Jedro

„Izhodiščni temelj“ v konkretni zadevi je dedni dogovor iz leta 1984. Po presoji pritožbenega sodišča je prav v njem vsebovana zaveza toženca, da bo pod določenimi pogoji na tožnico in pravno prednico tožnika prenesel lastninsko pravico na nepremičninah. Tako s predmetno tožbo kot s tožbo v letu 2002 tožnika (prej tožnici) zahtevata izpolnitev tega dogovora in v njem vsebovane zaveze za prenos lastninske pravice. Ni dvoma, da je predmet prenosa določljiv, saj dedni dogovor vsebuje podatke, ki določljivost omogočajo (1. odstavek 38. člena OZ). Kot pravilno poudarja pritožba je „določljivost“ s svojim ravnanjem preprečil toženec, ki kljub pravnomočni sodbi z dne 28. 10. 2003 ni naročil parcelacije, ki bi bila podlaga za sklenitev ustreznega razpolagalnega posla, ki bi jo lahko nadomestila sodba. Ob tem je treba še dodati, da je izvršilni naslov nalagal tožencu aktivno ravnanje in ne le da dopusti, da parcelacijo naročita toženca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S primarnim tožbenim zahtevkom sta tožnika od toženca zahtevala: - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, po katerem se bo lahko pri nepremičnini v približni izmeri 1000 m2, ki je na mapni kopiji kot del v času vložitve tožbe obstoječih parcel št. 302 in 308, obe k. o. X, označena z vodoravnimi črtami in ima v skladu z izdelanim izvedenskim mnenjem določeno parc. št. _____ k. o. X oziroma ID znak _____, vpisala lastninska pravica na ime in v korist tožnice, sicer bo to listino nadomestila sodba, - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, po katerem se bo lahko pri nepremičnini v približni izmeri 1000 m2, ki je na mapni kopiji kot del v času vložitve tožbe obstoječih parcel št. 302 in 308, obe k. o. X, označena z vodoravnimi črtami in ima v skladu z izdelanim izvedenskim mnenjem določeno parc. št. _____ k. o. X oziroma ID znak _____, vpisala lastninska pravica na ime in v korist toženca, sicer bo to listino nadomestila sodba S podrednim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da sta lastnika prej opisanih nepremičnin.

2. Sodišče je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek in še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožila tožnika, ki menita, da bi sodišče moralo pri presoji obravnavane zadeve upoštevati njene specifičnosti. Izhodiščni temelj je dedni dogovor iz leta 1984, tožba, s katero se je uveljavljalo izpolnjevanje prevzetih zavez, je bila vložena v letu 2002, sodba o tem pa je postala pravnomočna v letu 2005. V letu 2006 je začel veljati Zakon o evidentiranju nepremičnin, na podlagi katerega se je v sorodnih zadevah začelo odločati in postopati drugače in sicer, da se je že v okviru pravdnega postopka opravila odmera parcel. Na tej podlagi je izvršilni oddelek sodišča utemeljil svojo zavrnitev predloga za izvršbo. S predmetno tožbo naj bi se tožnikoma omogočila odmera parcel v okviru pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča, da ne obstoji pravni posel oziroma podlaga, ki bi tožencem narekovala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ta podlaga je jasno izražena v pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrajnega sodišča v Cerknici. Izrek te sodbe med drugim tožencu nalaga izpolnitev obveznosti in sklenitev pogodbe, na podlagi katere bosta prejela tožnika ustrezne parcele in da bo sicer takšno pogodbo nadomestila sodba. Toženec res ni sklenil pogodbe, jo je pa nadomestila sodba. Iz opisanih razlogov ni moglo priti do vknjižbe v zemljiško knjigo, zato sta bila tožnika primorana sprožiti nov postopek. To, da je pravni posel nadomeščen s sodbo, ne predstavlja ovire za postavitev zahtevka na izstavitev ZK dovolila, saj noben predpis ne določa, da je podlaga za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila le zasebni posel. Tožnika nista uveljavljala, naj predmetni pravdni postopek nadomesti zavezovalni posel, saj je bil ta vsebovan v sodbi. V predmetnem postopku se izvaja le konkretizacija odmere parcele, kot to zahteva uveljavljena sodna praksa in ZEN. Del obrazložitve sodišča je moč razumeti, da je kot pogoj za veljavnost zaveze in pogodbe oziroma sodbe štelo izvedbo parcelacije. To pomeni, da naj bi bila izpolnitev pogoja v celoti prepuščena tožencu, kar je seveda nesprejemljivo. Takšno situacijo ureja Obligacijski zakonik v četrtem odstavku 59. člena, po katerem se šteje, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen. To, da toženec ni izpolnil zavez iz pravnomočne in izvršljive sodbe in ni izvedel parcelacije, je jasen primer ravnanja v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. Ker gre na izvedbeni ravni za bolj kompleksen pogoj, je treba njegovo operativno izvedbo prepustiti pravdnemu postopku. Okvirnemu dogovoru o prepustitvi parcel sledi konkretizacija, ki mora slediti namenom strank ob sklenitvi dogovora. Tožnika menita, da je neprimerna restriktivna razlaga določb o alternativnih obveznostih, za katero se je zavzelo sodišče, saj je obstoječi dogovor treba nekako razložiti in vzpostaviti okvir za njegovo uresničitev. Tožnika si nista vzela ekskluzivne pravice, da odločata o lokaciji novo odmerjenih parcel, ampak sta še vedno dajala možnost tudi tožencu. Obenem sta morala podati tudi lasten predlog o tem, kje naj se parcele odmerijo, saj bi sicer onemogočala izvedbo postopka. Odpira se torej vprašanje določenosti oziroma določljivosti toženčeve obveznosti. Toženec je tisti, ki je določenost preprečil. Zavrnitev podrednega ugotovitvenega zahtevka je na nek način v nasprotju s stališči sodišča pri presoji primarno postavljenega zahtevka. Sodišče najprej zanika možnost, da bi bila sodna odločba izenačena s pravnim poslom, v tem delu pa ji kljub temu ne priznava drugačnega pomena, da bi lahko nudila podlago za ugotovitveni zahtevek. Drugačna stališča jemljejo pravnomočni sodni odločbi sleherni moč in pomen, kar je seveda nesprejemljivo. Tožnikoma je treba omogočiti, da dosežeta uveljavitev pravnomočne in izvršljive sodbe, pravico do sodnega varstva zagotavlja tudi Ustava RS v 23. členu. Pravica pa se uresniči šele z njeno vsebinsko izpolnitvijo.

