Jedro

Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine, da sta obdolženca razpolagala tudi s pravimi bankovci, kar dodatno vzbuja dvom v očitek obtožbe.

Izrek

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obeh obdolžencev in izdatki ter nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 49937/2014 z dne 17. 3. 2016 obdolženega J.J. in obdolženo N.B.K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po prvem odstavku 489. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 243. člena KZ-1 odločilo, da se ponarejeni bankovci odvzamejo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun.

2. Proti taki sodbi se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega J.J. in obdolženo N.B.K. spozna za kriva storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 243. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in jima vsakemu izreče pogojno obsodbo, v kateri se jima v skladu z določili prvega odstavka 243. člena KZ-1 v zvezi s 47. in 57. členom KZ-1 določi kazen 6 mesecev zapora in stranska kazen v višini 30 (trideset) dnevnih zneskov po 200,00 (dvesto 00/100) EUR, to je 6.000,00 (šesttisoč 00/100) EUR, pri tem pa pogojna kazen ne bo izrečena, če obdolženi J.J. in obdolžena N.B.K. v preizkusni dobi dveh (2) let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja, medtem ko se na podlagi četrtega odstavka 58. člena KZ-1 glede stranske denarne kazni izreče, da se v pogojni obsodbi vsakemu določena stranska denarna kazen v višini 6.000,00 EUR izvrši. 3. Zagovornik obdolženca J.J. in zagovornica obdolžene N.B.K. v odgovoru na pritožbo okrajnega državnega tožilca predlagata, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obeh obdolžencev je pravilno ocenilo, ter ju utemeljeno oprostilo očitka obtožbe. Razloge in zaključke napadene sodbe zato pritožbeno sodišče povzema kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero okrajni državni tožilec ne soglaša in v podaji lastne dokazne ocene obravnavanega kaznivega dejanja, ko izvedene dokaze ocenjuje drugače kot prvostopno sodišče, ter pri tem meni, da je prvostopno sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi povsem nekritičnega sledenja zagovorom obeh obdolžencev in povzemanja izpovedb zaslišanih prič ter tako izvedene dokaze ni v zadostni meri pretehtalo posebej in v zvezi s preostalimi izvedenimi dokazi.

7. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je zagovora obdolžencev in izvedene dokaze presojalo vsakega posebej in v zvezi s preostalimi dokazi. Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine, da sta obdolženca razpolagala tudi s pravimi bankovci, kar dodatno vzbuja dvom v očitek obtožbe. Ni namreč življenjsko sprejemljivo, da bi odrasla in razsodna oseba, ki ima pri sebi tudi prave bankovce izročila ponaredek ravno uradni osebi pri plačilu globe, kot je to bilo v obravnavanem primeru, ko je obdolženec hotel plačati globo in vinjeto z tremi ponarejenimi 50,00 EUR bankovci in enim 50,00 EUR bankovcem, ki ni bil ponarejen. Priča M.Z. je tudi izpovedal, da je imel občutek, da obdolžena ne vesta, da gre za ponaredke. Tako sklepanje navedene priče pa dopušča tudi ravnanje obdolžene N.B.K., ki je kuverto, v kateri je imela denar, izročila z namenom, da se denar pogleda oziroma preveri (izpovedba priče E.M. in zapisnik o zasegu na l. št. 4 in 28 - 29).

8. Glede na vse navedeno neobičajni nočni nakup evrskih bankovcev od Slovaka, zoper katerega pristojni organi Madžarske izvajajo preiskavo v zvezi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 389. člena KZ Madžarske, ker naj bi neznani storilec na tržnici v B. dne 27. 11. 2014 prodal ponarejenih 2.000,00 EUR J.J. in njegovi partnerki N.B.K., pri čemer je slednja navedla, da je od prijateljev iz Slovaške izvedela, da je ta oseba G.L., roj. 4. 9. 1977, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne daje podlage za zanesljiv zaključek, da sta obdolžena vedela za ponaredke, zato da bi v zadevi lahko bila izrečena obsodilna sodba.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopenjskih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, ter je zato pritožba okrajnega državnega tožilca zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

10. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrajnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.