Jedro

Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker obvestilo z dne 14. 6. 2016 in odločba z dne 14. 7. 2016, ki ju je izpodbijal tožnik, nista upravna akta oziroma akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu. Z obvestilom z dne 14. 6. 2016 je toženka tožnika po elektronski pošti obvestila, da je bil na pisnem delu izpita za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, ki je potekal 8. 6. 2016, neuspešen, zato mu ni dovoljen pristop k ustnemu delu izpita. Z odločbo z dne 14. 7. 2016 pa je toženka ugotovila, da je tožnik 8. 6. 2016 ponovno opravljal pisni del s področja C (ekonomska znanja) strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih insolventnosti in prisilne likvidacije ter bil ocenjen neuspešno (1. točka izreka), ter odločila, da se tožniku ne dovoli pristopa na ustni del strokovnega izpita, določenega za dne 15. 6. 2016 (2. točka izreka).

2. Odločitev sodišča o zavrženju tožbe temelji na stališču, da ocena pisnega dela izpita ne pomeni odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih tožnika v smislu 2. člena ZUS-1. Ocenjevanje pisnih nalog pomeni strokovno presojo in ne uporabo pravne norme v konkretnem primeru. Ker ne gre za pravno odločanje ne obvestilo z dne 14. 6. 2016 ne odločba z dne 14. 7. 2016 (za izdajo katere po mnenju sodišča prve stopnje toženka ni imela podlage v zakonu), s katero je bilo ponovno ugotovljeno, da tožnik pisnega dela izpita ni opravil uspešno, nista odločitvi v upravni zadevi. Poleg tega sodišče meni, da tožnik že v času vložitve tožbe (14. 7. 2016) ni imel pravnega interesa za izpodbijano tožbo zoper odločitev, da se mu ne dovoli pristopa na ustni del izpita dne 15. 6. 2016. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Stališče, da izpodbijana akta ne pomenita odločanja o njegovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih v smislu 2. člena ZUS-1 naj bi odstopalo od obstoječe sodne prakse. V zvezi s tem se sklicuje na sklepa Upravnega sodišča II U 100/2012 in I U 940/2012 in na sodbo I U 187/2013. Navaja, da gre za odločbo, s katero se mu ne dovoli pristopa k opravljanju ustnega dela izpita, in ki mu onemogoča z 49. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zagotovljeno pravico do svobode dela, saj ne more opravljati dela upravitelja po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Poleg tega meni, da mu glede na 4. člen ZUS-1 sodno varstvo gre, tudi če organ ne bi izdal odločbe.

4. V nadaljevanju pritožbe primerja postopek opravljanja izpita za upravitelje s postopkom opravljanja pravniškega državnega izpita in poudarja, da njegove naloge ni ocenila komisija temveč le en ocenjevalec. Meni, da bi moralo sodišče njegovi tožbi ugoditi zaradi arbitrarnosti odločitve ocenjevalca (ta naj bi bila v očitnem nasprotju s pravili stroke), saj mu ni dana možnost pritožbe zoper oceno, kot je to mogoče pri maturi in pri fakultetnih izpitih. Z izpodbijano odločitvijo naj bi sodišče kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ob vložitvi tožbe ni imel več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj meni, da je tako stališče nesmiselno in neživljenjsko, saj postopkov v tem času ni mogoče izpeljati. Izpodbijani sklep naj bi bil tudi neobrazložen, saj naj sodišče ne bi natančno pojasnilo, zakaj izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, čeprav ga je izdal upravni organ. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugodi pritožbi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da mu naloži, naj "o tožbi vsebinsko odloči ter tožbenemu zahtevku ugodi", toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Dovoljenje za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja je urejeno z ZFPPIPP, ki v 108. členu določa pogoje za izdajo tega dovoljenja. Eden izmed pogojev je tudi opravljen strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja (6. točka drugega odstavka 108. člena). Na podlagi 1. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP je minister za pravosodje izdal Pravilnik o programu in načinu opravljanja strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije (v nadaljevanju Pravilnik). Ta v 7. členu določa, da se izpit opravlja pred tričlansko komisijo, njenega predsednika in člane za posamezna področja (ki so določena v 4. členu) pa imenuje minister izmed pravnih in ekonomskih strokovnjakov (predpisana je tudi minimalna stopnja izobrazbe pravne in ekonomske smeri).

8. Med strankama ni sporno, da je pritožnik pristopil k opravljanju omenjenega strokovnega izpita, prav tako ni sporno, da je bil pri ponavljanju pisne naloge s področja C (ekonomska znanja) neuspešen (dosegel je 73 točk).1 S to oceno in s tem, da mu zaradi nje ni dovoljen pristop k ustnemu delu izpita, je bil seznanjen z obvestilom, ki mu ga je toženka 14. 6. 2016 poslala po elektronski pošti. Na njegovo zahtevo mu je toženka o tem 14. 7. 2016 izdala tudi izpodbijano odločbo.