4. Toženec meni, da je izpodbijana sodba pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Za odločitev o zadevi je relevantno naslednje dejansko stanje: - med tožnico in pravno prednico tožnika na eni strani ter tožencem na dugi strani je bil sklenjen dedni dogovor, zapisan v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Cerknici D 100/83 z dne 29. 5. 1984, po katerem je premoženje dedoval toženec, svojima sestrama M. O. in J. M. pa se zavezal brezplačno podariti vsaki po eno stavbno parcelo v približni površini 1000 m2 v primeru, da bo v naslednjih 20 letih na parc. št. 302 in 308 k. o. X možna gradnja individualnih stanovanjskih hiš, - s sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici P 55/2002 z dne 28. 10. 2003 je bilo tožencu že naloženo,(1) da „naroči elaborat parcelacije, na podlagi katerega bo od parcel št. 302 in 308 k. o. X odmerjena površina dvakrat po 1000 m2 in za navedeni površini določeni dve novi parcelni številki od sedaj enotnih parcel 302 in 308 k. o. X“ in po parcelaciji s tožnicama sklene ustrezno pogodbo, na podlagi katere bosta dobili lastninsko pravico na novo nastalih nepremičninah, sicer bo takšno naročilo oziroma listino nadomestila pravnomočna sodba, - na podlagi te sodbe vložen predlog za izvršbo je bil pravnomočno zavrnjen,(2) ker v izvršilnem naslovu ni bilo konkretno in jasno določeno, iz katerega dela obstoječih parcel naj bi nastali novi parceli.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz pravil stvarnega prava, ki urejajo prenos lastninske pravice (40. in 49. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) in tudi pravilno poudarilo, da mora biti v zavezovalnem poslu predmet prenosa določljiv (34. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

8. V nadaljevanju pa je sodišče zmotno presojalo obstoj ustreznega zavezovalnega posla le v povezavi s sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici opr. št. P 55/2002 z dne 28.10.2003 in posledično zmotno zaključilo, da bi bil šele po opravljeni parcelaciji (do katere ni prišlo) ali skupaj z njo zavezovalni pravni posel (vsebovan v sodbi) lahko takšne narave, da bi tožencu narekoval izstavitev takšnega zemljiškoknjižnega dovolila, kot ga tožnika sedaj zahtevata s primarnim tožbenim zahtevkom. Sodišče je še ugotovilo, da takšnega zavezovalnega posla tožnika nimata in da ga ni mogoče nadomestiti v pravdnem postopku z izvedbo dokazov na način, da bi sodišče opravilo ogled in postavilo izvedenca, ki bi določil, kje bosta bodoči nepremičnini ležali, sploh pa ne na podlagi želja tožeče stranke.

