Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je reparacijski zahtevek delno zastaral. Za terjatve iz delovnega razmerja velja petletni, za občasne terjatve pa triletni zastaralni rok, določen v prvem odstavku 347. člena OZ.

Obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku v okoliščinah obravnavanega spora ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe (poslovnega modela) na škodo tožnika.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi, pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I izreka glede odločitve o zavrnitvi zahtevka: - za ugotovitev, da je druga toženka dolžna tožniku za čas od 5. 10. 2014 do 5. 11. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom in izplačilom mesečnih plač (v višini 2.400,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, vsakokratne medletne skupinske delovne uspešnosti, regresov za letni dopust in 13. plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; - da je druga toženka dolžna tožniku za obdobje od 5. 10. 2014 do 5. 11. 2019 obračunati vsakokratne mesečne plače, 13. plače, regres, delovne uspešnosti, v zneskih kot izhaja iz I/5 izreka ter plačilom davkov in prispevkov od navedenih bruto zneskov ter izplačilom neto zneskov, povečanih za zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska, vsakega 18. v mesecu / letu, pri čemer zapade 13. plača vsakega 18. decembra v letu, regres vsakega 1. julija v letu pa do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; - razveljavi se IV. točka izreka (stroški postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožnika zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi) med tožnikom in tretjo toženko (za obdobje od 5. 1. 2014 do 31. 5. 2019) in med tožnikom in prvo toženko (za obdobje od 1. 6. 2019 dalje); ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od 5. 1. 2014 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil, z osnovno plačo 1.019,64 EUR povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke; priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi od 5. 1. 2014 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 2.400,00 EUR bruto); da je druga toženka dolžna tožnika pozvati v delovno razmerje in tožniku za obdobje od 5. 1. 2014 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne bruto mesečne plače, 13. plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v socialna zavarovanja in dodatno pokojninsko zavarovanje z vpisom delovne dobe v matično evidenco, ter po zneskih konkretiziran zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, ki je razviden iz izreka izpodbijane sodbe (I/5. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za plačilo stroškov postopka. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek tožnika, da je prva toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 6. 2019 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja v enakem obsegu in višini, kot če bi tožnik delal pri drugi toženki na delovnem mestu voznik tovornih vozil, obračunati in izplačati vsakokratne mesečne plače v višini 2.200,00 EUR bruto, plačati davke in prispevke ter izplačati neto plačo upoštevajoč medletne skupinske delovne uspešnosti, vsakokratne regrese in trinajste plače, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila, zmanjšano za že prejeta izplačila od 1. 6. 2019 dalje (II. točka izreka).