9. Oceno o neuspešnem opravljanju izpita je torej sprejela komisija, imenovana na podlagi 7. člena Pravilnika, sestavljena iz strokovnjakov, med katerimi je tudi strokovnjak iz predmetnega področja. Navedena komisija izvede strokovni preizkus na podlagi strokovne presoje. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja sodno varstvo, ker meni, da je ta strokovna presoja, tj. ocena napačna. Pri strokovni oceni pa ne gre za uporabo pravne norme v konkretnem primeru. Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev tudi vsebinsko ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je s tako obrazložitvijo tudi pojasnilo stališče, da v obravnavanem primeru zato ne gre za upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o upravni zadevi.

10. Iz enakega razloga in ker strokovna ocena sama po sebi ne pomeni dejanja organa oblasti, je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo dopustiti upravni spor po 4. členu ZUS-1. Opravljen strokovni izpit je sicer pogoj za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja, vendar iz navedene ustavne določbe ne izhajata ne pravica do izpolnjevanja pogojev za to funkcijo ne zahteva po pravnem sredstvu za presojo pravilnosti strokovne ocene izpitne komisije (oziroma njenega člana). Pravica iz 49. člena Ustave (na katero se pritožnik sklicuje) namreč vsakomur zagotavlja pravico do svobodne izbire zaposlitve in enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Za kršitev te pravice pa bi šlo, če bi izpodbijana odločitev temeljila na pravnem stališču, ki bi bilo z njo nezdružljivo. Ocenjevanje strokovnega znanja pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, sploh ne pomeni uporabe prava.

11. Da upravni spor glede ocene ni mogoč, je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu I Up 183/2007 z dne 23. 4. 2008. Take pravne narave tudi nima ocenjevanje znanja na visokošolskem študiju oziroma maturi. Pritožbe, ki jih urejajo statuti univerz, in pritožbe, ki jih ureja Zakon o maturi, so namreč oblike strokovnega in ne pravnega nadzora. Ali je za posamezno vrsto preverjanja znanja potreben poseben strokovni nadzor ali ne, pa je vprašanje primernosti ureditve načina preverjanja znanja.

12. Vrhovno sodišče torej od leta 2008 do sedaj ni spremenilo svojega stališča glede možnosti sodnega varstva zoper strokovno oceno. Zato pritožnik ne more uspeti s sklicevanji na stališča, ki jih je v drugih zadevah (in glede izpita, ki je urejen na drugi pravni podlagi) sprejelo sodišče prve stopnje. Res je sicer, da bi se sodišče v izpodbijanem sklepu moralo opredeliti do zatrjevane drugačne sodne prakse sodišča prve stopnje, vendar ta pomanjkljivost obrazložitve glede na obrazloženo ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

13. Po povedanem noben del odločitve komisije ob ocenjevanju strokovnega preizkusa ne pomeni pravnega odločanja (zato tudi ni mogoče pričakovati pravne obrazložitve, ki bi omogočala preizkus pravilne uporabe prava), temveč gre v celoti za strokovno odločitev (tudi kadar kandidat meni, da je ocena v očitnem nasprotju s pravili stroke), ki ne ustreza pojmu upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki temelji na oblastveni pravni presoji nosilcev upravne funkcije.

14. Tudi odločitev o tem, da se kandidatu ne dovoli pristopa na ustni del strokovnega izpita, ni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici ali pravni koristi. Navedeno je namreč po izrecni določbi četrtega odstavka 13. člena Pravilnika neposredna posledica neuspešne ocene pisnega dela izpita in izdaja posebne odločbe o tem ni predpisana. Ustni del izpita namreč lahko opravlja le kandidat, ki uspešno opravi pisni del izpita z vseh področij. Možnost opravljanja ustnega dela izpita je torej neločljivo povezana z izkazanim znanjem na pisnem delu strokovnega preizkusa in ni predmet upravnega odločanja. Enako stališče je Vrhovno sodišče obrazložilo tudi v sklepu I Up 147/2015 z dne 10. 12. 2015. 15. Enako kot v obravnavani zadevi je bila tudi v zadevi I Up 147/2015 na pritožnikovo zahtevo izdana odločba (katere izdaje zakon ne določa) v obliki upravne odločbe, a s svojim (ugotovitvenim) izrekom tudi v tem primeru ni v ničemer spremenila pritožnikovega pravnega položaja. To pomeni, da tako kot s samo oceno pisnega dela izpita tudi z izpodbijano odločbo tožene stranke ni bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

16. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker da bi mu morala biti zagotovljena pravica do pritožbe in sodno varstvo zoper oceno. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivosti obrazložitve stališča, na katerem temelji izpodbijani sklep. Ne gre namreč za to, da sodišče prve stopnje svoje določitve ne bi obrazložilo, temveč za to, da se pritožnik ne strinja s stališčem, na katerem temelji.

17. Ker po obrazloženem ne gre za upravni akt, s katerim bi bilo poseženo v pritožnikove pravice ali pravne koristi, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede pravnega interesa za izpodbojno tožbo, kadar je ta vložena zoper tak upravni akt. 18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

19. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Po drugem odstavku 13. člena Pravilnika se šteje, da kandidat ni opravil celotnega izpita, če ponovitve ne opravi uspešno. Področje pa je po prvem odstavku istega člena ocenjeno kot uspešno, če kandidat doseže najmanj 75 točk.