9. Že pritožba pravilno ugotavlja, da je „izhodiščni temelj“ dedni dogovor iz leta 1984. Po presoji pritožbenega sodišča je prav v njem vsebovana zaveza toženca, da bo pod določenimi pogoji na tožnico in pravno prednico tožnika prenesel lastninsko pravico(3) na nepremičninah. Tako s predmetno tožbo kot s tožbo v letu 2002 tožnika (prej tožnici) zahtevata izpolnitev tega dogovora in v njem vsebovane zaveze za prenos lastninske pravice. Ni dvoma, da je predmet prenosa določljiv, saj dedni dogovor vsebuje podatke, ki določljivost omogočajo (prvi odstavek 38. člena OZ). Kot pravilno poudarja pritožba je „določljivost“ s svojim ravnanjem preprečil toženec, ki kljub pravnomočni sodbi z dne 28.10.2003 ni naročil parcelacije, ki bi bila podlaga za sklenitev ustreznega razpolagalnega posla, ki bi jo lahko nadomestila sodba. Ob tem je treba še dodati, da je izvršilni naslov nalagal tožencu aktivno ravnanje in ne le da dopusti, da parcelacijo naročita toženca.

10. Res je bilo v izvršilnem naslovu določeno, da bo „sicer tako naročilo nadomestila pravnomočna sodna odločba, izdana v tem postopku“ vendar je je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sodba opr. št. P 55/2002 z dne 28.10.2003 zaradi pomanjkljivega izreka ni primerna listina za vpis lastninske pravice tožnikov v zemljiško knjigo oziroma, da ni izvršljiva. Na tem mestu pritožbeno sodišče glede stališča, ki se nakazuje v izpodbijani sodbi, da tako dedni dogovor kot sodba iz leta 2003 predstavljata izvršilni naslov in da bi bilo treba vsa sporna vprašanja reševati v izvršilnem postopku, ugotavlja, da izvršilni postopek določanju natančne lege (novo ustanovljenih) parcel, ni namenjen. Le v pravdnem postopku, ki za razliko od izvršilnega, vsebuje tudi vse procesne kavtele, se lahko doseže takšna identifikacija zemljiških parcel, ki bi v primeru, če zavezanec (toženec) ne bi sam izpolnil obveznosti, upravičencu (tožnikoma) omogočilo uspešno prisilno izvršitev. Kot pravilno poudarja pritožba pravica do sodnega varstva vsebuje tudi pravico stranke, da dejansko uveljavi pravico, ki ji je bila priznana s pravnomočno sodbo. Namen in cilj sodnega varstva je namreč (praviloma) dosežen šele z uresničitvijo določene pravice, ne le z odločitvijo o njenem obstoju.

11. Ker s sodbo opr. št. P 55/2002 z dne 28.10.2003 toženca namena in cilja sodnega varstva iz prej navedenih razlogov nista dosegla, jima je treba v tem postopku omogočiti, da z ustreznim tožbenim zahtevkom dosežeta izpolnitev toženčeve zaveze iz dednega dogovora. Zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča je ostalo v tej zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek, ker je pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve ne more samo odpraviti (355. člen ZPP).

12. V novem postopku naj sodišče prve stopnje najprej preveri ustreznost sedaj postavljenih zahtevkov v luči 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN). V nadaljevanju postopka pa bo treba (ponovno)(4) presoditi, ali je izpolnjen pogoj iz dednega dogovora, pa tudi, za kakšno vrsto obveznosti gre, da bo lahko, če bo treba, ugotovilo, kdo ima možnost izbire.

13. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prej pa ugotovljeno, da se je odložni pogoj iz dednega dogovora izpolnil. Op. št. (2): Sklep VSL I Ip 3406/2011 z dne 16.11.2011. Op. št. (3): „... z ustrezno pogodbo podariti brezplačno vsaki eno stavbno parcelo ...“.

Op. št. (4): Ker je bilo o tem v prejšnjem postopku odločeno (le) kot o predhodnem vprašanju.