Jedro

Revidentov očitek o nasprotju med toženčevimi trditvami v zapisniku in povzetki teh trditev v sodbi ne predstavlja očitane procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za očitek o protispisnem povzemanju njegovih izpovedb pri zaslišanju (torej zapisnika o izvedbi dokazov), kar šele bi glede na obseg možnih vrst kršitev iz navedenega zakonskega določila, lahko predstavljalo očitano procesno kršitev.

Ker očitki v pritožbi niso bili uveljavljani, sodišče druge stopnje pa na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in gre torej za v reviziji prvič navedeni očitek, revident na ta način nedopustno „preskakuje pravna sredstva“. Trditev o storitvi omenjenih kršitev, da je torej dokazna ocena o sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje celo nespornem dejstvu, da je pravna prednica vedela za gradnjo, pa se ji ni takoj uprla, procesno pomanjkljiva zaradi neupoštevanja izvedbe omenjenih dokaznih predlogov, bi bila lahko predmet revizijskega preizkusa le, če bi jo revident uveljavljal pravočasno - v postopku pred sodiščem druge stopnje, pa le to očitka ne bi upoštevalo oziroma bi ga celo prezrlo. Ker revident tega ni storil, je tudi sodišču druge stopnje odvzel možnost, da se do omenjenega očitka o storitvi procesne kršitve sploh opredeli. V izrednem pravnem sredstvu, kakršna je tudi revizija, prvič uveljavljana kršitev tako pomeni nedovoljen zaobid oziroma preskok rednega pravnega sredstva v hierarhični verigi oziroma paleti vseh predvidenih pravnih sredstev.

