Jedro

Za lastnoročen podpis na oporoki je šteti tudi lastnoročen podpis oporočitelja, ki ni čitljiv in je lahko tudi parafa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da oporoka pokojnega M.Z., sestavljena pred pričama dne 30.9.1992 in razglašena dne 3.10.1995, ni pristna in ni pravno veljavna. Tožeči stranki je bilo naloženo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 108.454,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1999 dalje do plačila. Zoper sodbo so se pravočasno pritožile tožnice zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navajajo, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je oporoka lastnoročno podpisana, zmotno. Namesto lastnoročnega podpisa je le neko "znamenje ali znak oziroma črka Z". Da to ni lastnoročni podpis, ni potreben grafolog. Kakšen je namreč bil lastnoročni podpis pokojnega se vidi iz listin, ki so v spisu. Oporoka je samo parafirana, kar pa ni lastnoročni podpis po 64. členu Zakona o dedovanju (ZD) in ne zadošča za veljavnost oporoke. Z izpodbijano sodbo je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je neko znamenje pod oporočiteljevim imenom sodišče štelo za pravno veljaven lastnoročni podpis. Pri tem je vseeno ali je to znamenje res napravil oporočitelj sam. Ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor oporočne nesposobnosti in se je pri tem oprlo na izpovedi številnih prič, pa ni povedalo, katere so te priče, ki so dnevno kontaktirale prav v času, ko je oporočitelj napravil oporoko. Od zaslišanih prič niti ena ni tega zatrjevala, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ocenilo tudi ni izpovedb zapustnikove žene in hčerke, da je bil zapustnik v kritičnem času vedno pijan, niti ni ocenilo izpovedbe priče L.H., ki je izpovedal, da je pokojnik doma pil. Pritožnice tudi še opozarjajo, da izrek o stroških nima nobenih razlogov in ne specifikacije priznanih stroškov, zato odločbe o stroških ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pismena oporoka pred pričami je formalnopravno veljavna, če opročitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnostih dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka (1. odst. 64. čl. ZD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila oporoka sestavljena pri odvetniku I.M., kjer je opročitelj podpisal oporoko pred oporočnima pričama, čemur pritožba ne ugovarja. Tožeča stranka trdi, da na oporoki ni oporočiteljevega lastnoročnega podpisa, parafiranje oporoke pa da ni dovolj. V predmetni zadevi je pomembno dejstvo, da je oporočitelj oporoko svojeročno podpisal. Kakšne oblike je njegov podpis ni bistveno. Zakon namreč nikjer ne določa, da mora biti podpis razločen in čitljiv, kar tudi sicer za podpise ni značilno. Pomembno je le dejstvo, da je oporočitelj sam oporoko svojeročno podpisal pod s pisalnim strojem, razločno napisanim svojim priimkom in imenom, pa kakršenkoli naj že bo ta podpis. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo izpovedbam oporočnih prič, da je oporočitelj sam podpisal oporoko, saj sta njegov podpis prepoznali tudi drugi dve priči, ki sta bila njegova sodelavca. Navedbam pritožnic, kako se je oporočitelj podpisoval na posameznih listinah in da naj bi bilo to drugače kot na oporoki, pritožbeno sodišče ne more slediti. Podpis posamezne osebe se z leti lahko tudi spreminja in je v tej zadevi to opazilo tudi pritožbeno sodišče. Iz listin pod listovno številko 35 in 36 pravdnega spisa in priloge pod A/4 istega spisa ter iz knjige prevozov JP Žale je moč opaziti, da se je podpis oporočitelja spreminjal. Res je, da ročnega znaka ali prstnega odtisa ni mogoče šteti kot lastnoročni podpis, vendar pa v konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da gre za podpis oporočitelja na oporoki, ne pa za kak njegov ročni znak, kar zatrjuje pritožba. Ročni znak je označba z nekim simbolom, ki potrjuje, da je določena oseba zaznamovala nek dokument. To je predvsem v rabi tedaj, ko oseba ne zna ali ne zmore pisati, ji je pa bila določena listina prebrana. V tej zadevi pa je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za podpis, saj so elementi podpisa podobni podpisom na zgoraj omenjenih listinah. Sodišče druge stopnje zato šteje, da je oporoko oporočitelj podpisal lastnoročno in da je to njegov podpis, zato pritožbo v tem pogledu zavrača kot neutemeljeno. Neutemeljeno pritožnice tudi zatrjujejo, da se izpodbijana sodba ne more preizkusiti v razlogih, ki se tičejo same oporočne sposobnosti oporočitelja. Tožeča stranka je res v pripravljalni vlogi navajala, da je bil oporočitelj stalno pod vplivom alkohola in da ni bil zaradi tega sposoben za nič. Vendar pa izrecno v taisti vlogi (list.št. 24) ne zatrjuje, da bi bil tak tudi v času zapisa oporoke 30.9.1992. Le to pa bi bilo bistveno za izpodbijanje veljavnosti oporoke iz tega pravnega naslova. Sama tožba navedb glede oporočiteljeve nesposobnosti nima. Po 1. odst. 59. čl. ZD lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Ugotavlja se sposobnost v času, ko oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe oporočnih prič, saj kot nepristranske osebe niso imele nobene koristi in so tudi nedvoumno in skladno izpovedovale. Kot sta oporočni priči jasno izpovedali opročitelj ni bil v nobenem takem stanju, zaradi katerega bi bil oporočno nesposoben. Tožeče stranke tako niso uspele dokazati nerazsodnosti v času oporočnega razpolaganja, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Res je, da se sodišče prve stopnje ni v razlogih sodbe opredelilo do navedb tožnice in priče L.H., vendar pa to ob siceršnjih prepričljivih izpovedbah prič, ki jim je sodišče prve stopnje verjelo in to tudi prepričljivo obrazložilo, in ki so izpovedovale drugače, to ne more spremeniti odločitve glede na ugotovljene tehtne razloge, ki so bili podlaga za odločitev. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe glede izreka o stroških. Zakaj je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, je navedena pravna podlaga, navedena je tudi višina stroškov, specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki se nahaja v spisu in je dostopna strankam, zato trditev pritožnic, da se izreka o pravdnih stroških ne da preizkusiti, ne drži. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je skladno z določilom 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožnice bodo morale same nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem niso bile uspešne. Odločitev ima podlago v določbi 154. in 166. čl. ZPP, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Uradni list RS št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.