločanje o omejitvi tožničine lastninske pravice omejeno na obseg, ki izhaja iz uredbe. Toženka zato niti ni smela presojati zakonitosti in razumnosti rešitve glede tožničinega zemljišča, kot jo opredeljuje uredba, temveč je lahko le presodila, ali je predlagana ustanovitev služnosti v javno korist nujno potrebna za dosego te javne koristi oziroma ali te javne koristi ne bi bilo mogoče doseči na blažji način kot z ustanovitvijo služnosti. Dodaja še, da gre za najmanjši možni poseg v okolje in zasebno lastnino, služnostna upravičenka pa ima dolžnost, da po zaključku kopa kablovoda stanje sanira in na tožničinem zemljišču vzpostavi prvotno stanje.

8. Drugostopenjski organ se opredeljuje tudi do tožničinih navedb o tem, da bi kablovod po uredbi moral potekati po ali ob prometnih, intervencijskih površinah, ali površinah v javni rabi ter pojasnjuje, da se predmetni del uredbe nanaša na gradnjo in vzdrževanje objektov in naprav gospodarske javne infrastrukture ter na njihovo prestavitev, kolikor bi se izkazalo, da je to potrebno zaradi ureditev, predvidenih z uredbo. V takem primeru naj bi se prestavljeni potek vodov zagotovil po ali ob navedenih površinah, in še to zgolj v primeru, če bi bila mogoča časovna in funkcionalna uskladitev.

9. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se v celoti sklicuje na navedbe v tožbi, ki jo tukajšnje sodišče obravnava pod opr. št. I U 1617/2016 in na svoje navedbe, ki se "nahajajo v upravnem spisu UE Brežice". Sodišču predlaga, naj to zadevo združi s prej navedeno, izpodbijano odločbo in sklep odpravi, odloči, da se predlogu za omejitev lastninske pravice ne ugodi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

10. Toženka na tožbo ni odgovorila, A. d.o.o. pa je kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navedel, da gre za materijo, ki ne sodi pred naslovno sodišče, saj tožnica navaja očitke, ki se nanašajo na Uredbo o državnem prostorskem načrtu in na postopek, po kakršnem je bila ta uredba sprejeta. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožnici naloži povračilo njegovih stroškov upravnega spora.

11. Tožnica v pripravljalni vlogi opozarja, da v pravni državi ne gre brez spoštovanja temeljnih človekovih pravic in da upa, da naslovno sodišče to vprašanje razume. Navaja, da toženka ne razpolaga z dokazi, da bi tožnico kdajkoli osebno obvestila o sprejemanju Uredbe o DPN, kar pomeni, da je brez vednosti tožnice grobo posegla v njeno zasebno lastnino. Meni, da je o poteku kablovoda skozi naselje odločala le peščica, ki pa ji poseg v zasebno lastnino v naselju ... ni bil potreben, saj je za realizacijo projekta imela in še ima na voljo javno dobro. Sodišču zato predlaga, naj postopek prekine, spis pa odstopi Ustavnemu sodišču Republike Slovenije z zahtevo, naj presodi, ali je uredba v skladu z Ustavo RS.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po prvem odstavku 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče več odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Predmet upravnega spora je po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 zakonitost dokončnih upravnih aktov oziroma drugih aktov, če tako določa zakon. To pomeni, da možnost združevanja velja predvsem za zadeve, ki se nanašajo na zakonitost istega upravnega akta in ne različnih aktov, kot v primeru obravnavane tožbe in tožbe v zadevi I U 1617/2016. Slednja se sicer nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja, obravnavana zadeva pa na omejitev lastninske pravice, tako da gre tudi za vsebinsko raznorodni zadevi, v katerih so za odločitev pomembne različne okoliščine, čeprav gre v obeh primerih za gradnjo na istem (tožničinem) zemljišču. Sodišče zato ni sledilo tožničinemu predlogu, naj zadeve združi, saj za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

14. Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato konkretno in določno navesti razloge, iz katerih jo je vložil, samo tako opredeljeni razlogi pa so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu. To po eni strani izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, po drugi strani pa iz prvega odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem je sodišče pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Sklicevanje na navedbe, ki jih je tožnica podala v upravnem postopku oziroma v drugi tožbi, teh kriterijev ne izpolnjuje in zato sodišče teh navedb ne more upoštevati, kar izhaja tudi iz obsežne in povsem ustaljene sodne prakse (prim. npr. sodbe I U 1056/2017, I U 966/2016 in I U 1328/2016). Sodišče v tem pogledu pripominja še, da ne bi bila situacija nič drugačna v primeru združitve z zadevo I U 1617/2016, saj se ta zadeva – kot že rečeno – nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja, torej na drugo pravno situacijo kot obravnavana, zato tamkajšnjih tožbenih navedb ni mogoče avtomatično uporabiti v obravnavani zadevi.

15. Drugih tožbenih navedb tožnica v tožbi ni navedla, zato sodišče nima podlage za kaj drugega kot za ugotovitev, da je toženka v izpodbijani odločbi navedla jasne, določne in logične razloge za svojo odločitev ter se pri tem sklicevala na ustrezno pravno podlago. Kolikor tožnica z nadaljnjimi razlogi, ki jih je navedla v pripravljalni vlogi, uveljavlja nezakonitost postopka sprejemanja Uredbe o DPN, sodišče ugotavlja, da se je toženka do vsebinsko enakih navedb že opredelila tako v izpodbijani, kot v drugostopenjski odločbi, sodišče pa to obrazložitev v celoti sprejema. Ob tem tožnica ne navaja nobenih novih oziroma konkretnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o tem, da so toženkina stališča napačna, nezakonita oziroma neustavna, zato sodišče razlogov v tem pogledu na navaja ponovno, temveč se nanje v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

16. Enako kot že v sodbi I U 1617/2016 sodišče dodaja, da bi v upravnem sporu sicer načeloma v okviru instituta exceptio illegalis lahko odločalo o morebitni nezakonitosti podzakonskega akta (Uredbe o DPN), vendar za kaj takega nima podlage v povsem splošnih tožbenih navedbah. Tako tožnica v ničemer ne konkretizira ne trditve, da ji ni bila na ustrezen način (torej v skladu z zakonom) omogočena udeležba pri sprejemanju prostorskega akta, ne tega, kako oziroma v čem je ta akt nezakonito in neustavno posegel v njeno lastnino. Zgolj pavšalna navedba, da bi bila mogoča tudi izbira alternativne trase po zemljišču v javni lasti oziroma po javnem dobru, za to ne zadostuje.

17. Podobno velja tudi za navedbe iz pripravljalne vloge, da naj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju z načeli pravne države oziroma neustavna ter da naj bi bile z njo tožnici kršene njene temeljne pravice. Sodišče sicer lahko razume tožničino nestrinjanje s posegom v njeno lastnino in z zanjo neugodnim oziroma za njeno lastnino obremenjujočim izidom tako normodajnih kot upravnih postopkov, vendar pa tudi v tem pogledu ne more mimo ugotovitve, da mu zgolj to nestrinjanje oziroma povsem splošne tožbene navedbe ne dajejo podlage za podrobnejšo vsebinsko presojo izpodbijane odločbe.

18. Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je sicer kot dokaz predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje dr. A.A., vendar pri tem ni navedla, katero dejstvo želi s tem dokazati in kako bi to dejstvo lahko vplivalo na izid postopka. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Povračilo stroškov je sicer zahtevala tudi prizadeta stranka, vendar te zahteve ni v ničemer specificirala, zato sodišče ni imelo podlage za odločanje o njej.