Na izostanek EMŠA v izreku pravnomočne sodbe, se v reviziji toženec sklicuje prvič, razen tega pa je tudi ta revizijski očitek materialnopravne narave podan nejasno in ne dovolj substancirano, saj revident niti v reviziji ne pojasni, zakaj naj bi bil v tej pravdi izrek sodbe, ki ne vsebuje tudi EMŠA „pridobitelja kot tudi odsvojitelja“ v nasprotju s kakšno od procesnih oziroma materialnopravnih zakonskih določb, oziroma kateri zakonski določbi naj bi nasprotoval. Revizijsko sodišče pa sicer ugotavlja, da za takšno zahtevo tudi ni podlage niti v kakšni od določb ZZK-1, niti kakšnega drugega predpisa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je ena idealna polovica nepremičnine parc. št. 1597 k. o. ..., dvorišče v izmeri 135 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 52 m2, vl. št. 633 k. o. ..., ki je vknjižena na ime toženca P. O., rojenega ..., skupna last tožnika in tožnice. Tožencu je naložilo, da plača tožečima strankama stroške pravdnega postopka v višini 2.994,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednjega dne po zapadlosti do plačilo, pod izvršbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi pritožbi ter se razveljavi sodba prvostopnega sodišča in pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, prav tako pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnika z glavne obravnave z dne 4. 2. 2013 in med samimi temi listinami, prav tako pa je napačno uporabilo materialno pravo. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da ni izrecno prerekal navedb tožečih strank, zaradi česar naj ne bi bilo potrebno izvesti predlaganih dokazov. Že v odgovoru na tožbo je povsem jasno navedel, kaj prereka oziroma kaj ne prereka, prav tako tudi na naroku za glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati, da je pravni naslednik bivše solastnice M. B., ki je bila na podlagi dedovanja solastnica obravnavanih nepremičnin in bi morala biti zaslišana v zvezi z okoliščinami in dogajanjem med njo in tožečima strankama. Ta mu je z darilno pogodbo dala ustrezna pravna jamstva glede lastništva in obremenjenosti nepremičnin, sam pa je lahko navedbe tožečih strank v zvezi z okoliščinami v času, ko je bila solastnica predmetnih nepremičnin s tožnikoma M. B., prerekal v okviru, kot ga je seznanila, in na podlagi dostopnih listin; ni pa sprejemljiv očitek, da bi bili tovrstni dokazni predlogi zgolj poizvedovalne narave, saj je z njimi ustrezno utemeljeval nasprotovanja tožbi in navedbam tožečih strank. Predlagal je tudi pridobitev dokumentacije iz pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 2350/2008, v katerega ni imel vpogleda, ker ni bil pravdna stranka. Pritožbeno sodišče dobrovernost tožečih strank pri gradnji utemeljuje na podlagi treh sklepov o dedovanju, od katerih je v spisu le sklep opr. št. O 658/78, po katerem je edini dedič njegova pravna prednica. Preostala sklepa o dedovanju pa naj ne bi bila niti predlagana v dokazne namene, zaradi česar naj ne bi bila upoštevna, pritožbene trditve o načinu pridobitve solastnine od spornih nepremičnin pa naj bi bile nepodprte z dokazi in ker ne temeljijo niti na splošnih znanih dejstvih, naj bi predstavljale neupoštevno pritožbeno navedbo. Vendar pa je na naroku z dne 4. 2. 2013 predložil sodišču sklep o dedovanju Občinskega sodišča v Ljubljani z dne 5. 7. 1978 in predlagal pridobitev sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Ljubljani z dne 30. 3. 1970, opr. št. O 186/70-5, ker do teh listin ni mogel priti, a je sodišče prve stopnje te dokazne predloge brez obrazložitve zavrnilo kot neutemeljene; torej ne drži navedba pritožbenega sodišča, da toženec ni podal dokaznih predlogov. Tudi ne soglaša z očitkom pritožbenega sodišča, da ni podane nedvoumne trditve, da pravna prednica toženca M. B. ni vedela za gradnjo tožečih strank na spornem zemljišču ali da je vedela in se gradnji ni takoj uprla. Če gradnji ne bi nasprotovala, ne bi prišlo do spora med njimi kot solastniki in mu zagotovo ne bi teh nepremičnin podarila, prav tako ne bi bil sprožen pravdni postopek I P 23502/2008 Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je bil tudi „predlagan v dokazne namene“. Zato bi bilo treba razpravljati tudi o tem, ali je na zapisniku o ugotavljanju in zamejničenju posestne meje z dne 27. 3. 