Jedro

Prokurist toženca je v postopku lahko zaslišan le kot priča (medtem ko je zakoniti zastopnik lahko zaslišan kot stranka v postopku), ne pa kot stranka. Z navedeno kršitvijo je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določbe drugega odstavka 260. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe v ničemer ni vplivala. Poleg tega veljajo določbe o dokazovanju s pričami tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno.

Pritožnik mora v pritožbi konkretizirano navesti pritožbene razloge in se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe in dokazna stališča v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe, ki sta jo 14. 6. 2012 sklenila s tožencem (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval vrnitev hidravličnega bagra goseničarja Komatsu, model PC 230 NHD-8, letnik 2007, serijska številka ... (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 2.109,25 EUR toženčevih pravdnih stroškov (III. točka izreka) in 1.712,50 EUR pravdnih stroškov stranskega intervenienta (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in III. točko izreka se tožnik pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, vključno s stroškovnimi posledicami. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kot zakonitega zastopnika toženke nepravilno zaslišalo prokurista A. A., ki pa je lahko v postopku nastopal zgolj kot pooblaščenec. Zato bi bil lahko zaslišan le kot priča in ne bi smel biti navzoč kot stranka na poravnalnem naroku; sodišče pa njegove izpovedbe ne bi smelo upoštevati. Opozarja na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in izpostavlja dejstvo, da prokurist ni imel opravljenega pravniškega državnega izpita.

Pritožnik poudarja, da sodišče ni obrazložilo, katere dokaze je zavrnilo, niti ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ugotovilo je, da je bil nakup stroja financiran preko leasinga. Ker je leasingodajalec B. v celoti plačal kupnino, je postal lastnik stroja. Za asignacijo, ki jo je podpisal tožnik, ni bilo nobene podlage. Vsebina nakazila v višini 10.000,00 EUR z dne 20. 2. 2008 je zmotna in neutemeljena, saj asignacija ni imela podlage v materialnem razmerju med leasingodajalcem in tožnikom. Leasingodajalec tožnika nikoli ni terjal za plačilo preostanka kupnine v višini 34.798,00 EUR. V juliju 2012 pa mu je celo izdal potrdilo, da so vse tožnikove obveznosti poravnane. Tožnik je prerekal obstoj kakršnegakoli dogovora med pravdnima strankama o plačilu DDV, teh dejstev toženec niti ni navedel v vlogah, zato je sodišče v tem delu prekoračilo načelo dispozitivnosti.

Ker je bil na podlagi prodajne pogodbe lastnik stroja B., si toženec nasproti tožniku ni mogel pridržati lastninske pravice. Da si je pridržal lastninsko pravico nasproti leasingodajalcu, pa ni izkazal. Svoje grožnje je toženec stopnjeval do te mere, da je tožniku s silo in s kaznivim dejanjem odvzel delovni stroj, čeprav je bil v času odvzema lastnik stroja B. Tožnik je potrdil obstoj izrečenih groženj (zdravje, integriteta tožnika in njegovih domačih), kar je sodišče prve stopnje ignoriralo.

Tožnik nasprotuje ugotovitvi o sporazumno določeni višini dolga na dan 14. 6. 2012 v višini 28.560,00 EUR. Dogovor z dne 14. 6. 2012 je bil izsiljen, saj tožnik ob sklepanju ni izrazil prave volje. Zaslišani priči C. C. in D. D., ki sta zaposlena pri tožencu, nista verodostojni, saj sta motivirani za izid pravde v korist toženca.

Toženec pred zastaranjem terjatve tožnika nikoli ni terjal. Tožnik je ugovarjal zastaranje terjatve toženca do B. in do tožnika iz sporne asignacije, ki nima materialne podlage. Vse terjatve toženca so bile do junija 2012, ko je tožniku odvzel stroj, zastarane, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženca je v postopku zastopala Odvetniška družba E. in partnerji na podlagi pooblastila zakonitega zastopnika (direktorja) F. F. (pooblastilo v prilogi B13). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo prokurista toženca A. A. kot stranko, poleg tega pa je bil navzoč na poravnalnem naroku. Pritožba pravilno opozarja, da je prokurist toženca v postopku lahko zaslišan le kot priča(1) (medtem ko je zakoniti zastopnik lahko zaslišan kot stranka v postopku), ne pa kot stranka. Z navedeno kršitvijo je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določbe drugega odstavka 260. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe v ničemer ni vplivala. Poleg tega, kot določa 263. člen ZPP, veljajo določbe o dokazovanju s pričami tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno. Očitek pritožbe o zagrešitvi absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zato ni utemeljen. Pritožbeni očitek, ki ga pritožnik uveljavlja v zvezi z obstojem pravniškega državnega izpita prokurista (tretji odstavek 87. člena ZPP), pa je nerelevanten, saj toženca v postopku ni zastopal prokurist, temveč odvetniška družba na podlagi pooblastila zakonitega zastopnika.

6. Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev dogovora o poravnavi obveznosti, ki ga je 14. 6. 2012 sklenil s tožencem. V tožbi je trdil, da je dogovor sklenil zaradi toženčevih groženj, potem ko mu je toženec 11. 6. 2012 delovni stroj odvzel, ker ni podlegel njegovemu izsiljevanju in ni želel izpolniti spornega dolga. Toženec je tožnika izsiljeval, da stroja ne bo vrnil, če ne podpiše dogovora, tožnik pa je v tožbi trdil, da je njemu in njegovi družini grozila resna nevarnost izgube pomembnega dela dohodka iz dopolnilne dejavnosti, s katero se preživlja, in izguba poslovnih strank.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dogovora o poravnavi obveznosti z dne 14. 6. 2012 ni sklenil pod prisilo in grožnjo (45. člen OZ), pritožba graja neutemeljeno, saj dokazni postopek obstoja kakršnih koli groženj, izrečenih s strani toženca ob sklepanju dogovora o poravnavi obveznosti tožnika z dne 14. 6. 2012 (izpovedba A. A., D. D. in C. C.), ni potrdil (7. in 212. člen ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obstoja toženčevih groženj je natančna, skrbna in življenjsko logična ter prepričljiva, napravljena je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje se je opredelilo glede verodostojnosti in prepričljivosti izpovedb prič C. C. in D. D., zato pritožbena graja v tej smeri ni utemeljena. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je priča C. C. izpovedala o usklajevanjih s tožencem glede vsebine pričanja. Priča je na tožnikovo vprašanje izpovedala, da ji je odvetnica toženca zgolj povedala, o čem bo zaslišana in da mora na zaslišanju govoriti po resnici.

8. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov tožnika ter ni obrazložilo, katere dokaze je zavrnilo, je pavšalen. Pritožnik mora v pritožbi konkretizirano navesti pritožbene razloge in se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe(2) in dokazna stališča v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker pritožnik ni konkretiziral, na katere zavrnjene dokazne predloge se njegov pritožbeni očitek nanaša, pritožbeno sodišče njegov pavšalno uveljavljeni očitek zavrača kot neutemeljen.

9. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki 3. 7. 2007 sklenili prodajno pogodbo št. 50/07 (A35), s katero je toženec tožniku kot kupcu prodal delovni stroj – hidravlični bager goseničar za kupnino 184.800,00 EUR, pri čemer je cena stroja znašala 154.000,00 EUR, DDV pa 34.798,00 EUR. Dobavni, prodajni in pogodbeni pogoji, ki jih je tožnik podpisal, v 5. členu določajo, da preide lastninska pravica na kupljenem blagu na kupca šele s plačilom celotne kupnine. Kupec v primeru, da prodajalec uveljavlja pridržek lastninske pravice oziroma zahteva vrnitev blaga, dovoljuje neoviran dostop do predmeta kupne pogodbe in njegov prevzem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kot način plačila kupnine bilo dogovorjeno financiranje preko leasingodajalca B., d. o. o., s katerim je tožnik sklenil pogodbo o finančnem leasingu, v kateri je vrednost predmeta leasinga z DDV znašala 184.800,00 EUR. Leasingodajalec B. je tožencu 9. 7. 2007 zgolj delno plačal kupnino v višini 150.002,00 EUR, glede preostanka kupnine v višini 34.798,00 EUR pa sta tožnik in leasingodajalec sklenila asignacijsko pogodbo, v kateri sta ugotovila obstoj tožnikovega dolga do leasingodajalca v višini 34.798,00 EUR, kar se je tožnik zavezal izpolniti tožencu, ki se je z asignacijo strinjal. 10. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila kupnina za bager v celoti plačana. Leasingodajalec kupnine ni plačal v celoti, tožnik pa tudi ni v celoti poplačal preostanka kupnine v višini 34.798,00 EUR, temveč le delno, kar potrjuje dogovor o poravnavi obveznosti z dne 14. 6. 2012. Zato so pritožbene navedbe o lastništvu leasingodajalca in posledično tožnika neutemeljene. Pritožbena navedba, kaj je predstavljal preostanek neplačanega dela kupnine (znesek DDV), za ugotovitev, ali je bila kupnina plačana v celoti ali ne, ni relevantna. Glede na to, da si je toženec z določilom 5. člena Dobavnih, prodajnih in pogodbenih pogojev na blagu pridržal lastninsko pravico do poplačila celotne kupnine, so pritožbene navedbe, da toženec ni imel podlage za odvzem stroja (11. 6. 2012) pred podpisom dogovora o poravnavi obveznosti 14. 6. 2012, neutemeljene, prav tako pa tudi navedbe, da je toženec stroj odvzel nasilno s kaznivim dejanjem.

11. Glede na to, da je tožnik z dogovorom o poravnavi obveznosti, ki ga je s tožencem sklenil 14. 6. 2012, obstoj dolga pripoznal, so pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem terjatve neutemeljene, pa tudi sicer je uveljavljeni ugovor zastaranja sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nerelevanten, saj toženec iz naslova asignacije v obravnavanem postopku ničesar ni terjal. Pritožbeni očitek, da za sklenitev asignacije ni bilo podlage, pa je neutemeljen, saj podlago za sklenitev asignacije predstavljata pogodba o finančnem leasingu 0023086 z dne 5. 7. 2007 ter prodajna pogodba 50/07. 12. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni, popolni in med njimi ni nasprotij, zato očitek pritožbe o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): A. Galič: Položaj prokurista v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2014, št. 6-7, stran 1096-1105. Op. št. (2): J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 225.