V delu, v katerem je tožnik od druge toženke zahteval izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil (podredno za vrsto del: vožnja vlačilca kamiona – C in E kategorije) in kjer je tožnik od prve toženke terjal prijavo v dodatno pokojninsko zavarovanje, je tožbo zavrglo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa naloži drugi toženki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo na enak način kot luški delavci, in sicer osebno, nepretrgano, po navodilih, pod nadzorom in v organiziranem delovnem procesu druge toženke, le plačo mu je izplačevala tretja oziroma prva toženka. Dela nista organizirali prva in tretja toženka, imeli sta le vlogo agencije, le da formalno to nista bili. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta prva in tretja toženka ob najavljeni potrebi druge toženke poslali določeno število delavcev, ki so delo opravljali po njenih navodilih. Pogodba o zaposlitvi, če nima pravne podlage, je nična (sodba VSRS VIII Ips 168/2014, sklep VIII Ips 121/2011). V tem sporu je bistveno vprašanje, kdo je bil tožnikov dejanski delodajalec. To pa je bila druga toženka, saj prva in tretja toženka nista bili registrirani za posredovanje delavcev k drugemu uporabniku. Tožnik je sicer pri drugi toženki delo opravljal brez pisne pogodbe, za tak primer pa se po 18. členu ZDR-1 šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi med drugo toženko in tožnikom. Po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 pa mu je druga toženka dolžna priznati plačila nadomestil plače v višini, kot mu za to delo pripada za celotno obdobje. V pritožbi navaja, da s tem, ko je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za celotno obdobje, je tožniku kršilo ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS v zvezi z 2. in 14. členom Ustave RS. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da sta prva in tretja toženka agencijsko posredovali delavce k drugi toženki. Vse tri so ravnale v nasprotju z zakonskimi normami, in sicer prva in tretja toženka v nasprotju z drugim odstavkom 163. člena ZUTD, 59. do 63. členom ZDR-1 in 3. členom ZPDZC-1, druga toženka pa s tretjim odstavkom 166. člena ZUTD, 59. do 64. členom ZDR-1 in 4. členom ZPDZC-1. Te določbe pa so se kršile zaradi "poslovnega interesa", ki se je kazal v izkoriščanju tožnika, ki je delo opravljal po bistveno nižji ceni, kot je bila cena določena v kolektivni pogodbi druge toženke. Nedvomno večletno opravljanje dela tožnika na delovnem mestu "VTV" druge toženke izkazuje, da je šlo za dolgotrajno potrebo po delu tožnika, tretje toženka pa sploh ni mogla biti tožnikov delodajalec (tudi če bi bila agencija, pa ni bila), saj ni opravljala nobene dejavnosti, zgolj pošiljala je delavce k drugi toženki. Šlo je torej za takšen način posojanja tožnika, ki je v nasprotju z vsemi kogentnimi predpisi in temeljnimi moralnimi normami, ki krši pravice delavcev v vseh temeljnih človekovih pravicah (prvi odstavek 59. člena ZDR-1). Zato bi moralo sodišče utemeljeno, moralno, etično in pravično tožniku pri drugi toženki priznati vse pravice iz delovnega razmerja in s tem hkrati odpraviti vse posege v temeljne delavske, ustavne, socialne, osebne, pridobljene in bodoče pravice, državi pa povrniti vse njene manjkajoče davke in prispevke. Zato je zmotno stališče druge toženke, da je pravni interes tožnika le v izplačilu razlike v plači. Pravni interes tožnika je v vzpostavitvi takšnega stanja, ki bo odpravilo vse dosedanje posege, vključno z odpravo posegov v osebnostne, ustavne in bodoče pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Pogodbe, sklenjene med prvo in tretjo toženko ter tožnikom so nične, še posebej, ker niso imele pravne podlage za sklenitev pogodbe za napotitev tožnika na delo k drugi toženki kot uporabniku. Nične pa so tudi zato, ker so s pogodbo o poslovnem sodelovanju kršena načela morale. Zaradi dela na črno je tožnik upravičen do prejemkov za celotno vtoževano obdobje, kar izhaja iz specialne ureditve. Spremembe zaposlitve tožnika v vtoževanem obdobju niso bistvene, ker se šteje, da je bil ves čas zaposlen pri drugi toženki. Druga toženka ima potrebo po delu, kot ga je opravljal tožnik, zato vztraja pri reintegraciji.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek, pri čemer elementi delovnega razmerja pri drugi toženki niso bili podani. Sodišče je sledilo sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča in svetovalnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS. Druga toženka je z več družbami sklenila podjemne pogodbe za izvajanje storitev. Delavci so prejemali plače za opravljeno delo s strani svojega delodajalca, ki jim je zagotavljal usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu, zagotavljal osebno varovalno opremo in odobraval odsotnosti z dela in podobno. Delovno razmerje se je dejansko izvrševalo. Če bi tožniku bili prisojeni zneski, ki jih vtožuje, bi bil plačan dvakrat. Pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil, niso nične, saj ne nasprotujejo Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in niso navidezne. Pritožbene navedbe glede odškodnine, do katere bi bil upravičen tožnik, so kot pritožbena novota neupoštevne, pa tudi elementi odškodninskega delikta niso podani. Druga toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Druga toženka se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. ZDSS-1 v svojem 41. členu sicer res določa, da tožene stranke nosijo same svoje stroške postopka, vendar pa to velja zgolj in le za delovne spore, katerih predmet je obstoj ali prenehanje delovnega razmerja, kar pa za konkretni primer ne more veljati. Predmetni delovni spor se namreč ne nanaša le na obstoj ali prenehanje delovnega razmerja. Bistveni del obeh zahtevkov je konkretiziran denarni zahtevek, torej obračun in plačilo točno določenih oziroma specificiranih zneskov plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja, prav tako pa v spor o obstoju delovnega razmerja ni mogoče uvrstiti zahtevka iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba druge toženke je utemeljena, pritožba tožnika je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je zahtevek zoper drugo toženko neutemeljeno oziroma najmanj preuranjeno v celoti zavrnilo, posledično pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za čas od 5. 1. 2014 dalje pri drugi toženki. Ugotovilo je, da je bil tožnik v obdobju od 1. 3. 2014 do 31. 5. 2019 v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o. (tretji toženi stranki); od 1. 6. 2019 do 5. 11. 2019 je bil zaposlen pri družbi B., d. o. o. (prvi toženi stranki), kjer mu je delovno razmerje prenehalo 5. 11. 2019 na podlagi sklenjenega sporazuma. Od 6. 11. 2019 do 20. 12. 2020 je bil zaposlen pri podjetju C., d. o. o., od 21. 12. 2020 dalje pa je bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba in je prejemal denarno nadomestilo. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik delo v spornem obdobju opravljal na območju, ki je v upravljanju druge toženke ter da sta prva in tretja toženka z drugo toženko imeli sklenjeni pogodbi o opravljanju storitev za zagotavljanje upravljanja luško prekladnih in drugih storitev, ki jih je naročila druga toženka, na podlagi katerih sta prva in tretja toženka tožnika pošiljali k drugi toženki.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki pravilno zavrnilo kot neutemeljen za ves čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju z drugimi delodajalci in pravilno obrazložilo, da delavec hkrati ne more imeti dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in družbami B., d. o. o. in A., d. o. o., so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale. Tožnik je bil v spornem obdobju pri njih vključen v vsa obvezna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi), sklenjenih med tožnikom in prvo ter tretjo toženko. Iz istega razloga je utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki, za čas, dokler mu delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo (5. 11. 2019), in sicer na podlagi pravilnega stališča, sprejetega v sodni praksi (zlasti v sporih, v katerih se delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu), da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, torej da mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Navedeno velja tudi za obdobje od 6. 11. 2019 do 20. 12. 2020, ko je bil tožnik zaposlen pri podjetju C. d. o. o., zoper katero pa ni vložil tožbe.