1989 lastnoročni podpis njegove pravne prednice. Prav tako pa bi bilo treba ugotoviti, da lokacijska in gradbena dokumentacija v spisu (priloga A7 in A8), ki se ne nanaša na gradnjo na sporni nepremičnini, ni gradbena dokumentacija za obravnavanje gradnje na tujem zemljišču kakor tudi, da sta tožeči stranki gradili v nasprotju z dokumentacijo tudi na spornem zemljišču, pri čemer se ta nanaša na sosednjo zgradbo, v celoti pa je zgrajena na parceli 1659/9, kar bi se ugotovilo s predlaganimi dokazi, katerih sodišče ni izvedlo. Iz predloženega lokacijskega dovoljenja št. 351-1248/74 z dne 22. 1. 1979 izhaja, da se to nanaša le na zemljišče parc. št. 324 in 1659/9, ne omenja pa se parc. št. 1597 k. o. ..., ki je predmet obravnavane darilne pogodbe in te pravde, pri čemer je v točki II.1. še dodatno jasno navedena zahteva upravnega organa, da mora biti objekt nadomestne stanovanjske hiše po 4 metre odmaknjen od parcelnih mej in krajevne poti, kar pomeni torej tudi od parcelnih mej parc. št. 1597. Enako pa izhaja tudi iz tožbi priloženega gradbenega dovoljenja. Ni utemeljen očitek pritožbenega sodišča, da naj bi bil njegov ugovor o neustreznem oblikovanju tožbenega zahtevka glede na Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) oz. njegovi nesklepčnosti, pavšalen. Sodišče je bilo vezano na materialno in procesno pravo ter bi ga moralo poznati, tožeči stranki pa nista izkazali dobre vere in ne obsega funkcionalnega zemljišča, ki naj bi zgradbi pripadal; notar tudi ne overi zemljiškoknjižno dovolilo brez podatka EMŠO tako za odsvojitelja kot za pridobitelja, prav tako pa zemljiška knjiga ne izvede vpisa lastninske pravice brez teh podatkov.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tej pravdi se tožeči stranki sklicujeta tudi na določbo 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je določal, da če zgradi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice stavbo ali drugo zgradbo (gradbeni objekt) na zemljišču, na katerem ima kdo drug lastninsko pravico (graditelj), pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt, ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. Sodišči prve in druge stopnje pa upoštevaje pravilno presojo te pravne podlage ugotavljata, da med strankama ni bilo sporno, da je toženčeva pravna prednica za gradnjo ves čas vedela in se ji pred vložitvijo tožbe nikoli ni upirala ter je na tak način izkazala svoje soglasje k gradnji. Dokazno breme v zvezi z dokazovanjem slabe vere tožečih strank je na strani toženca, ki mu dobrovernosti, da tožeči stranki gradita na svojem zemljišču, ni uspelo izpodbiti. Zato v skladu s pravnim stališčem obeh sodišč po preteklih 30 letih toženec ne more zahtevati uveljavitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, prav tako nima pravice zahtevati, naj graditelja nadomestita vrednost zemljišča, enako njegovi prometni ceni ob izdaji sodne odločbe. Na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev sodišči nadalje pravno zaključujeta, da sta tožeči stranki z gradnjo na tujem svetu originarno pridobili lastninsko pravico na vsej stanovanjski stavbi, ki je po dejanskih ugotovitvah sodišč predstavljala celoto in za katero sta bili izdani lokacijsko in gradbeno dovoljenje, sporni del stanovanjske stavbe pa predstavlja površino v izmeri 52 m2, in dvorišče v izmeri 135 m2, ki je upoštevaje naravo zgradbe in njen namen, naravne danosti zemljišča in krajevne razmere, potrebno za nemoteno uporabo hiše, med drugim tudi za sporni del sicer celovite hiše, ki leži na parceli št. 1597, k. o. ...; ta je v solasti toženca, ki je to zemljišče pridobil na podlagi darilne pogodbe, sklenjene s svojo pravno prednico. Ugotavljata še, da se je dne 1. 9. 2008 na podlagi tožbe pri Okrožnem sodišču v Ljubljani opr. št. I P 2305/2008 zaznamoval spor pri 1/2 last M. B., dne 12. 9. 2008 pa je bila v zemljiški knjigi na podlagi darilne pogodbe vknjižena lastninska pravica sporne nepremičnine v korist toženca, pravni prednici tožene stranke M. B. pa je bila v omenjeni pravdi tožba vročena dne 20. 9. 2008. Zaznamba spora je bila torej v zemljiški knjigi izvršena že pred zemljiškoknjižnim vpisom na ime toženca do 1/2 na predmetni nepremičnini. Zato se toženec v tej pravdi ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo v smislu 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), saj v trenutku vpisa v zemljiško knjigo ni mogel biti dobroveren glede na vknjiženo zaznambo spora.

