Jedro

Vabilom Inštituta za sodno medicino v Ljubljani za odvzem biološkega materiala oziroma vzorcev za DNK analize se toženec brez upravičenega razloga ni odzival, s čemer je onemogočil izvedbo tega dokaza. Prvo sodišče iz navedenega razloga ni moglo izvesti tega dokaza, zato je ravnalo pravilno, ko je takšno toženčevo ravnanje ob dokazovanju očetovstva štelo tožencu v škodo ter odločilo ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 112,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec oče mladoletne tožnice. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 398,02 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče nekritično sprejelo izpovedbe tožničine matere in zaslišanih prič. Tožničina mati ni govorila resnice. Po njeni izpovedbi naj bi s tožencem po tožničinem rojstvu odšla na Upravno enoto Ljubljana, kjer naj bi toženec priznal očetovstvo tožnice, vendar pa toženec očetovstva ni nikoli priznal. Toženec ima z ženo v Bosni in Hercegovini štiri otroke, katerih ni nikoli nameraval zapustiti in kaj takega ni nikoli govoril tožničini materi. Priča Š.K. je dobra znanka tožničine matere in je bilo njeno pričanje pristransko. Pričanje H. S. ne potrjuje tožničinih trditev, da je toženec njen oče. Izpovedbe prič in tožničine matere, da je bil toženec do tožničine matere pozoren v času nosečnosti, so nelogične ob njihovih nadaljnjih izpovedbah, da se toženec po rojstvu tožnice ni več oglasil. Izpovedba Š. K., da je toženec po rojstvu tožnice izginil, potrjuje toženčeve navedbe, da se po tožničinem rojstvu ni več oglašal pri njeni materi in zato moški na fotografijah, na katere se sklicujejo priče in prvo sodišče, ne more biti toženec. Prvo sodišče neupravičeno ni izvedlo dokaza z DNK analizo. Ni res, da je toženec onemogočil izvedbo tega dokaza. Toženec ni nikoli prejel vabila Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani. Inštitut je več vabil poslal pooblaščencu toženca, tožencu pa nikoli. Zato se toženec ni mogel zglasiti na vabilo navedenega inštituta. Z opustitvijo tega dokaza je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je ugotovilo, da sta imela tožničina mati in toženec intimne odnose v kritičnem času (ko je tožničina mati zanosila). Te ugotovitve toženec ne izpodbija. Toženec tudi ni imel nobenih pripomb na izpovedbo tožničine matere, da je v obdobju tožničinega spočetja imela spolne odnose le s tožencem. Iz nadaljnjih neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvega sodišča še izhaja; da sta tožničina mati in toženec pred tožničinim rojstvom določeno obdobje živela skupaj (za to pravdo je nepomembno, ali je njuna življenjska skupnost izpolnjevala pogoje za obstoj izvenzakonske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR), da se jima je v tem času (29. 7. 1988) rodila prva hči O. L., katere očetovstvo je toženec očitno priznal, saj je njegovo očetovstvo razvidno iz izpiska iz rojstne matične knjige (priloga A3), da je toženec odšel iz Slovenije v Avstrijo, ko je bila hči O. stara približno 4 leta (okoli leta 1992) in da se je po odselitvi pogosto vračal k tožničini materi v Slovenijo in pri njej ta čas tudi bival, kar je trajalo vse do tožničinega rojstva.

Tožnica je kot dokaz predlagala tudi DNK analizo. Z materjo sta se vedno odzvali vabilom Inštituta za sodno medicino v Ljubljani za odvzem biološkega materiala oziroma vzorcev za DNK analize. Tem vabilom se brez upravičenega razloga toženec ni odzival, s čemer je onemogočil izvedbo tega dokaza. Prvo sodišče iz navedenega razloga ni moglo izvesti tega dokaza, zato je ravnalo pravilno, ko je takšno toženčevo ravnanje ob dokazovanju očetovstva štelo tožencu v škodo (262. člen ZPP) ter odločilo ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede na prej navedene odločilne dejanske ugotovitve prvo sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožničini trditvi, da je toženec njen oče oziroma izpovedbi njene matere, da je v času tožničinega spočetja imela spolne odnose (le) s tožencem. Zato je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je toženec tožničin oče. Ob takšnem položaju se izkažejo pritožbene trditve kot pravno nepomembne za to zadevo. Iz izpovedbe tožničine matere smiselno izhaja, da sta šla s tožencem po tožničinem rojstvu na upravni organ zaradi ureditve očetovstva in da je toženec tam priznaval očetovstvo tožnice, da pa do ureditve vpisa njegovega očetovstva ni prišlo iz določenih razlogov formalne narave (toženec ni oporekal izpovedbi tožničine matere, da sta se zglasila na upravnem organu). Verodostojnost izpovedbe tožničine matere zato ni vprašljiva. Nepomembno je, ali je toženec tožničini materi govoril, da bo pustil ženo in otroke v Bosni in Hercegovini, ter kakšen je bil toženčev odnos do tožničine matere v času njene nosečnosti (pred rojstvom tožnice). Prvo sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo pričama, da je na predloženih fotografijah toženec. Toženec se tudi ni odzval na vabila na zaslišanje, s čemer ni izkoristil možnosti, da bi skušal prepričati prvo sodišče, da na teh fotografijah ni on marveč nekdo drug.

Inštitut za sodno medicino je večkrat vabil toženca na odvzem biološkega materiala za DNK analizo, tako osebno kot preko njegovega pooblaščenca (tudi v tem primeru je bil toženec vabljen pravilno, v skladu s 1. odstavkom 137. člena in 2. odstavkom 261. člena ZPP). Toženec se nikoli ni odzval vabilu (v postopku pred prvim sodiščem je celo nasprotoval izvedbi tega dokaza), svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Pritožbena trditev, da toženec ni nikoli prejel vabila Inštituta za sodno medicino in da prvo sodišče neupravičeno ni izvedlo dokaza z DNK analizo, je zato najmanj neresna.

Odločitev sodišča prve stopnje je glede na povedano materialnopravno pravilna. Iz podatkov spisa se nakazuje, da je toženec državljan Bosne in Hercegovine. Ker je tožnica državljanka Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji, je bilo sodišče prve stopnje pristojno za odločitev v zadevi, pravilno pa je uporabilo tudi pravo Republike Slovenije oziroma ZZZDR (71. in 43. člen ZMZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP), ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).