9. Tretja toženka ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji), niti ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da čeprav je tretja toženka z drugo toženko sklenila pogodbo o opravljanju storitev oziroma podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), za drugo toženko ni opravljala luško prekladalnih storitev, dogovorjenih s podjemnimi pogodbami, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k drugi toženki. Tretja toženka je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu. Tožnik je dela pri drugi toženki opravljal trajno, ne začasno, pri čemer je bil namen druge toženke, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dejstev, da je pogojevala sklenitev pogodbe o opravljanju storitev s tem, da ni šlo za osebe, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu, da iz poslovanja izključi takšne osebe.

10. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodba in sklep opr. št. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022 in VIII Ips 19/2022 z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1, in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifičen poslovni model prve in tretje toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni pokrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje. Tudi v obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku dajala navodila in ga nadzirala druga toženka, delo je opravljal na območju, ki je bilo v njenem upravljanju, delovni proces je organizirala druga toženka, ki je naročala potrebno delovno silo pri prvi in tretji toženki.

11. Pogodbena razmerja tožnika s prvo in tretje toženko so bila preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne pomeni, kot že navedeno, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil v vtoževanem obdobju, nične. Navedeno tudi ne vpliva na njegov položaj delavca prve in tretje toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja, na podlagi delovnega razmerja. Druga toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja tudi v času, ko je bil tožnik delavec prve in tretje toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka ki ga je sodišče prve stopnje za čas od 5. 10. 2014 do 5. 11. 2019 neutemeljeno zavrnilo. Le na tak način bo saniran položaj tožnika, v katerem se je ta znašel zaradi zlorabe.

12. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je reparacijski zahtevek delno zastaral. Za terjatve iz delovnega razmerja velja petletni, za občasne terjatve pa triletni zastaralni rok, določen v prvem odstavku 347. člena OZ. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 5. 10. 2019, so tako zastarali vsi prejemki iz delovnega razmerja, zapadli do vključno 4. 10. 2014, in zakonske zamudne obresti za čas do 4. 10. 2016. V tem delu je sodišče prve stopnje zahtevek utemeljeno zavrnilo. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na ureditev v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanju na črno (ZPDZC-1; Ur. l. RS, št. 32/2014 in nadaljnji), saj v njegovem primeru ni šlo za delo na črno, poleg tega pa določba obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot v splošnih predpisih delovnega in obligacijskega prava.

13. Za prvo toženko B., d. o. o. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti posredovanja dela delavcev drugemu uporabniku in je vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabnikom, zato je pravilno zaključilo, da je zakonito sklepala pogodbe o zap0slitvi z delavci, ki jih je napotovala k uporabniku (torej drugi toženki). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pa je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da je prva toženka tožnika v D. napotila zakonito oziroma, da pogodbena razmerja med tožnikom, prvo in drugo toženko niso bila zlorabljena preko omenjenega nezakonitega poslovnega modela. Obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku v okoliščinah obravnavanega spora ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe (zgoraj omenjenega poslovnega modela) na škodo tožnika. Sodišče EU je namreč v zadevi C-681/18 med drugim poudarilo, da je namen Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela tudi ta, da delo prek agencij ne postane stalen položaj delavca, zaposlenega pri taki agenciji; za indic za zlorabo zaporednih napotitev lahko gre, če zaporedne napotitve istega delavca zaposlenega pri agenciji, v isto podjetje uporabnika, privedejo do obdobja zaposlitve v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je mogoče razumno šteti za "začasno".

14. Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem sojenju dolžno presoditi, ali je delo tožnika v času, ko je bil formalno zaposlen pri prvi toženki, predstavljalo stalen položaj tožnika (v smislu zgornjih stališč) in s tem zlorabo tožnikovega dela preko agencije, s strani druge toženke. V okviru te presoje naj upošteva skupno obdobje tožnikovih zaporednih napotitev k drugi toženki s strani prve toženke (in neposredne predhodne zaposlitve pri tretji toženki); istovrstnost dela, ki ga je tožnik v celotnem vtoževanem obdobju opravljal za drugo toženko; morebitne druge relevantne okoliščine (npr. zaposlitve pri C., d. o. o. z dne 6. 11. 2019 do 20. 12. 2020). V primeru zaključka, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno, za tožnika in drugo toženko nastopijo enake pravne posledice, kot jih je pritožbeno sodišče obrazložilo v zvezi s tretjo toženko, pri čemer je za ta spor ključna zlasti odgovornost druge toženke kot dejanske delodajalke za prejemke iz delovnega razmerja za obdobje od 5. 10. 2014 do 5. 11. 2019, saj je tožniku delovno razmerje pri prvi toženki dne 5. 11. 2019 prenehalo na podlagi sklenjenega sporazuma, katerega tožnik ni izpodbijal in zoper odpoved ni uveljavljal sodnega varstva v zakonskem roku.

15. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev, predvsem glede prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče delno utemeljeni pritožbi tožnika delno ugodilo in v celoti pritožbi druge toženke glede stroškov postopka, ter sodbo in sklep v delu odločitve o neutemeljenosti zahtevka zoper drugo toženko in o stroških postopka, kot je razvidno iz izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ki je sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje, glede na dosedanji potek postopka, ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež izven ljubljanskega okrožja, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Kopru tudi sicer bolj ekonomična.

16. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.