7. Na omenjene dejanske ugotovitve o vedenju in soglašanju toženčeve pravne prednice s sporno gradnjo ter o neizpodbiti dobrovernosti tožečih strank, ki predstavljajo upoštevaje cit. zakonsko določilo in glede na obseg revizijskih trditev ključna pravno odločilna dejanska izhodišča za presojo utemeljenosti revizije, je revizijsko sodišče vezano, vanje pa bi lahko poseglo in jih ocenjevalo v smeri razveljavitve izpodbijane sodbe, če bi ugotovilo, da so bile ugotovljene na način oziroma na podlagi postopka, ki nasprotuje oziroma ni v skladu s kakšnim od procesnih pravil, na katere opozarja toženec v reviziji (peti odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

8. Glede procesnih očitkov:

9. Najprej ni utemeljen očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Na podlagi primerjave med vsebino pritožbe in vsebino izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje je jasno razvidno, da je pritožbeno sodišče odgovorilo prav na vse pritožbene navedbe. V reviziji smiselno oziroma vsebinsko uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da namreč revidentu v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bila v celoti dana možnost obravnavanja njegove pritožbe, tako ni.

10. Revidentov očitek o nasprotju med toženčevimi trditvami v zapisniku in povzetki teh trditev v sodbi ne predstavlja očitane procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za očitek o protispisnem povzemanju njegovih izpovedb pri zaslišanju (torej zapisnika o izvedbi dokazov), kar šele bi glede na obseg možnih vrst kršitev iz navedenega zakonskega določila, lahko predstavljalo očitano procesno kršitev; v preostalem delu pa je očitek neobrazložen in nekonkretiziran, saj revident niti ne pojasni, glede katerih listin naj bi bila izkazana protispisnost.(1)

11. Ugotovitve obeh sodišč, da med strankama ni bilo sporno, da je toženčeva pravna prednica vedela za gradnjo, pa se ji ni takoj uprla, zaradi česar glede teh dejstev poseben dokazni postopek v tej pravdi ni bil potreben, pomenijo pravilno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, saj toženec tem trditvam ni nasprotoval oziroma jih ni zanikal, kar pomeni načelno neizpodbojno domnevo o njihovem priznanju (primerjaj podatke spisa, iz katerih ni razvidno nasprotovanje toženca omenjenim zatrjevanjem tožečih strank, na katerih temelji ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o nespornosti teh trditev). Sklicevanje revidenta, da izhaja spornost teh dejstev tudi iz indičnih okoliščin in sicer o nastanku spora med solastniki spornega zemljišča ter o sklenitvi darilne pogodbe med toženčevo pravno prednico in njim ter o obstoju pravdnega postopka I P 2350/2008 Okrožnega sodišča v Ljubljani, ob povedanem pomeni zgolj v revizijskem postopku nedopustno načenjanje pravo tvornega dejanskega stanja (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ne predstavlja revizijsko dopustnega razloga - tretji odstavek 370. člena ZPP), ki sta ga obe sodišči torej lahko uporabili kot podlago za svoji odločitvi že zgolj na podlagi ugotovitve o njegovi nespornosti. Na podlagi - torej napačnih - revizijskih trditev o spornosti navedenih dejstev pa revident vsebinsko gradi očitek o procesno zgrešeni zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje priče Marije Babnik ter pribave in vpogledov v spis I P 2350/2008. S tem poskuša uveljaviti absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odtegnitev možnosti obravnavanja pred sodiščem) oziroma vsaj relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (formalno nepravilna oziroma pomanjkljiva dokazna ocena). Ker takšni očitki v pritožbi niso bili uveljavljani, sodišče druge stopnje pa na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in gre torej za v reviziji prvič navedeni očitek, revident na ta način nedopustno „preskakuje pravna sredstva“. Trditev o storitvi omenjenih kršitev, da je torej dokazna ocena o sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje celo nespornem dejstvu, da je pravna prednica vedela za gradnjo, pa se ji ni takoj uprla, procesno pomanjkljiva zaradi neupoštevanja izvedbe omenjenih dokaznih predlogov, bi bila lahko predmet revizijskega preizkusa le, če bi jo revident uveljavljal pravočasno - v postopku pred sodiščem druge stopnje, pa le to očitka ne bi upoštevalo oziroma bi ga celo prezrlo. Ker revident tega ni storil, je tudi sodišču druge stopnje odvzel možnost, da se do omenjenega očitka o storitvi procesne kršitve sploh opredeli. V izrednem pravnem sredstvu, kakršna je tudi revizija, prvič uveljavljana kršitev tako pomeni nedovoljen zaobid oziroma preskok rednega pravnega sredstva v hierarhični verigi oziroma paleti vseh predvidenih pravnih sredstev.(2) V zvezi s tem revident še poudarja, da bi morali sodišči na podlagi lokacijske in gradbene dokumentacije ugotoviti, da sporna parcela ni bila predmet dovoljenj in nadalje, da M. B. ni podpisala zapisnika o zamejničenju ter da je njen podpis ponarejen, kar naj bi lahko ugotovil tudi predlagani izvedenec grafolog. Te revizijske trditve pa so prav tako nedopustno dejanske narave, saj vsebujejo le očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in se zato z njimi revizijsko sodišče prav tako ni smelo ukvarjati.

