Jedro

Izvrševanje kaznivih dejanj ne more predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite, tudi ne v primeru, da je tožnik zatrjevana dejanja izvrševal zaradi ustrahovanja skupine ljudi, katerih imen pa tudi v postopku mednarodne zaščite ni navedel. Za odločitev je pomembno, da pomoči državnih organov (policije) ni zahteval, razen enkrat, pa še takrat s policijo ni sodeloval. Zato ne more trditi, da ga država ne bi mogla ali želela zaščititi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Svojo odločitev je oprla na drugo, tretjo, peto in deseto alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Iz obrazložitve izhaja, da je bila identiteta tožnika v postopku ugotovljena, v A. je prispel z redno z avtobusno linijo. Kot razlog za zapustitev izvorne države je povedal, da mu je znanec posodil 400 bosanskih mark, čez nekaj dni pa ga je poklical in mu naročil, naj zanj opravlja določena dela. V njegovem imenu je ustrahoval ljudi in jim grozil, pretepal jih je in uničeval njihovo lastnino. V zvezi z navedenimi dejanji opisal več dogodkov. Ko bi moral v avtomobil, ki so ga uporabljali invalidi, vsuti sladkor, se je temu uprl, zaradi česar so ga naročniki pretepli in mu zlomili nos. Zdravniške pomoči ni iskal. Dogodka policiji ni prijavil, prav tako izsiljevanj ni prijavil, ko ga je policija pri delu večkrat zasačila. Kmalu je dobil novo nalogo, nekemu zlatarju bi moral zažgati avtomobil, temu se je ponovno uprl. Povedal je še za dogodek, ko bi moral pretepsti neko osebo, vendar tega ni uspešno opravil, zato ga je delodajalec kaznoval na način, da so ga porezali po telesu. To se je zgodilo pred približno dvema letoma. Te ljudi je nato ponovno srečal in ponovno so ga pretepli. Dali so mu novo nalogo, in sicer mora bi zažgati neki avtomobil. Ker tega ni želel storiti, je avgusta 2013 prišel v Republiko Slovenijo, kjer je tri mesece živel pri prijateljici v B. Kasneje je maltretiranje prijavil policiji, vendar je policist dejal, naj pride naslednji dan zaradi sprejema prijave. Tega ni storil. Ko je odhajal s policijske postaje, so ga osebe, ki so mu grozile, ustavile in ga preteple s palico, tako da so mu zlomile podplat. Čez nekaj časa pa so mu naročili, naj skupaj še z dvema osebama poškoduje lokomotivo. Temu se je uprl in je pobegnil v Republiko Slovenijo. V primeru vrnitve bi ga mučili in ubili. Na podlagi tako ugotovljenega stanja je tožena stranka zaključila, da tožnik ni uveljavljal razlogov iz Ženevske konvencije (27. člena ZMZ), prav tako dejanj ni mogoče opredeliti v skladu s 26. členom ZMZ. Zato je odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Presodila je tudi, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Tri mesece je bival v Republiki Sloveniji, poleg tega pa iz depeše PP A. z dne 10. 1. 2014 (v nadaljevanju depeša) izhaja, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo že 7. 1. 2014, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele v Azilnem domu. Presodila je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, naj sodišče tožbi ugodi ter odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Meni, da tožena stranka ne bi smela odločati po skrajšanem postopku, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. Sklicuje se na več odločb ustavnega sodišča, v katerih je sodišče odločilo, da mora postopek potekati hitro in učinkovito, vendar pa je treba tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti dejansko stanje in da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca. Opozarja, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito dne 13. 1. 2014, pri podaji prošnje mu je bil določen rok 15 dni za predložitev dokazov, s katerimi bi utemeljeval svojo prošnjo. Še pred iztekom roka pa je tožena stranka izdala odločbo. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje dogodke, ki so bili razlog za zapustitev izvorne države. Meni, da je bil podvržen mučenju in nečloveškemu ravnanju in da je utrpel resno in individualno grožnjo oziroma je v matični državi preganjan, ker pripada nedržavnim subjektom, država pa mu zaradi sistemske korupcije ni sposobna oziroma noče nuditi zaščite pred preganjanjem ali pred resno škodo. V dokaz je predložil več člankov. Predlaga njegovo zaslišanje in vpogled v medicinsko dokumentacijo, katero bo njegova sestra predložila, ko ji jo bo uspelo najti, poročilo iz izvorne države ter izpisek iz matične knjige umrlih za tožnikovo mamo.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ in če je izpolnjen kateri od materialnopravnih pogojev, določenih v eni izmed alinej iz 55. člena ZMZ. Tožena stranka je odločala na podlagi izjav tožnika, danih ob podlagi prošnje, dokumentov, ki jih je ob podaji prošnje predložil ter na podlagi depeše. S tem so po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku.

Tožena stranka je odločitev oprla na drugo, tretjo, peto in deseto alinejo 55. člena ZMZ.

Po presoji sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite iz tretje in pete alineje 55. člena ZMZ, ni pa pravilna odločitev, ko je svojo odločitev oprla tudi na drugo in deseto alinejo.