12. Očitek o procesno nepravilnem izostanku pridobitve dveh sklepov o dedovanju, na podlagi katerih naj bi pravna prednica toženca prav tako pridobila solastninsko pravico na predmetni nepremičnini, je v tej pravdi pravno irelevanten. Sodišče druge stopnje sicer res nepravilno povzame, da omenjena dokaza nista bila predlagana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 2. 2013 namreč izhaja, da sta bila. Vendar pa s sklicevanjem na te dokaze toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazoval nedobrovernosti tožečih strank ob sami gradnji, torej glede pravne podlage tožbe o pridobitvi lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu, temveč v zvezi s priposestvovanjem (primerjaj njegove trditve v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo); na tej pravni podlagi pa sodišči prve in druge stopnje ne utemeljujeta svojih odločitev. Zato že prima facie pri odločanju o tožbenem zahtevku, uveljavljanem na tej pravni podlagi, ni bilo treba izvajati dokazov, na kakšen način je toženčeva pravna prednica pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču in ali sta imeli tožeči stranki vpogled v sklepe o dedovanju, na podlagi katerih jo je potrditvah toženca pridobila, kar naj bi lahko vplivalo na njuno dobrovernost. 13. Glede očitkov materialnopravne narave:

14. Ugovor o pomanjkljivem oblikovanju tožbenega zahtevka, ki naj bi bil nesklepčen, ker je v nasprotju z ZEN, je ne le v reviziji, temveč je bil že ves čas postopka zgolj pavšalen (nekonkretiziran in neobrazložen). Toženec ni niti navedel konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi predstavljale posplošeno zatrjevano nasprotje z zakonsko ureditvijo, niti ni navedel posamičnih zakonskih določil, ki naj bi bila kršena z ugotovitvijo sodišč, da upoštevaje zakonske kriterije celotno sporno zemljišče pripada predmetni zgradbi. Zato tudi s tem očitkom v reviziji ne more uspeti (glej razloge, navedene že v 10. točki te revizijske odločbe).(3)

15. Na izostanek EMŠA v izreku pravnomočne sodbe, se v reviziji toženec sklicuje prvič, razen tega pa je tudi ta revizijski očitek materialnopravne narave podan nejasno in ne dovolj substancirano, saj revident niti v reviziji ne pojasni, zakaj naj bi bil v tej pravdi izrek sodbe, ki ne vsebuje tudi EMŠA „pridobitelja kot tudi odsvojitelja“ v nasprotju s kakšno od procesnih oziroma materialnopravnih zakonskih določb, oziroma kateri zakonski določbi naj bi nasprotoval. Revizijsko sodišče pa sicer ugotavlja, da za takšno zahtevo tudi ni podlage niti v kakšni od določb ZZK-1, niti kakšnega drugega predpisa.

16. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): V sodni praksi je ustaljeno stališče, da so lahko tudi v postopkih pravnih sredstev upoštevni le konkretizirani in obrazloženi očitki pravdnih strank; glej na primer: Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 314/2012 z dne 2. 10.2014. Op. št. (2): Glej tudi v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča na primer: Sodba VIII Ips 75/2015 z dne 12. 5. 2015, Sodba II Ips 286/2013 z dne 11. 6. 2015, Sodba in sklep II Ips 135/2015 z dne 27. 8. 2015. Op. št. (3): Glej pa tudi v sodni praksi na primer že citirano Sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 314/2012 z dne 2. 10. 2014; tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava mora sicer stranka uveljavljati obrazloženo, saj Vrhovno sodišče nanj ne pazi po uradni dolžnosti.