Zavrnitev prošnje v pospešenem postopku na podlagi tretje alineje 55. člena ZMZ, ki določa, da so izpolnjeni pogoji, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona: V 26. členu ZMZ so v skladu z Ženevsko konvencijo določena dejanja preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Ta dejanja so predvsem dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen itd. (drugi odstavek 26. člena ZMZ). V 28. členu pa ZMZ določa, da resna škoda zajema smrtno kazen in usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Tožnik je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval z okoliščino, da je od doma iz izvorne države odšel, ker je za kriminalno združbo opravljal različna kazniva dejanja, kot so pretepanje in ustrahovanje ljudi in poškodovanja njihove lastnine. Tožnik se je zaradi teh dejanj počutil slabo, večkrat je bil tudi pretepen. Dogodkov policiji ni prijavil, oziroma le enkrat, vendar ker ni bilo inšpektorja, ki bi tožnikove izjave „vzel na zapisnik“, bi se moral vrniti naslednji dan, česar pa ni storil. Ker so se naročila s strani združbe nadaljevala, se je tožnik temu uprl in se odločil, da zapusti izvorno državo. S kriminalno združbo je sodeloval tri leta in ves ta čas je opravljal kazniva dejanja. Zaradi rase, svoje narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini pa po njegovi izjavi ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite ni bil preganjan. Izvrševanje kaznivih dejanj ne more predstavljati pogoja za priznanje mednarodne zaščite. Tudi v primeru ne, da je tožnik zatrjevana dejanja izvrševal zaradi ustrahovanja skupine ljudi, katerih imen tudi v postopku mednarodne zaščite ni navedel. Za odločitev pa je pomembno, da pomoči državnih organov (policije) ni zahteval, razen enkrat, pa še takrat s policijo ni sodeloval. Povedal je sicer, da so ga po prihodu iz policijske postaje pretepli in mu zlomili podplat, zaradi česar je bil operiran, da pa so ga po tem nekaj časa pustili in ga niso nadlegovali. Zakaj se v tem času ni obrnil po pomoč na policijo, ni pojasnil. Zato ne more trditi, da ga država ne bi mogla ali želela zaščititi.

Tudi po presoji sodišča zato pri navedenem ne gre za nasilje oziroma dejanja preganjanja v smislu Ženevske konvencije in 24. člena ZMZ, ki določa subjekte preganjanja, ter 26. člena ZMZ. Tudi po presoji sodišča tožnik glede na navedeno v primeru vrnitve ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo (28. člen ZMZ), čeprav je to zatrjeval. Zavrnitev prošnje na podlagi pete alineje 55. člena ZMZ, ki določa, da je razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku tudi, če prosilcev brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to možnost imel: Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila okoliščino, da iz policijske depeše z dne 10. 1. 2014 izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil že 7. 1. 2014, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele v Azilnem domu. To med strankama niti ni sporno. Sodišče prav tako kot tožena stranka ne more slediti pojasnilu tožnika, da je šele v Azilnem domu izvedel, da bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito že takoj po vstopu v Republiko Slovenijo. Menil namreč naj bi, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito le v prostorih Azilnega doma. Še bolj neprepričljivo je to v tožnikovem primeru, ker je tožnik že predhodno bival v Republiki Sloveniji, in sicer od meseca avgusta do meseca novembra 2013. Tudi sodišče meni, v kolikor bi bil tožnik resnično ogrožen in preganjan bi se v vsem tem času lahko pozanimal ali lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Zato bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil že v času zgoraj navedenega bivanja v Republiki Sloveniji ali pa se vsaj pozanimal, na kakšen način in kje se prošnja lahko vloži. Zavrnitev prošnje na podlagi druge in desete alineje 55. člena ZMZ: Po presoji sodišča razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite po navedenih alinejah nista podana oziroma ju sodišče ne more preizkusiti. Tožena stranka namreč razlogov za zavrnitev prošnje na podlagi zgoraj navedenih alinej ni obrazložila. Ni obrazložila, katera so tista dejstva, ki bi bila za odločitev nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da dvomi, da se dogodki, ki jih je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, ne bi zgodili. Do navedb tožnika se je opredelila ob presoji razloga za zavrnitev prošnje na podlagi tretje alineje 55. člena ZMZ. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, da bi tožniku očitala, da je namerno uničil ali odsvojil dokumente, ki bi bili lahko pomembni za ugotavljanje njegove istovetnosti, državljanstva ali upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je istovetnost tožnika ugotovila na podlagi predložene osebne izkaznice ter potnega lista, prav tako ni dvomila v tožnikovo državljanstvo. Tako niti ni razviden očitek tožniku, katere dokumente naj bi uničil. Po presoji sodišča tožbeni ugovori niso utemeljeni. Sodišče je že obrazložilo, zakaj meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, zato tožbeni ugovor, da zakonski razlogi za obravnavanje tožnikove prošnje v pospešenem postopku niso podani, kot neutemeljen zavrača. Tožena stranka je, kot pravilno navaja tožnik, izdala odločbo še pred potekom roka za predložitev dokazov. Iz podaje prošnje namreč izhaja, da je bil tožniku dodeljen 15 dnevni rok za predložite dokazov. Tožnik je izjavil, da bo poskušal pridobiti potrdilo o poškodbah. Sodišče meni, da kršitev na odločitev v zadevi ne vpliva, saj tožena stranka ne dvomi v verodostojnost tožnika in v njegove navedbe tako glede razlogov za zapustitev izvorne države, kakor tudi ne glede poškodb, ki jih je prejel s strani združbe. Tožena stranka je sprejela kot verodostojne vse tožnikove navedbe in jih je v luči določb 55. člena ZMZ presodila.

Glede na obrazložitev sodbe sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru, da je bil tožnik v državi izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju in da je utrpel resno in individualno grožnjo oziroma je v matični državi preganjan, ker pripada nedržavnim subjektom, država pa mu zaradi sistemske korupcije ni sposobna oziroma noče nuditi zaščite. Glede na tožnikovo nesodelovanje s policijo niti ne uspešno uveljavljati, da naj ga država ne bi zaščitila.

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da predlagana nova dejstva in dokazi za odločitev niso pomembni, prav tako zaslišanje tožnika ni potrebno.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.